Aşik Veysel in turške zgodbe

“Moja resnična ljubezen je črna gruda”

Izraz aşik bi lahko poslovenili z malce nerodno oznako potujočega pevca in pesnika – podobno, kot označujemo njihove slovenske sodobnike vodovnike, balkanske guslarje, evropske barde, minstrele, minezengerje, zahodno afriške griote ali celo sodobnemu času bolj otipljive ameriške songsterje, kantavtorje in bluesmane, če se ne bi v družbeni vlogi imena skrivalo vse kaj več, kot lahko oriše podoba pojočega vandrovca.

Ko se bo moje bistvo zmešalo z zemljo in postalo eno,

Bom postal cvetlica in okrasil svoj grob

Gore se odevajo v zeleno, oblaki jočejo,

Jaz pa bom plul po nebu in poslušal ...

“Hitro, hitro,” me je z zaspanega instanbulskega bazarja priganjala prijateljica, “avtobus bo odpeljal brez naju!” Megla, ki poznega septembra ovija vrveče mesto, se najprej razkadi na bazarju, in brez obredne jutranje čajanke z nasmejanimi obrazi trgovcev ter “cenkanja” za kako spodobno turško muziko se jaz ne premaknem nikamor, sem ji zabrusila. Brezčasja samega osrčja mesta se ne da meriti v minutah in prav vseeno mi je, če me na tistem avtobusu ne bo. Ko končno podležem nerganju, stopim v prvo ploščarno, ki mi prekriža pot, in zasopem mlademu frajerju za pultom: “Turško glasbo mi dajte, prosim, pa ne takšne, za trebušni ples. In novodobne instant turbo folk popevčice me tudi ne ganejo.” Poba na široko izbulji oči in obema isti hip postane jasno, da je zahtevna turistka pozvonila na napačnem naslovu. V naglici se s kotičkom očes sprehodim po policah in pogled se ustavi ob orumenelem ovitku, na katerem slepi pevec in godec žalobno zre nekam predse. Pograbim plošček in ga pomolim mlademu prodajalcu pod nos. “Ooo, Aşik,” mi pomežikne. Takrat začutim, da sem odkrila nekaj lepega in hkrati zelo turškega. V pogovorih z ljubeznivimi glasbeniki se je kasneje izkazalo, da tudi nekaj veličastnega. Domov sem tako prinesla spomenik sodobne turške kulture, družbe in nacije, ki sem ga po čistem naključju odkrila v repertoarju, pretkanem z življenjskimi izkušnjami potujočega pevca in ljudskega pesnika Aşika Veysela, enega zadnjih te vrste.

Potujoče tradicije aşikov v premenah časa

V nasprotju z grioti aşiki niso bili poseben (rodoven) sloj ljudi, prej posebna skupina s točno določenim statusom in vlogo v kulturah, skozi katere so se sprehajali.[1]

Ne moremo pa trditi, da so bili potujoči pevci zgolj avtorji upesnjenih genealogij vladarjev ter prednikov, s katerimi so skrbeli za prenos znanja in spomina iz generacije v generacijo[2] v družbah, kjer je bila večina prebivalstva nepismena, zato se je zgodovina prenašala z ustnim izročilom.

S posredovanjem tehnik in vsebin pesemskih sporočil, v katerih so bila zakodirana temelja načela in vrednote neke družbe v nekem času in prostoru, se je kozmos skupnosti vedno znova regeneriral. Za varuhe in prenašalce ustnih tradicij pot ni pomenila le sestavnega dela življenja, ampak kar življenje samo. Med potovanjem iz mesta v mesto, iz dežele v deželo, so si vsakdanji kruh služili tudi s tem, da so zabavali množice ter prinašali novice in čenče iz drugih krajev. Tako so smeli krožiti med vsem družbenimi sloji, in prav takšno posredništvo je bila gotovo ena najpomembnejših funkcij njihovega stanu.

Da se je njihovo poslanstvo v mnogih stoletjih nemalokrat predrugačilo, se lahko podučimo ravno na primeru turških aşikov. Že v srednjem veku so lokalni aşiki kot zdravniki, čarovniki, glasbeniki ali duhovni vodje s sazom[3] v roki in verzi na ustnicah[4] prihajali iz vseh koncev Anatolije. V 15. in 16. stoletju se je njihova vloga že pričela spreminjati in dobivati drugačne dimenzije. V tem času sta se izoblikovali njihova poezija s posebnimi tehničnimi in stilističnimi značilnostmi ter glasba z razvito in izpopolnjeno estetiko.

