Brazilske (z)godbe (3. del )

Pričevanja iz Sao Paula

Raziskovalec Brazilije, ki svoje poizvedovanje začne v Sao Paulu, je soočen s precejšnimi izzivi: Eno od najbolj prenaseljenih mest sveta ima namreč povsem svojo dinamiko in atmosfero, ki po eni strani ni ravno prepoznavno brazilska (bližje je atmosferi visoko industrializiranega zahodnega sveta), po drugi strani kar kipi od socialnih in kulturnih kontrastov ter tako najbolj skrajno pooseblja izjemno kontrastnost celotne brazilske družbe. V tem 20-milijonskem babilonu je presneto težko iskati in najti neko prepoznavno vibro, neko lastno kulturno identiteto, značilno glasbeno sceno, če hočete. Za Sao Paulo je značilno le to, da je mesto nagneteno z vsem živim – ne samo z ljudmi in s prometom – tudi z glasbami.

Ko hodiš po bleščečih ulicah med mogočnimi poslopji gospodarskih in medijskih centrov ter med bahavimi vilami, obdanimi z visokimi ograjami in stražarji, se zlahka počutiš kot statist v telenoveli. Vse dokler ne treščiš ob rob favel – siromašnih četrti, kjer se kopičijo socialna beda, mamila in kriminal. Primerne so razdalje med glasbenimi skrajnostmi: od visoko elitnih MPB (musica popular brasileira) ter izvajalcev bosse nove, ki nastopajo v luksuznih gledališčih ter kulturnih centrih, ki jih ustanavljajo in vodijo banke, do hardcora in hip hopa, ki sta kot kanala za sprožanje socialnega besa in sredstvi boja za enakopravnost v družbi osvojila nezadovoljno mladino revnih mestnih obrobjih. V Sao Paulu pa je v nasprotju z drugimi brazilskimi velemesti za spoznanje večji in močnejši srednji razred delavcev, izobražencev, kulturnikov, zato je med omenjenima skrajnostma lažje naleteti tudi na druge zanimive kulturne in subkulturne institucije, združbe in pojave.

Ena od takšnih je tudi Rock galerija – trinadstropna stavba v centru mesta, od vrha do tal napolnjena z alternativnimi “lojami”, to je trgovinami: pritličje in prvo nadstropje zasedajo trgovinice s hiphopovsko in skejtarsko robo, proti vrhu pa se vse stemni in pordeči od metalske, hardcorovske in tatuatorske ikonografije. Rock galerija je v zadnjem času dobila še elektronsko dvojčico – v sosednjem kompleksu so se namreč nagnetli promoterji in distributerji elektronskih muzik in didžejevske kulture. No, in tam smo naleteli tudi na biser, pravzaprav na bizar – z vsemi možnimi dragocenostmi svetovne in domače neodvisne glasbene produkcije (med drugim smo izvohali tudi Škucevo kompilacijo Trans Slovenia Express!!!) založeno trgovino Bizarre. Ob naraščajočem čudenju nad bogato zbirko drugačne brazilske muzike je postajalo jasno, da je Bizarre še kaj več kot le trgovina.

“Bizzare je bil sprva, pred 15 leti, samo trgovina s ploščami, založbo pa smo ustanovili pred približno petimi leti,” je pojasnjeval Carlos Farinha, ustanovitelj in motor Bizarre Music. “Glavni motiv pri osnovanju založbe je bil omogočiti izdaje skupinam, ki so dobre, a prezrte, in ki ne bi nikoli prišle do posnetkov. Preveč dobrih brazilskih bendov poznam, ki niso nikoli nič posneli in so kratko malo izginili. Trudim se, da se dokumentirajo in širši publiki predstavijo bendi, ki igrajo nekaj samosvojega, kar spodbija stereotipe o brazilski muziki, stereotipe, ki jih množično gojijo predvsem tujci. Nujno je pokazati tudi drugo stran brazilske glasbene scene, ki je v veliki meri prisotna prav tu, v Sao Paulu.”

