Cul De Sac

Križišče vsestranskih cest

Skupino Cul De Sac leta 1990 ustanovi Glenn Jones, kitarist stare šole, ki se ni nameraval vdati trenutnim smernicam v rocku (beri grunge in tako imenovani indie rock), niti ni želel posnemati utrujenih kitarskih herojev in prežvečenih progresivnih vzorcev. Vmesni prostor je dovolj širok in tudi premalo raziskan, da bi se znašel zgolj na smetišču zgodovine. Pet rednih studijskih albumov, eden v sodelovanju z Johnom Faheyjem, obsežna turneja z Damom Suzukijem in povsem sveže objavljen album z glasbo za film – vse to je dovolj razlogov za intervju z Glennom Jonesom.

Jones zagotovo ni izbral najlažje poti za uveljavitev. To je verjetno že eden od razlogov za nestabilno zasedbo, v njej od vsega začetka vztraja le še klaviaturist Robin Amos. Osnovna zamisel je bila združitev Jonesove melodične, nadvse tehniško izpiljene igre z Amosovim predirnim vijuganjem po tipkah in gumbih analognih sintetizatorjev. Podporo sta našla v globokem groovu basista Chrisa Fujiware in eksplozivnem bobnanju Chrisa Guttmacherja. Že prvi album ECIM (1991) je naletel na nedeljeno kritiško hvalo, množic pa gladko umešana zmes folka, psihedelije, krautrocka in avantgardnih sestavin ni pritegnila. Vendar so takoj po objavi prvenca pristopili k snemanju naslednje plošče, ki že pomeni manjše presenečenje, kajti po dovolj izpiljenem ECIM so album I Don't Want To Bed osnovali na demo posnetkih z vaj bobnarja Guttmacherja. Prej lo-fi kot ne, je plošča izšla le v omejeni nakladi.

Ko Guttmacher zapusti Boston in obenem Cul De Sac, ti rekrutirajo šolanega tolkalca Jona Proudmana. Po letu intenzivnih vaj nastane njihov najbolj silovit album China Gate (1995), poln je tehniško dovršenih bravur, a obenem sili čez rob preteklih progresivnih tendenc.

Še na krilih velikanskega uspeha skupine Nirvana je založba Geffen vohljala naprej po undergroundu – in tudi po prišepetavanju Thurstona Moora je privolila v nezanesljiv projekt: starosto, kitarista Johna Faheyja, naj bi na novem albumu spremljala smetana takratne overground alternative, člani Sonic Youth, Beck, Cul De Sac in drugi. Nenadna Faheyjeva bolezen, smrt njegovega menedžerja in istočasna streznitev odgovornih pri Geffen so projekt odmaknile v nedoločeno prihodnost. Po izboljšanem zdravstvenem stanju so na koncu ob Faheyju stali le še Cul De Sac, pravzaprav so bili glavni pobudniki skupnega albuma, pripravljali so že svoj del gradiva in izsilili snemanje. Fahey pa, že tako težavna osebnost, ni bil pripravljen delati na ukaz, in celotna dogodivščina bi se lahko kaj klavrno končala brez rezultata. Ves potek dogodkov je Jones v trpkem tonu podrobno opisal v spremnem besedilu k albumu The Epiphany Of Glenn Jones (1997).

Nekako introvertirano naravnana glasba Cul De Sac ni bila več po godu Jonu Proudmanu, v občuteni godbi se je bolje znašel Michael Knoblach, naklonjen eksperimentom z eksotičnimi tolkali. Prav njegove premišljene tolkalske vaje so bile osnova albuma Crashes To Light, Minutes To It's Fall (1999), v celoti najbolj dovršene plošče Cul De Sac.

Ko je že kazalo, da bodo Cul De Sac stopili na pot samoreprodukcije, jih je doletela še ena drastična sprememba zasedbe – tokrat se je z njo spremenila tudi zvočna podoba in posledično slog. V Cul De Sac je najprej vstopil Jonathan LaMaster, hiperaktivni basist in violinist, znan po delovanju na improvizatorski sceni, igral je z newyorškimi glasbeniki Danielom Carterjem, Petrom Kowaldom, Williamom Parkerjem in Elliottom Sharpom. Na drugi strani je “sodobno” v skupino prinesel Jake Trussell, član nadležne elektronske druščine Toneburst Collective, ki je v odporu do prevlade kitarskega rocka v Bostonu najraje nastopala v umetniških galerijah, muzejih, na univerzah …

Nova zasedba je kaj kmalu začela pripravljati album Death Of The Sun, a ga je končala šele tri leta kasneje (2003). Vmes jih je namreč doletela ponudba za snemanje glasbe za film The Strangler's Wife (glej Na muhi), za koncertno spremljevalno zasedbo pa jih je vzel Damo Suzuki, legendarni pevec nemških avantrockerjev CAN, potem ko je od ljubitelja dobil v roke album I Don't Want To Go To Bed. Lani so vsi nastopili tudi v Zagrebu.

