Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Zakulisja glasbenih odrov (7. del)

Alexandrova tehnika

“Znotraj vsakega napetega človeka je sproščeni človek, ki ne ve, kako naj se osvobodi.”

Marjory Barlow, Alexandrova nečakinja, v predavanju 9. novembra 1965 na The Medical Society of London.

V prejšnjih številkah Muske smo že spoznavali, kako pomembna za uspeh in zdravje glasbenikov je pravilna koordinacija gibov pri igranju glasbila. Spoznali smo tudi, koliko glasbenikov je imelo prav zaradi nepravilno razporejene obremenitve posameznih mišic med igranjem hude bolečine; nekateri so zaradi njih celo morali končati kariero. Danes se glasbeniki po svetu vse bolj zavedajo, da za uspeh ni nujno le veliko vaditi; nujni sta tudi pravilna drža pri igranju ali pri petju ter pravilna koordinacija med posameznimi gibi. Obe omogočata učinkovito vadbo in uspešen nastop. Med ozaveščenimi glasbeniki tako že nekaj časa ni več priljubljen izrek, da uspeh ne izostane, če zanj trdo delaš. Nasprotno: za uspeh je pomembno, da se ne vprašamo le, kaj delamo, temveč, kako delamo, pri tem pa potenje in naprezanje mišic nista nujno kazalec, ki nam potrjuje, da smo na pravi poti.

Ključ k odkritju, kako učinkovito – in ob čim manj napora – doseči cilj, je proti koncu devetnajstega stoletja odkril Avstralec F. Matthias Alexander, utemeljitelj Alexandrove tehnike. Prav on je prvi ugotovil, da se premalo sprašujemo, kako nekaj delamo. Sam je na to vprašanje našel mnogo odgovorov, s katerimi so si doslej pomagali že mnogi glasbeniki: Paul McCartney, Sting, Julian Bream, Yehudi Menuhin, James Galway, Leif Ove Andsnes in Sir Colin Davis so že med njimi. Alexandrovo tehniko pravzaprav lahko uporablja kdorkoli, ne le glasbeniki: igralci, plesalci, športniki, pravzaprav vsi, ki si želijo izboljšati delovne rezultate ali pa imajo probleme z bolečinami, ki se jih da rešiti s poznavanjem pravilne drže in pravilne koordinacije gibov. Te bolečine so lahko izraz poškodb zaradi ponavljajočih se gibov; lahko je to sindrom karpalnega tunela, bolečine v hrbtu ali napeta vrat in ramena (najpogostejši sindrom med glasbeniki), pa tudi bolečine zaradi predolgega sedenja za računalnikom. Med tistimi, ki jim je pomagala Alexandrova tehnika, so (bili) tudi pisatelja George Bernard Shaw (ta je začel spoznavati Alexandrovo tehniko, ko je že dopolnil 88 let!) in Aldous Huxley ter igralci Paul Newman, Jeremy Irons, Joanne Woodward, Robin Williams, Keanu Reeves ... Alexandrova tehnika je danes, sto let po nastanku, prisotna kot študijski predmet ali pripomoček v mnogih institucijah in na festivalih: učijo jo na Julliard School of Performing Arts v New Yorku, New England Conservatory of Music, Royal College of Music in Royal Academy of Dramatic Art v Londonu, Royal Conservatory of Music v Torontu, uporabljajo jo člani simfoničnega orkestra Los Angeles Philharmonic; zasledimo jo tudi na festivalih: American Dance Festival, Stratford Shakespearean Festival ter na glasbenem festivalu v Aspenu.

Kdo je bil F. M. Alexander?

Alexandrova tehnika je botrovala tudi pri nastanku novih tehnik, kot so: Feldenkraisova metoda, Rolfing, Grindea tehnika, Gestalt terapija ... Britanska raziskava iz leta 1988 pa je potrdila, da bolniki s kroničnimi bolečinami izbirajo prav Alexandrovo tehniko kot najboljšo metodo za obvladovanje bolečine. Da bo njegova tehnika postala tako popularna in tako pogosto izvajana, vsekakor ni bil Alexandrov cilj. Pač pa je, preden je začel iskati poti, ki so kasneje oblikovale njegovo tehniko, zelo dobro poznal svojo željo: biti uspešen recitator Shakespearovih del. Toda prav tu se mu je zalomilo.