Druga velika in verjetno še bolj markantna ločnica se je zgodila na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Spremenjene življenjske razmere, izboljšane komunikacijske in mednarodne povezave so naglo izpodrinjale nomadski način življenja potujočih ljudskih umetnikov.

V prvem četrtletju 20. stoletja je veliki politični vodja Musfata Kemal Atatürk obraz islamske Turčije zakril z evropeizirano nošo in s težkimi porodnimi krči, ki so terjali veliko življenj,[5] ustanovil republiko. Kulturna, politična in gospodarska preobrazba agrarne muslimanske države, ki je sovpadla s tem procesom, je bila vseobsegajoča.

Novi režim je izkoristil tudi politični potencial aşikov, ki so bili kot glasniki in kritiki novega reda najbolj občutljivi za družbene premene. Tako so na eni strani postali politični agitatorji, ki so ljudem s svojo umetniško dejavnostjo predstavljali in razlagali novonastali družbenopolitični ustroj ter s tem utrjevali vlogo posrednikov med preprostim ljudstvom in novo državno administracijo, po drugi strani pa so sami skušali te spremembe tudi živeti in s tem dajati zgled drugim državljanom.[6]

V tem prelomnem obdobju je iz anatolske zemlje vzniknil Aşik Veysel. Njegova življenjska usoda, prepletena z množico tragičnih epizod in kontroverznih ideoloških potez, zaradi katerih je bil že za življenja tako ljubljen kot kritiziran, sta več kot zadostna razloga, da mu posvetimo nekoliko več pozornosti.

Bitje in žitje Aşika Veysela

Aşik Veysel je na svet privekal kot Veysel ªatiroğlu[7] maja 1894 v Sivrialanu, mali vasici v provinci Şarkişla v osrednji Anatoliji. Zgodba njegovega rojstva je pravzaprav zgodba večine otrok, ki so se tisti čas rojevali na gospodarsko zaostali anatolski planoti. Njegova mati ga je rodila medtem, ko je pasla drobnico, ga povila v cunje in odpešačila proti domu.

Brezskrbno otroštvo je mali Veysel užival do sedmega leta, ko je zaradi epidemije črnih koz oslepel na levo oko. Da pa je bila nesreča še večja, si je kmalu zatem pri delu prebodel še desno oko in ostal popolnoma slep. “Vse od tedaj je svet zame ena sama bolečina,” je proti koncu življenja izjavil v nekem intervjuju.

Iz osamljenosti in brezupnega položaja, v katerem se je znašel, ga je zbudila glasba. Njegov oče je namreč rad recitiral pesmi znanih potujočih pevcev, poleg tega pa je prijateljeval s številnimi vaškimi poeti in igralci na saz, ki so se zbirali v njihovi hiši. Ker jih je slepi fantič vedno spremljal z velikim navdušenjem, mu je oče kupil saz, lokalni mojstri pa so ga naučili različnih tehnik igranja. Sčasoma se je Veysel popolnoma predal igranju instrumenta, s katerim se je spremljal pri petju pesmi slavnih ljudskih bardov.

Druga večja sprememba ga je prizadejala ob vpoklicu mladih fantov v turško vojsko, ko je zopet ostal sam, brez prijateljev in bratove opore. Samota, ki je sicer spremljala velik del njegovega življenja, je sedaj postala še bolj neznosna. V potrtosti in obupu je vse noči preždel pod domačo hruško, svojo globoko bolečino pa zaupal le drevesom, nebu in zemlji.

Ko je dopolnil petindvajset let, se je na željo staršev poročil z dekletom Esmo, saj družina ni več mogla skrbeti zanj. Zakon se je kmalu sprevrgel v največjo moro. Esma mu je sicer rodila dva otoka, od katerih pa je sin po desetih dneh umrl. Kmalu potem sta mu sledila oba Veyselova starša. Za mlado ženo je bila Veyselova bolečina prehudo breme, zato je pobegnila s hlapcem in mu zapustila šestmesečno hčerko, ki pa tudi ni učakala tretjega leta starosti.

Čez nekaj let je znova skočil v zakonski stan, ki se je to pot končal bolj srečno. Žena in šest otrok so mu vse do smrti stali ob strani.