O tem in onem po elektronski pošti – Glenn Jones.

Album z glasbo za film The Strangler's Wife vsebuje 18 skladb, medtem ko je na vaših rednih ploščah največ 10 daljših skladb. Boste glasbene “skice” za film kasneje razvili v daljše zapise in jih objavili na naslednjem rednem albumu?

Verjetno ne. Poskušali smo prenesti nekaj teh pesmi v koncertni repertoar, a primanjkuje jim spontanosti in sproščenosti, kar naj bi imeli najboljši zapisi. Le en kitarski solo na filmskem albumu (Second Victim?) je neke vrste skica tega, kar naj bi postala osvetljena akustična skladba Sphinx Unto Curious Men, ki jo nameravam posneti za moj samostojni kitarski album – nekega dne.

Kako ste se lotili skladanja za film? Ali ste izbirali med že narejenimi, neuporabljenimi odlomki ali ste skladali posebej za film, medtem ko ste gledali prizore?

Oboje. Za nekatere scene smo nekaj glasbe posneli vnaprej, drugo smo posneli v dveh, treh poskusih sproti. Oba pristopa delujeta enako učinkovito.

Večina gradiva za film je bila pripravljena mesece prej, preden smo šli v snemalni studio. Ampak resnično snemanje glasbe za The Strangler's Wife je trajalo vsega teden dni, in to ravno sredi zaključnih del za album Death Of The Sun. Oba projekta si ne bi mogla biti bolj različna. Strangler's Wife je bila zabava! Delali smo hitro, instinktivno in spontano, v nasprotju z Death Of The Sun, kjer je bilo vse taaako premišljeno in smo si zanj pulili lase cela tri leta.

Mislim, da ste z The Strangler's Wife izkoristili priložnost in objavili najbolj raznolik album, medtem ko imajo redni albumi enoten občutek.

Naše albume, ko jih ustvarjamo, smatramo za albume, ne le za zbirke novo napisanih pesmi, kakršnekoli že so. Upam, da Death Of The Sun ali I Don’t Want to Go to Bed ali Crashes ali katerikoli drugi album, zveni kot celota. Mislim, da držijo skupaj kot unikatna-samo-po-sebi poslušalska izkušnja. Ampak nujno moraš zavreči nekaj od tega, ko delaš s filmom. Ker sodeluješ z zamislimi drugega, moraš biti pripravljen prilagoditi svojo usmeritev potrebam filma. Mislim, da različnost, ki jo slišiš na The Strangler's Wife,izhaja iz več stvari. Ena je način, kako so pesmi narejene, ne glede na to, ali so napisane vnaprej ali so pripravljene posebej za določene scene ali improvizirane. Potrebe različnih filmskih scen, ki se odvijajo v razponu med nežnostjo in vznemirljivim nasiljem, kličejo po različnih pristopih. In konec koncev je narava pesmi odvisna od tistega, ki jo napiše. Tokrat glasbe nismo prispevali skupaj, kot skupina, ampak so nekatere pesmi napisane solo ali kot duo, trio – in tako naprej. To je vsakemu članu omogočilo, da izpostavi svoj pogled ali da se skrije za hrbet drugega. Jonathan LaMaster je resnično izstopil za nekaj ključnih scen. Zdi se, da vsi obožujejo Tailing the Strangler (producenti so jo v filmu uporabili trikrat). To je LaMasterjev otrok.

Kakorkoli, če upoštevaš vse to, je raznolikost neizbežna, kajne?

Že več let igramo v živo kot spremljava neme filmske klasike Faust F. W. Murnaua, enega najlepših filmov vseh časov. V spanju si lahko zamislimo glasbo za strašljive scene, za temno lepoto, misticizem in apokalipso. Vendar so za nas najtežje scene – lahko ugibaš? – tiste, ki naj bi bile zabavne! Nočemo zapasti v zanko takojšnjega odziva ali v kamp, in za to ne čutimo potrebe, ampak če hočemo zajeti vse razsežnosti filma, se moramo naučiti spremljave lahkih filmskih prizorov in tudi težjih, trenutkov smeha in trenutkov solz. Nismo skupina za lahko glasbo, to so za nas najtežji opravki.