Frederick Matthias Alexander se je rodil leta 1869 v Tasmaniji. Kot deček je bil slabotnega zdravja, a kljub vsemu temperamenten, zato ga je ravnatelj šole že zgodaj usmeril k recitiranju Shakespeara. Bil je tudi zelo radoveden in izjemno motiviran ter je že pri sedemnajstih zaslužil toliko, da si je lahko privoščil študij odrske igre, petja in violine v Melbournu. Komaj dvajsetleten je že potoval po Tasmaniji in Novi Zelandiji, kjer je nastopal z veliko uspeha. Prve težave so se začele nekje okrog leta 1893 ali 1894, ko je imel kronično vnetje grla, zaradi katerega mu je vsakič, kadar je moral nastopati, odpovedal glas. Večkrat je obiskal zdravnika, vendar mu takratna medicina ni mogla pomagati. Mnogi njegovi kolegi, ki bi imeli takšne težave, bi prekinili kariero in poklic preusmerili drugam. A Alexander je vztrajal. Njegov radovedni duh mu ni dal miru in sklenil je, da bo sam našel razlog za težave. Doma si je postavil tri ogledala tako, da se je ves čas lahko opazoval z vseh treh strani. Toda rešitve ni našel nemudoma: sedem let je trajalo, da je, potem, ko je odkrival, zakaj je imel težave, dokončno oblikoval tehniko, ki pa ga je potem odpeljala veliko dlje, kot če bi ostal zgolj igralec. Najprej, leta 1904, ga je pot pripeljala v London in kasneje tudi v ZDA. Imel je veliko privržencev, med njimi tudi vplivne ljudi, kot so bili igralec Sir Henry Irving, filozof John Dewey in pisatelj Aldous Huxley. Praktično delo je potrjeval tudi v knjigah, ki so odsev široke razgledanosti: bil je privrženec Thomasa Huxleya, Charlesa Darwina, Herberta Spencerja, pa tudi Shakespeara in Byrona. Med Alexandrovimi knjigami najdemo tele naslove: Man's supreme inheritance: conscious guidance and control in relation to human evolution in civilization (Človekova največja dediščina: zavestno vodenje in nadzor v odnosu do človeške evolucije v civilizaciji) je knjiga iz leta 1988, v kateri sta združeni dve brošuri, izdani leta 1907 in 1908; Constructive conscious control of the individual (Konstruktivna zavestna kontrola posameznika) je prvič izšla leta 1923; The use of the self (Kako delujemo), prvič objavljena leta 1932; The universal constant in living (Univerzalna konstanta življenja) pa je nastala leta 1941.

Od leta 1931 dalje je Alexander začel vzgajati svoje naslednike, sam pa je deloval do zadnjih dni svojega življenja, ki ga je sklenil 10. oktobra 1955.

“Primary Control”

Ko se je Alexander iz dneva v dan potrpežljivo opazoval v ogledalu in analiziral, kako funkcionira njegovo telo, medtem ko govori, je opazil, da so se vsakokrat zgodile tri spremembe: kakor hitro je odprl usta, da bi spregovoril, je glavo nagnil nazaj, ob tem stisnil grlo in zajemal zrak skozi usta. Potem, ko je eksperimentiral, je spoznal, da se drugi dve spremembi ne zgodita, če glave ne nagne nazaj. Ugotovil je, da vsak premik glave povzroči reakcijo v drugih delih telesa, in če je pazil na to, da je imel glavo poravnano z vratom in drugimi deli hrbtenice, potem ni imel nobenih težav. Vse bolj se je začel zavedati, da je glava, poravnana z vratom in drugimi deli hrbtenice, osnova pravilnega funkcioniranja telesa, zato je kasneje to osnovno razmerje med glavo, vratom in hrbtenico poimenoval “Primary Control” – prvinska kontrola, od katere je odvisno, kako uporabljamo naše telo.

Za Alexandra je postalo važno, da se vsakdo začne zavedati, kaj s telesom dela narobe in katere so odvečne napetosti. A rešitev ni v tem, da začnemo delati nasprotno temu, kar smo doslej delali narobe, temveč da se enostavno znebimo napačne navade. Namesto da nekaj delamo, to nehamo delati.

Alexander je tehniko oblikoval na dva načina: individualni in skupinski, pri obeh pa učitelj pomaga učencu z rahlimi dotiki in korekcijami linije glave, vratu in hrbtenice. Pomembno se je zavedati, da Alexandrova tehnika ni terapija, s katero zdravi paciente. Res pa je, da s to tehniko lahko ozavestimo težavo in se znebimo navade, ki jo ustvarja. Ozaveščanje je miselni proces, in prav misli imajo pomembno vlogo pri funkcioniranju našega telesa, saj lahko s pravilno mislijo nadomestimo marsikateri odvečen ter tudi škodljiv gib. Tako počasi opuščamo škodljive navade in se zavestno bližamo naravni koordinaciji gibov, ki smo jo oblikovali v zgodnjem otroštvu, hkrati pa nam ostaja energija, ki je bila prej napačno potrošena, za druge, bolj ustvarjalne namene. Ko se ne prilagajamo več neki zunanji lupini, temveč iščemo notranji podporni sistem, postajamo mirnejši, se lažje soočamo s stresnimi situacijami in smo bolj samozavestni, vzdržljivejši ter tudi bolj koncentrirani.