Veyselova pot aşika se je verjetno prav zaradi omenjenih razlogov pričela veliko pozneje, kot pri drugih tovrstnih mojstrih uglasbene poezije. Umetniško nadarjenost so vse do njegovih poznih tridesetih let poznali le njegovi najbližji, in šele na festivalu ljudskih pesnikov, ki ga je pod vodstvom vaškega učitelja književnosti Ahmeta Kutsija Tecerja leta 1931 v bližnjem mestecu Sivas organiziralo Društvo za ohranjanje ljudskega pesništva, je Veysel prestopil simbolno mejo, ki je ločevala status lokalnega pevca od statusa aşika. Tecer, ki je takrat postal njegov prijatelj in zaupnik, je poskrbel, da je po vaških ustanovah[8] začel poučevati igranje saza, kar je z vso predanostjo učitelja in mentorja počel naslednjih trideset let.

Na slavo ni bilo treba več dolgo čakati. Že čez dve leti, ob deseti obletnici republike (leta 1933), je Tecer vse lokalne pesnike naprosil, naj v ta namen napišejo pesem. Tekmovanja v stihopisju se je udeležil tudi Veysel, ki je napisal pesem Atatürk je oživitelj Turčije. Župan mesta je bil nad pesmijo tako navdušen, da jo je hotel poslati samemu velikemu vodji. Veysel pa je v globokem spoštovanju do očeta naroda sklenil, da je morda najbolje, če mu jo v Ankaro odnese kar sam. S prijateljem sta se tako v najhujši zimi bosonoga podala na trimesečno potovanje do glavnega mesta. Po mnogih zapletih z neusmiljeno birokracijo do samega Atatürka sicer ni prišel, je pa bila zato ta pesem kar tri dni zapovrstjo objavljena v ankarskem časniku: postal je spoštovan in priljubljen po vsem mestu in po vsej državi.

V istem času je pričel snemati tudi za nacionalni radio[9] in s sazom v rokah je podolgem in počez obredel rodno domovino. V zameno za njegov prispevek k ohranjanju materinega jezika in nacionalne solidarnosti se mu je nekaj let pred smrtjo turški parlament oddolžil z redno mesečno pokojnino. Marca 1973 je po dolgi in naporni bolezni umrl v vasi, kjer se je rodil in tako sklenil krog življenja, v katerem so se smrt, bolečina in osamljenost – večni spremljevalci njegove poti – vedno stikali z upanjem, idealizmom in ljubeznijo do naroda ter zemlje, iz katere je zrasel.

Aşik Veysel kot utelešenje tradicije in inovacije

Če hočemo razumeti pomen monumentalnega pesemsko-glasbenega opusa Aşika Veysela za sodobno turško zgodovino in kulturo, moramo vedeti, da pravzaprav nastopa v dvojni vlogi: na eni strani je umeščen v tradicijo potujočih pevcev in pesnikov, na drugi pa kot zagovornik države in procesa pozahodnjenja vidno izstopa iz ustne dediščine.

Veysel verjetno ni bil največji aşik vseh časov, z gotovostjo pa lahko trdimo, da je gotovo eden redkih (in najbolj unikatnih), čigar delo se je prek nosilcev zvoka in temeljitih transkribcij intervjujev ter objavljenih pesmi[10] ohranilo za bodoče rodove. Čeprav po nekaterih značilnostih,[11] ki so dolga stoletja veljale za njegove predhodnike in v neki meri tudi za sodobnike, v očeh večine kritikov ne velja za aşika v tradicionalnem pomenu besede, pa je ohranil temeljne atribute aşika – pel je ali poezijo, ki jo je napisal sam, ali tiste pripovedi, ki so jih upesnili veliki pesniki iz preteklosti, ter se spremljal na saz.

Prelom s tradicijo pooseblja tudi njegova poezija, razpeta med zemljo in državo. V pesmih tako z izjemno konciznostjo ilustrira družbeno strukturo vaškega okolja in temeljne poteze mišljenja ter čustvovanja podeželanov, obenem pa v herojskih odah poveličuje vladarja in režim. Zaradi tega ga največji zagovorniki demokracije danes smatrajo za ideološko sporno osebnost.

Drugi pa so mnenja, da čeprav je opeval vrline modernizacije, urbanega načina življenja, dobrobiti tehnoloških in političnih revolucij, jih v resnici nikoli ni zares živel. Bil in ostal je vaški aşik, zaznamovan z družbeno realnostjo anatolskega vaškega življenja. Morda so ga prav notranji konflikti in trpkost samote, s katero se je spopadal zaradi telesne hibe, obdarili z izjemno bogato razvitim notranjim svetom, v katerem se je zrcalila njegova zrela in subtilna poetika, ukalupljena v tradicionalno obliko ljudskega pesništva.