Turisti, željni brazilske glasbene ekstotike in zabave, imajo v Sao Paulu precej več dela z iskanjem klubov s tovrstno ponudbo, zato pa na svoj račun toliko lažje pridejo mlajše generacije, željne alternativne rockovske, elektronske in hiphopovske ponudbe: “Treba je vedeti, da je Sao Paulo mesto imigrantov – skoraj vsak od nas ima starše ali stare starše, ki so prišli iz drugih delov sveta. Pred 70 leti je Sao Paulo štelo 20 tisoč ljudi, danes pa 20 milijonov. Lahko si misliš, kako čudno in zmešano je to mesto; še zdaleč ni nujno, da prebivalci poznajo brazilsko tradicionalno glasbo s sambo na čelu ali pa marajo zanjo. Ta je dosti bolj v domeni Ria de Janeira in Bahie. Tukajšnji ljudje pa imajo druge kulturne in s tem glasbene vplive, druge reference in druga kreativna izhodišča. Založba Bizarre se trudi na to opozoriti, izpostaviti te nestereotipne glasbene ustvarjalce in poudariti, da so garažni rokenrol, eksperimentalna elektronika in nojz ravno toliko brazilska glasba, kot so bossa nova in samba ali pa recimo hardkorovci Ratos de Porao.”

Vseh mogočih muzik in bendov se je v Sao Paulu nabralo tudi iz še enega preprostega razloga – ker je to mesto center glasbene industrije in medijev, ker torej nudi veliko več možnosti za splavanje na površje in preživetje kot pa drugi predeli Brazilije. Zaradi tega se v Sao Paulo množično selijo kar celi bendi iz vseh koncev Brazilije – še zlasti iz glasbeno plodnega severovzhoda, Bahie in Pernambuca.

Založba Bizarre združuje in podpira zares pestro paleto glasbenih posebnežev: od eksperimentalnih zasedb, do bendov obskurnega in bizarnega pop rocka. Med prvimi vodi National – elektronski duo, ki ustvarja povsem svoje zvočno vesolje, z vsakim albumom naredita nekaj čisto drugega. Včasih sta bližje Merzbowu, včasih spominjata na estetiko kakih Pan Sonic (pravzaprav je National ime, s katerim sta Pan Sonic nastopala na brazilski turneji). Objeto Amarelo je “one-man” projekt, ki se je začel z delom za gledališče, z izjemnimi besedili in eksperimentiranjem s poceni napravami za ritem in kitarskimi zvoki, Tetine pa je konceptualno in performativno naravnana zasedba s pridihom norih osemdesetih let. Med drugimi, obskurnimi pop rockerji torej, pa vodi tudi mednarodno že precej uveljavljena zasedba Monokini, ki meša zvoke bossa nove in zgodnjega brazilskega rokenrola z estetiko kakih Stereolab in Pizzicato Five, potem Transistors, ki šibajo garažni rokenrol s pridihom starih psihedelikov Os Mutantes, in pa Space Invaders, ki v izrazu cepijo postrockersko estetiko kakih Slint z odtrganostjo Pere Ubu.

“Naša scena ni velika, je pa konsistentna. Ljudje začenjajo razumeti, da obstaja več načinov, kako ustvarjati in misliti glasbo. Velik problem pa je, da je vsa glasba, ki jo je težko uvrstiti pod stereotipno nalepko “brazilian music”, zelo slabo sprejeta v naših medijih, v katerih prevladujejo ksenofobična razpoloženja in kjer drugačno muziko obravnavajo kot tujo, odtujeno, nepristno. Tukajšnja medijska scena je zelo težavna, treba je imeti in dajati veliko denarja za to, da se tvoja muzika vrti po radijskih postajah ali da prideš na televizijo. Nas zdaj rešuje internet. In pa tuji mediji – lani je recimo londonski časnik The Wire objavil pozitivno recenzijo predstavitve naših bendov na festivalu Eletronika, najpomembnejšem avantgardnem brazilskem festivalu, ki vsako leto poteka v Belo Horizonteju, letos pa neki novinar The Wire prihaja naredit celovito reportažo o “drugačni” brazilski glasbeni sceni.”

“Brazilian flavour” je skovanka, ki vse pogosteje spremlja razne izdelke in zabave plesno-elektronske produkcije, še posebej tiste v lounge, breakbeat in drum'n'bass elektroniki. Ta tip muzike se je med mlajšimi konzumenti popularne glasbe uveljavil že skoraj kot sinonim za brazilsko glasbo, čeprav gre v večini primerov za v Evropi narejene produkcije na osnovi stereotipnih semplov sambe in bossa nove.

“Bossa nova, mešana z novodobno elektroniko – to je totalno umeten zvarek, ki ugaja tujcem,” zatrjuje Farinha. “Pri nas temu pravimo “macumba pra turista”, torej neka zadeva, ki je inscenirana za zadovoljitev turistovih čutov, lačnih hitre in poceni eksotike. To je umeten miks, narejen za izvoz, za to, da naredimo vtis na tujce, kaj malo zveze pa ima z realno brazilsko sceno. Ti produkti gredo ven, in ko so dobro sprejeti v Evropi ali ZDA (če so), jih tudi tukaj posvoji publika, ki hoče slediti trendom. To je v bistvu bizarno hlepenje po priznanju “prvega sveta”.