Cul De Sac ste posneli album s pred kratkim preminulim Johnom Faheyjem. Kakor lahko preberemo v spremnem besedilu, je bilo to težavno sodelovanje, ki bi se lahko končalo brez končne realizacije. Kako gledaš na ta album danes, po sedmih letih, in ob dejstvu, da je Fahey mrtev?

To je eden mojih največjih dosežkov sploh. Danes razmišljam, da je imel Fahey povsem prav v tistem, kar je naredil. Mislim celo, da je album boljši ravno zaradi zmede, ki jo je povzročil, globlji je in pošten. Druga stvar je, ali se strinjam z načinom, kako je do tega prišlo. To je druga zgodba.

Bil je, resnično, spopad na robu prepada. In čeprav upam, da mi ne bo treba več skozi takšne spopade, sem vesel, da sem preživel tega. O Faheyju razmišljam vsak dan. Pogrešam ga.

Upam, da ste uspešno izpeljali turnejo z Damom Suzukijem, ki, predpostavljam, utegne biti podobno težaven za sodelovanje. Boste Cul De Sac objavili kake koncertne ali celo studijske posnetke z njim?

Damo je mucek – dokler ga ne pustiš samega tavati po Alvdalenu na Švedskem, medtem ko si ti pri tipu, ki izdeluje kitare Hagstrom. Prav zdaj poslušamo trakove s posnetki 45 koncertov, ki smo jih imeli z Damom, to je šest tednov nastopanja po Združenih državah, Kanadi in Evropi v razponu dveh let. Nekateri nastopi so trajali tri ure, torej je gradiva ogromno.

Damo ne vadi, ne igra priredb (včasih ga zanese v kako staro skladbo CAN, na primer Mother Sky, če začuti, da je občinstvo posebej zagreto in spoštljivo) in ne mara improvizacije (zdi se nam, da ne mara brezciljnega masturbacijskega jamminga – to nam ustreza, tudi mi ga ne maramo).

Torej je vse, kar igramo z Damom, narejeno na kraju samem.

Kar morajo Damo in njegovi sodelavci poskušati, je nekaj, kar on imenuje “stalno skladanje”. Razmišlja, da naj bi bili stalno v pripravljenosti, da spontano iznajdemo pesem, da naj bi bila po svoje izoblikovana. Lahko si predstavljaš: možnosti za uspeh je prav toliko kot za polom.

To pomeni, da lahko prav sedaj na traku poslušamo nekaj krasnih stvari, nekaj prav čudovitih. V izziv nam je prečistiti in oklestiti izbor posnetkov, da bodo zapolnili dvojni CD, to bomo dokončali v naslednjih nekaj tednih. Kar se studijskega dela tiče, ga Damo ne mara in redko snema v studijskem okolju, saj ga ima za hladen in napačen kraj. Raje ima navzočnost koncertnega občinstva, to je zanj navdih in vzpodbuda, in predvsem dobra vibracija.

Zasedba Cul De Sac se je precej spremenila ravno pred snemanjem albuma Death Of The Sun, glasba je postala še bolj raziskujoča, polna nenavadnih zvokov in semplov, torej se je tvoja vloga kitarista nekako pomaknila iz središča na rob. Čigava je bila ideja o takšni zasedbi in instrumentalizaciji in ali čutiš, da je izrazni razpon “pravih” glasbil omejen?

Dobro vprašanje. Najprej, ne bi rekel, da je postala moja vloga na albumu Death Of The Sun obrobna. Resda ne igram na Turok, Son Of Stone, toda lahko slišim svojo roko in glas v vseh drugih aspektih plošče. Izbral sem zvočne semple za štiri od šestih posnetkov na plošči. Aranžiral sem dve skladbi, močno pripomogel h končnemu miksu zvoka in določil vrstni red pesmi. Prav tako sem naslovil vse pesmi, izbral slikovno gradivo, napisal spremno besedo. Prvič sem na plošči Cul De Sac igral akustično kitaro (in “brenčeči bas”!); hudo sem se prepiral o tem, kaj naj bi bilo objavljeno na plošči in kaj ne. (Moja prisotnost bi se najmočneje poznala na trakovih, za katere sem vztrajal, da ostanejo na tleh).

V redu, kolegi v Cul De Sac, ki prvič berete tole in vam para udarja iz ušes, naj hitro pripomnim, da je ta album plod pravega sodelovanja, trdnejšega kot kdaj prej. Ne bi niti nastal, če nas ne bi z brco v rit vzpodbudil Robin Amos. Zamisel o tehnologiji semplanja je bila njegova, in on je zraven pripeljal čudovitega Jaka Trussella. Te pesmi zagotovo ne bi nastale brez krasnih osnutkov, ki sta jih zasnovala Robin in Jake.