V njej pa osrednje mesto pripada zemlji, najvitalnejši in najkreativnejši sili življenja podeželana, večni in neizpeti temi ljudske pesemske ustvarjalnosti. In raskav, od modrosti silnih izkušenj izpraskan glas, mi v nerazumljivem, a strahovito lepem jeziku na koncu ploščka v eni sami dolgi sapi izriše samega sebe nekako takole:

Cesta

Sem na dolgi in ozki cesti, hodim ves dan, hodim vso noč, ne vem, kaj moja je muka, hodim ves dan, hodim vso noč.

Od trenutka, ko sem privekal na ta svet, sem na begu, v gostišču z dvoje vrat sem, hodim ves dan, hodim vso noč.

Hodim v spanju – ne mudi se mi, ne ob luči dneva niti v temnem mraku. Na cesti srečujem popotnike, hodim ves dan, hodim vso noč.

Devetinštirideset let na teh poteh, na planjavah puščave, na vrhu gora, v tujih deželah utiram si pot, hodim ves dan, hodim vso noč.

Včasih se cesta zdi neskončna, cilj daleč od oči. Le en trenutek in potovanja je konec – hodim ves dan, hodim vso noč.

Veysel se v takšnem položaju sprašuje, tožba ali smeh, kaj je prav? Še vedno skušam doseči tisti cilj, hodim ves dan, hodim vso noč.

Katarina J.

Viri in literatura:

Rajko Muršič. 2002. Univerzalne vsebine Vodovnikovega pesemskega koša na vstopu v 21. stoletje. Etnolog 12: 23.

http://www.kultur.gov.tr/portal/kultur

www.cs.rpi.edu/~sibel/poetry/asik_veysel.html

www.asikveysel.de

www.cdroots.com/kalan-235.html

www.asikveysel.com/anasayfa/head.htm

Opombe:

1. Na balkansko-azijskem prostoru se je kot najslavnejši slepi pevec v zgodovino zapisal Homer, gotovo pa je tovrstna tradicija obstajala že dolgo pred njegovim časom.

2. Povzemam iz: Rajko Muršič (2002): Univerzalne vsebine Vodovnikovega pesemskega koša na vstopu v 21. stoletje. Ljubljana: Etnolog 12, str. 23.

3. Saz izhaja iz iste družine lutenj in je podobne oblike kot arabski oud ali grški buzuki. Njegova prvotna domovina je osrednja Azija, kjer so ga pred velikimi selitvami predniki današnjih Turkov uporabljali kot šamansko glasbilo. Poznamo več vrst saza, v Turčiji je najbolj razširjen veliki saz ali baglama s tremi pari strun, na katerega je igral tudi Aşik Veysel.

4. Ljudska poezija, ki jo aşiki pojejo in spremljajo s sazom, se imenuje deyiş.

5. Smrt je kosila predvsem med gorečimi islamisti in etničnimi manjšinami (največ med Kurdi).

6. Zašiljene turške sandale so zamenjali za italijanske čevlje, koničaste kapice in ohlapne srajce pa so se umaknile modnim klobukom in kravatam.

7. Do naziva aşik je bil tako kot vsi drugi potujoči pevci in pesniki Turčije upravičen šele po večletnem javnem nastopanju. Šele s priobčitvijo skupnosti se je namreč pokazalo, ali je kdo kot resnični ustvarjalec pripovedi, ki je zmes poezije, proze in rim, vreden naziva.

8. Ker v tistem času na turškem podeželju ni bilo uradnih šol, so prav vaške ustanove prevzele vlogo izobraževalnih institucij, kjer so se šolali skoraj izključno samo dečki.

9. Največ plošč je posnel v 40. letih 20. stoletja, z razmahom kasetne kulture v 70. pa je postal prava pop ikona. Danes so seveda najbolj iskani in cenjeni njegovi zgodnji fonografski posnetki.

10. Vse pesmi Aşika Veysela je zapisal in zbral Ümit Yasar Oguzcan ter jih pod naslovom Naj se me prijatelji spominjajo izdal že leta 1970.

11. Veysel se praktično ni udeleževal tradicionalnih tekmovanj aşikov, ni pel v tehniki odprtih ust, kot je zapovedovalo izročilo, poklica pa se tudi ni priučil kot vajenec mojstra lože dervišev (tekke), ki bi ga v skrivnost obrti vpeljal na podlagi sanjske vizije.