Eden od najpomembnejših akterjev na tej sceni, ki je z elektroniko poskušala modernizirati zvok sambe in bossa nove, je bil Suba. Možakar s pravim imenom Mitar Subotić se je iz Novega Sada v Sao Paulo priselil v zgodnjih devetdesetih letih in v slabem desetletju naredil pravo malo revolucijo. Produciral je zvezde nove in starejše brazilske muzike, kot so Bebel Gilberto, Trio Mocotó, Mestre Ambrosio in drugi, ter jim pomagal stopiti na tuje tržišče; v brazilsko sceno je vnesel povsem novo estetiko. Leta 1999, še preden je utegnil svetu predstaviti svoje prvo samostojno glasbeno priznanje, album Sao Paulo Confessions (izšel je pri belgijski založbi Crammed Disc), pa je Suba tragično preminil v požaru v svojem stanovanju.

“Suba je deloval nekje na meji, ko je brazilsko tradicijo mešal z manj lahkotno, bolj eksperimentalno elektroniko. Toda ostaja dejstvo, da je samo tujec lahko naredil nekaj takšnega. Mnogi so njegovo delo sicer pripoznali kot pravo brazilsko sodobno glasbo, toda kljub vsemu je bila tuja interpretacija brazilske glasbe. Tudi Bebel Gilberto tukaj ni pustila ne vem kakšnega pečata – prodala je relativno malo plošč –, v nasprotju z Evropo in Ameriko, kjer je postala zvezda.” Farinha pričevanje nadaljuje z vpogledom v močno sceno brazilskega drum'n'bassa: “V d'n'b-ju je morda bolj avtentično prisotno to mešanje elektronike s tradicijo. Vsaj bilo je. Marky, ki je prva zvezda te scene, je popolnoma drugačen od londonskih didžejev, recimo. Njegova šola je hiphopovska, in ko je začel rolati, je rolal v favelah za nekaj ljudi, zdaj pa meša vse živo zelo samosvoje, in pri tem je zelo dober, kljub temu zdaj na žalost pada v klišeje. Patife, še eden od velikih imen d'n'b scene, je na začetku v svoje stvari mešal veliko brazilske tradicije, zdaj pa vse manj. Stvar je v tem, da za obema stoji isto ustvarjalno ime – Xerxes, ki je res kreativen producent, ki je prišel iz revnih favel, in ta je tisti, ki obema kroji estetske smernice – vsaj na albumih.”

Rica Amabis, Tejo Damasceno in Ganja Man pa so trojica producentov, ki na drugem koncu mesta v skupni hiši in studiu fura svobodomiselni in povezovalni, na hiphopu temelječi glasbeni projekt Instituto. Rica takole opiše njihove začetke: “Smo ekipa producentov, ki so nas mediji in založbe vedno zapostavljali. Zato smo se odločili povezati in narediti lastno založbo. Naš prvi projekt, album Colecao Nacional, je v bistvu neke vrste kompilacija izvirnih pesmi, ki so plod našega sodelovanja s celo vrstih domačih in mednarodnih glasbenikov. Na tem albumu sodeluje ljudstvo iz vse Brazilije – od Recifeja do Ria Grande in Sul, zvezde alternativne scene, kot so Otto, Nacao Zumbi, raperji Sabotage, Rappin' Hood in Z'Africa Brasil. Po izdaji tega albuma pa se posvečamo izdaji posameznih albumov teh glasbenikov, ki so sodelovali tudi pri Colecao Nacional, kot recimo bend Bom Successo Samba Clube iz Recifeja. Pred združitvijo v Instituto smo se vsak zase intenzivno bavili z glasbeno produkcijo in drugimi dejavnostmi, povezanimi z glasbo. Recimo, leta 1998 sem izdal solistični album Sambadelic, ki je izšel tudi pri angleški “world music” založbi Stern's Music ter dobil dobre kritike. Ko sem začenjal z delom za drugi album, sem trčil ob Teja, ki je takrat pripravljal prvo ploščo. Družno sva ugotovila, da sodelovanje bolj stimulira in kanalizira kreativnost, zato sva se dogovorila, da bova raje združila moči in energijo usmerila v skupni projekt. Takrat se nama je priključil še Ganja Man, ki je postal instrumentalist ekipe in prispeval obsežen delež avtorstva za album. Poleg Instituta vsak od nas sodeluje še z vrsto bolj ali manj znanih brazilskih muzikantarjev – jaz recimo s Totonhom, pa z Andreo Marquee, pa z Ottom, v čigar bendu igra tudi Ganja, on pa igra še s Planet Hemp – največjim rap-rock bendom iz Ria. Ganja in Tejo sta posnela in zmiksala tudi album največjega brazilskega hiphopovskega benda, Racionais MC's – in še bi lahko našteval.”