Občutek, kot da bi hodili po zraku

Alexandrovo tehniko izvajamo na podlagi odnosa med učiteljem in učencem, in se je skorajda ne da naučiti zgolj iz knjig. Lekcije lahko potekajo v skupinah ali pa individualno, tako da učitelj z rahlimi dotiki pomaga učencu prepoznavati napačne drže, mu poravna glavo z vratom in pomaga hrbtenici, da je pravilno usločena, teža telesa pa pravilno razporejena po drugih delih telesa. Učitelji Alexandrove tehnike učence tudi učijo, kako pravilno vstati s stola, ne da bi upognili hrbtenico, in tudi, kako sesti. Priporočajo, da sta zadnji dve nogi stola nekoliko dvignjeni – na približno tri centimetre debelih ploščicah, saj je tako nagib medenice najbolj idealen, pa še naravno postavljen, brez dodatnega napora hrbtenice. Vaje delajo učenci sezuti, saj tako najbolje občutijo stik s telesom. Najbolje se da začutiti svoje telo po individualni terapiji, ko učenec leži, učitelj pa z nežnimi gibi usmerja sklepe dveh linij telesa – vertikalne (poravnava glave s hrbtenico in z nogami) ter horizontalne (ramenski sklepi ter roke). Po nekaj vajah lahko učenec celo začuti, da je zrastel za kakšen centimeter, to je mnogokrat res, ne le iluzija: ko se sprostijo napetosti, se namreč sprostijo tudi blokade, ki so prej krčile mišice in sklepe.

Nenehna bolečina lahko zelo negativno vpliva na naše počutje: vodi k anksioznosti, depresiji, nespečnosti ter boleznim, kot so artritis, bolečine v vratu in hrbtu (in z njimi povezane težave v drugih delih telesa), migrene, povečan krvni tlak, nespečnost in išias. Alexandrova tehnika nas vodi proč od teh neprijetnosti, ko nam pomaga, da nadzorujemo dihanje, držo, ravnotežje in koordinacijo. Uči nas sedeti, hoditi, stati in vstati. Vendar pa nekateri učitelji Alexandrove tehnike tako “vestno” opravljajo svoje poslanstvo, da je njihova drža zelo toga. Feldenkrais, ki se je ob ustvarjanju svoje metode velikokrat posvetoval z Alexandrom, je trdil, da so to “alexandroidi”, ki s tehniko skušajo najti kompenzacijo za emocionalne blokade, ki jih nosijo v sebi, ter zanje rekel, da so videti, kot da bi jim kdo zataknil metlo v hrbtenico.

Že mogoče, toda mnogi pričajo, da so njihovi občutki ob izvajanju Alexandrove tehnike takšni, kot da bi hodili v breztežnostnem prostoru. Ali pa se prvič začnejo zavedati, kako z lahkoto je moč sedeti. To vam dokaže tudi vaja, ki se jo da z malo dobre volje izvesti tudi brez učitelja:

Z bosimi nogami na tleh in z nekoliko razširjenim koleni sedimo na stolu. Priporočljiv je stol, ki nima trde podlage, niti ni premehak. Pod zadnji dve nogi lahko podstavimo dve deščici ali pa knjigi, če deščic ni pri roki. Obe roki, z dlanmi, obrnjenimi navzgor, podložimo pod zadnjico in začutimo, kako se sedalne kosti prilegajo v dlani. Da bo teža zgornjega dela našega telesa čimbolje in čimbolj enakomerno razporejena v obe dlani, se nagnimo počasi nekajkrat nazaj in naprej (glava je zravnana in poravnana z vratom in hrbtenico) in iščimo središčno točko. Vajo ponovimo tako, da zgornji del telesa pomikamo levo in desno, dokler ne najdemo popolnega ravnotežja, teža pa bo povsem prenesena v dlani. Tedaj, ne da bi premikali druge dele telesa, odmaknemo dlani in jih položimo v naročje ter občutimo nove dimenzije našega sedenja.

(Prihodnjič: Kaj več o tem, kako Alexandrova tehnika pomaga glasbenikom.)

Damjana Zupan

Viri:

http://www.alexandertechnique.com/

http://alexandertech.netfirms.com/

http://www.alexandertrust.org.uk/#Alexander

http://en.wikipedia.org/wiki/F._Matthias_Alexander#Alexander's_Books

http://www2.foxgold.net.au/~glennbswift59/booknew.html