Da, verjetno sem se odpovedal delu značilne vloge na tem albumu. Nisem napisal vseh pesmi, pesmi se ne razvijajo okoli mojega igranja kitare, bla, bla, bla. Kaj potem? Mislim celo, da je ta album boljši prav zaradi tega!

Že prej sem omenil “Turok”. Jon Proudman je gonilna sila te skladbe, za katero menim, da zavzema poglavitno mesto na albumu. Je bleščeč žarek upanja in energije sredi morja brezupa in turobnosti. (Ali pa sem nor?)

Nad nečim pa le nisem obupal, in to bodo drugi v skupini boleče priznali: zaupal sem v svoj instinkt, v glasbeni “nos” za ta projekt, in moja vpletenost in pripadnost je pomembna za njegov uspeh.

IN! Mislim, da so moji kitarski odlomki na albumu v vsaj treh pesmih med najboljšimi, kar sem jih kadarkoli odigral!

Lahko omeniš kakega kitarista, nad katerim si bil zadnje čase posebej navdušen?

Lahko vprašanje: Jack Rose, solo kitarist posebne vrste, tudi član odlične skupine Pelt. Prvič sem ga slišal igrati na Festivalu First Free Folk (vsaj mislim, da se tako imenuje) v Brattleboru, Vermont, v začetku lanskega leta. To je bil eden od najboljših glasbenih dogodkov, pri katerem sem tudi sam sodeloval.

Jackovo igranje prvega popoldneva me je preprosto šokiralo. Tehnično je bil odličen, ampak še pomembneje, njegovo igranje je ravno prav čustveno nabito. Hitro sva se ujela in povabil me je k snemanju novega albuma Opium Musick, ki se mi zdi eden najboljših kitarskih albumov zadnjih petih let (ne zaradi mojega prispevka).

Kaj te navdihuje, glasba, ki jo poslušaš, knjige, ki jih bereš, ljudje okoli tebe?

Ah, neizogibno vprašanje! Zadnje čase na tovrstna vprašanja ne odgovarjam s spiskom mojih najljubših glasbenikov, knjig, filmov (čeprav se potem vedno vrnem prav k njim), ampak raje podam spisek tistega, kar poslušam, berem, gledam zadnja dva tedna. Izogibam pa se stvarem, ki jih sovražim ali ki name ne naredijo nobenega vtisa.

Glasba:

Miles Davis, Complete Jack Johnson

Pelt, Pearls from the River

Nikhil Banerjee, Rag Shree

Dean Carter, Call of the Wild

Robert Wyatt, Solar Flares

The Dagar Brothers, Dhrupad

John Fahey, Transfiguration of Blind Joe Death

Jimi Hendrix, Live at Berkeley

Jackson C. Frank, Blues Run the Game

Frederic Mompou, Piano Music

The Ex and Sonic Youth, I.C.P.

Raymond Kane, Old Style Slack Key

Knjige:

Richard Yates: sveža biografija

Colette: kratke zgodbe

Raymond Carver: zgodbe in pesmi

Lorrie Moore: Birds of America

Lester Bangs: nova zbirka

The Johnny Cash Reader

Hello World: A Life in Ham Radio

Umetniške knjige o Philipu Gustonu, Josephu Cornellu, Williamu Egglestonu

Filmi:

I Know Where I’m Going

Seven Samurai

Umberto D

Deliverance (prvič mi ni bil všeč – pravzaprav sem ga bojkotiral, ker sem sovražil to grozljivo temo “Dueling Banjos”! Sam sem si kriv – to je odličen film)

Casino

Lost in Translation

Hired Hand (mojstrovina, kot tudi glasba Bruca Langhornea)

In a Lonely Place

Ali je še kdo, s katerim bi rad sodeloval, pa zato nisi imel možnosti?

Ne razmišljam o sodelovanjih. Pravzaprav vse več igram kar solo, celo več kot s Cul De Sac, in v tem zelo uživam. Še najbolj me vznemirja nenapovedano, nenačrtovano sodelovanje, kot je bilo tisto na festivalu Free Folk v Brattleboru, ki sem ga že omenil. Ja, rad bi se večkrat spustil v sodelovanja, ampak to so verjetno druge vrste, kot si jih imel v mislih ti.

Lahko predpostaviš, kako boste Cul De Sac zveneli čez deset let?

Je preteklost čez vse?

Janez Golič