AKOSH S. UNIT

Satchmo, Maribor, 29. 9. 2003

»Upam, da ne bo etno.« Nekako takole je pred koncertom neki obiskovalec izrazil dvome ali nemara bojazni glede tega, kar bomo slišali na koncertu v Franciji živečega madžarskega pihalca Akosha Szelevényja in zasedbe. Najbrž je takšne pomisleke vzbujala že sama zasedba, v kateri sta bila poleg Akosha ter standardne jazzovske ritem sekcije napovedana še glasbenik na lajni ter Mokhtar Šuman, gost iz Alžirije, ki naj bi igral na nej in kaval. Žal slednjega ni bilo v Maribor, in lahko si le domišljam, kako »etno« bi takrat zvenel Akoshev kvintet! Ja, »etno« igra zelo pomembno mesto v Akoshevi viziji jazza, vendar tradicionalnih godb ne jemlje kot nekaj svetega, dokončnega ali nedotakljivega, marveč mu služijo kot poligon, enakovreden element v viziji glasbe.

Ob standardnih jazzovskih pihalih (saksofonih in klarinetih) je pregnani glasbenik demonstriral še vešče obvladovanje dveh ljudskih pihal, piščali in svojevrstne zurne, ter dveh različic afriškega palčnega klavirja. Na etno glasbila Akosh igra jazzovsko inventivno, z noro improvizacijo in ponovnim definiranjem vloge teh glasbil, na jazzovska glasbila pa je velikokrat igral, kot bi bila ljudska, ter iz njih vlekel pastoralne, meditativne, vijoče se in ponavljajoče se melodije. Akosheva kvartetna enota je koncert odigrala v enem kosu, ki je trajal slabi dve uri (!), ter se brez premora spretno gibala med različnimi temami, ritmi in harmonijami. Poln mariborski klub je lahko užival v izjemni medigri in usklajenosti zasedbe, ki je z lahkoto prehajala iz tradicionalnih barv in eteričnega ter mestoma psihedeličnega razpoloženja v vrtinčasti, besni free jazz. Genialno zlitje, ni kaj, fluid, brezhibno sešit iz odmevov različnih tradicionalnih godb, od panonske in armenske do orientalskih in afriških. Skupna točka vseh je bila improvizacija, gnetenje, preizkušanje, »delanje« godb neposredno med igranjem. Med Akoshevimi spremljevalci je posebej navduševal AndrásVigh, ki je dokazal, da lajna nikakor ni »zlajnano« glasbilo in da se da nanj solirati, improvizirati in eksperimentirati ter dosegati karseda nenavadne zvoke. Kontrabasist Christian Brazier in bobnar Gildas Etevenard sta skrbela za nenehno brbotanje, kipeče ritmiziranje in dodajanje fines. Prav po njuni zaslugi je zasedba godbo nekajkrat pripeljala do vrelišča, do vzkipljivega transa, še najbolj takrat, ko so uporabili minimalistične, ponavljajoče se ritme in melodije, ki jih je Akosh nakazoval s palčnim klavirjem. Da so Akoshu vse godbe enako pomembne, sta dokazala sijajna konec koncerta ter dodatek, v katerih se je poklonil Albertu Aylerju in Djivanu Gasparjanu. Kot v Borgesovi fantastični zgodbi Tlön, Uqbar, Orbis Tertius zemljevidi in človeška percepcija sveta počasi zamenjujejo »realen svet«, tako tudi Akosh iz množice ljudskih godb, iz katerih brez zadržkov zajema, ustvarja novo godbo, znova porojeno tradicijo, ki je v enaki meri »etno« kot jazz. Boljšega uvoda v jesensko koncertno sezono si ne bi mogli želeti!

Mario Batelić