THE DEVASTATIONS

Klub Gromka, Lj, ublana, 4. 10. 2003

Trojico iz avstralske zasedbe smo pri nas že poslušali, a v rahlo drugačni zasedbi in pod drugim imenom. Conrad Standish (glas, bas), Tom Carylon (kitara, glas) in Hugo Cran (bobni) so skupaj z violinistko in pevko Emilie Martin tvorili rockovski kvartet Luxedo. Po odhodu Emilie so se glasbeniki, ki so že tako med evropsko turnejo začeli snovati precej drugačno glasbo, odločili še za spremembo imena. Boljšega se gotovo ne bi mogli domisliti! Melanholija, ki je bila pri Luxedo bolj spremljevalka, začimba precej udarnega minimalističnega kitarskega rocka, je tokrat stopila v ospredje. Če so na prvencu The Devastations ustvarile pomemben delež zlovešče in zgoščene, težke atmosfere klaviature ter nekaj dodatnih glasbil, prinaša koncertno soočenje povsem drugačno zvočno ravnovesje. Ob tokratnem obisku Slovenije so imeli kar nekaj koncertov, med drugim v Orto baru; žal sem jih uspel ujeti šele na zadnjem, v Klubu Gromka.

Na koncertu stopi v ospredje kot pomemben del njihove poetike tišina, ki ostane včasih kar »prisotna«, skorajda otipljiva, drugič spet jo zagnani glasbeniki izdatno zapolnijo, razsekajo in pregnetejo. Čeprav je v godbi The Devastations slišen vpliv Nicka Cava (delno v glasu, še bolj pa v načinu dvogovora basa in kitare, ki spomni na The Birthday Party), odseva njihov razrvani melanholizem veliko večji spekter vplivov od kitarskega twang surf-rocka in Morriconeja prek trashpunkovskega bluesa in countryja ter americane sploh. In če se ti po nekaj »zadetih« komadih zazdi, da si zapopadel obrazec, formulo, po kateri nastajajo neskončno otožne in brezizhodne pesmi, se kmalu ušteješ, saj so si The Devastations – v skladu z imenom – pri lepem številu pesmi dovolili precejšnje dekonstrukcijske prijeme. Standishev topli bariton (pri Luxedo je bil nosilni pevec kitarist Carylon, ki sedaj skrbi za neobičajna glasovna dvoglasja) je pravšnji za počasne, zelo počasne pesmi, polne odmevov in premorov. Toda ta sprva nakazana tragičnost, izkazana s počasnostjo in razpotegnjenostjo, se je velikokrat kaj kmalu umaknila pred silovitostjo udarnega vrtinca rezkih tonov. In se prelevila v živčne izbruhe, v »sesuvanje« kosov, v razigrane medigre, v katerih je prišel precej do izraza kitarist Tom Carylon. Z zvočnimi napadi, minimalističnimi bluesovskimi soli ter z žvenketajočimi akordi je dosegel izjemno napetost in zvočno zbitost skladb. Kakor za šalo so že v naslednjem trenutku vsi trije znova blodili po melanholičnih prostranstvih, raztegovali tišino, iskali odmeve redkih tonov, ki so jih sejali okrog odmaknjenega vokala. Če bi se odločili, da zaigrajo nekaj (glede na tok tega nastopa nepotrebnih) pesmi manj, bi zvenel njihov koncert še močneje. Priložnost, da se dokažejo v še svetlejši luči, bodo dobili res kmalu, saj bodo – kot smo izvedeli pred koncem redakcije – uvedli nastop Tindersticks!

Mario Batelić