Ganja Man je začel kot basist, kitarist in producent na tradicionalno močni hardcore in punk sceni Sao Paula, ki je z najvztrajnejšimi izvoznimi artikli z Ratos de Porao na čelu bolj ali manj stalno prisotna tudi na naših koncertnih odrih. “Hardcorovska scena tukaj v Sao Paulu ima veliko skupnega s hiphopovsko, obe sceni sta neodvisni, črpata iz istih korenin in se porajata v istem, predvsem primestnem, revnem okolju. Srečujeta se z istimi izzivi in ovirami, s tem da je bil hardcore prej močnejši, zdaj pa se primestna mularija bolj vžiga za hip hop,” razlaga Ganja Man.

Razmere za delovanje in preživetje na neodvisni glasbeni sceni Brazilije niso ravno rožnate. “Kot Instituto smo pričeli lani, ne vem pa, kako dolgo bomo lahko v tem stilu nadaljevali,” negoduje Rica. “Neodvisnost je tukaj zelo draga. Ena od težav, ki pesti našo sceno, je velikost države in posledično ogromni problemi z distribucijo. Nemogoče, da bi se tukaj lahko uspešno šel svojo distribucijo, kot recimo v Veliki Britaniji, kjer lahko sam prodajaš svoj album. Tu nimaš druge izbire, kot da se povežeš z veliko distribucijsko družbo – te pa se seveda ukvarjajo s prodajo komercialnih zadev in zanemarjajo tvoj izdelek, ki ima precej slabe možnosti, da se bo pojavil v trgovinah. Tudi koncertiranje po Braziliji je zelo težavno, tako za nas, kot za vrsto drugih, tudi bolj znanih bendov – razdalje in s tem prevozni stroški so tako veliki, da jih lahko pokrijejo samo večji festivali, turneje v pravem pomenu besede pa skorajda ne pridejo v poštev – v živo namreč naša zasedba vključuje vsaj deset ljudi.” Kako pa je s povezanostjo z drugimi regijami Južne Amerike? “Dejstvo je, da imamo več stikov in povezav z Evropo in ZDA, kot pa s scenami v Južni Ameriki – nikoli nismo igrali v kaki drugi državi Južne Amerike in tamkajšnji bendi ne igrajo tukaj. Edino s Čilom obstajajo povezave z nekaj tamkajšnjimi bendi – hip hop je v Santiagu namreč resnično močan. Zaradi geografske in kulturne bližine je nenavadno, da ni povezanosti med scenami Južne Amerike, toda razmere so za zdaj žal takšne …” Delovanja na neodvisni sceni še otežujejo obupne razmere v brazilskem medijskem prostoru, ki ga zasipajo pop izvajalci z legaliziranim podkupovanjem radijskih in televizijskih postaj. “Tukajšnji elektronski mediji so obupni, in na njih je brezplačno skorajda nemogoče priti, v tiskanih medijih pa imamo kar občutno podporo, vendar to ne zadostuje za zadovoljivo prodajo albuma. Medijsko nas je izpostavila tudi tragedija Sabotagea, glavnega gostujočega MC-ja na našem albumu, ki je bil tudi eden od najboljših raperjev nove generacije. Tega našega prijatelja je namreč v začetku leta na mestnem avtobusu ustrelila tolpa iz njegove favele – preveč slaven je namreč postajal … Toda mi se izogibamo tovrstnemu izkoriščanju medijske pozornosti in se posvečamo delu. Povabili smo druge dobre MC-je, ki so naredili nove pesmi, saj nobeden noče in ne more izvajati Sabotageevih.”

Fantom iz Instituto pa so se začeli odpirati kanali v tujini – v kratkem bodo njihov album izdali pri že omenjeni Stern's Music v Londonu, poleg tega se vse bolj povezujejo tudi s tujimi ustvarjalci, recimo s Scottyjem Hardom, ki je v Sao Paulo prišel zmiksat zadnji album benda Nacao Zumbi, za Colecao Nacional pa je recimo sodeloval tudi kanadski “scratch” čarovnik Kid Koala. Založba Bizarre in scena okoli združbe Instituto sta dva najbolj izpostavljena primera iz glasbenega oceana Sao Paula, ki zaradi nekonvencionalnosti, transžanrskosti in progresivnosti izstopata iz že tako ali tako živahne scene. Brezštevilne ulice Sao Paula pa skrivajo še veliko več zvočnih zanimivosti.

Manček