KAIFA OSAMIHA

Kako naj imenujem

Vse te vojne

Goreča mesta

Gore

Razkosano domišljijo

Gnečo

Kako naj jih imenujem

Če mi ostane en sam pogled

In en zid

V eno smer?!

Besedilo: libanonski pesnik Paul Šaoul; glasba: Kamilya Jubran.

Besedilo: libanonski pesnik Paul Šaoul; glasba: Kamilya Jubran.

NAFAD AL-AHWAL

Stal sem sredi sobe in iskal stvari. Pregledal sem luč, pepelnik, izgubo in dobitek, vrata in kipe. Pomanjšal sem se v svojih očeh, zato sem dolgo stal pred ogledalom, da bi se uzrl. Preiskal sem zrak, poln dima in kašljanja. Skoraj bi ga zbrisal in pozabil. Pomanjševal in pomanjševal sem se, dokler nisem dolgo stal pred vrati, da bi vstopil, da bi izstopil, in potem sem se brez besed zleknil po brezroki postelji, odprti in nemi. Tam sem se spomnil, kaj se je zgodilo. Spomnil sem se dne, ko so me ubili, posilili, razrezali na koščke. Citrus za citrusom, cigareta za cigareto. Razparali. In prvič sem zajokal. Za smrt in za naravo.

Besedilo: libanonski pesnik Paul Šaoul; glasba: Kamilya Jubran in Werner Hasler.

Kamilya Jubran

Postaje

“Življenje in v njem glasbo vidim kot skup pik,” pravi Kamilya, “in te pike so postale Mahattaat, Postaje, med katerimi se premikam, in jih bodisi cenim, bodisi me zdolgočasijo, in tedaj se premaknem naprej, v novo smer, ali pa me zagrabi nostalgija po stari postaji, in grem nazaj.”

Kamilya Jubran, rojena v začetku šestdesetih let v Palestini, je s predstavo Mahattaat ali Postaje, ki jo ustvarja z evropskim elektronskim glasbenikom Wernerjem Haslerjem in videodžokejem Michaelom Spahrom, nastopila na Mestu žensk 9. oktobra 2003. Alkimija glasbe, poezije in podobe – osamosvojene besede, ki so polzele po strunah lutnje in utripale v elektroniki ter zlasti udarjale iz glasu in se prikazovale na platnu kot podobe med podobami, padale ali lebdele na sliki in v glasu – je še dolgo zvenela v meni, in verjetno še v katerem od žal redkih obiskovalcev tistega večera. Večer pred nastopom sva s Kamilyo prijetno kramljali v nekem ljubljanskem hotelu, v pogovor pa je tu in tam posegel tudi Werner, medtem ko je Michael raje počival.

Pozdravljena. Pravkar si se vrnila s sprehoda po mestu. Kod ste hodili?

Kamilya: Pravkar smo se vrnili z gradu, kamor smo prispeli ravno ob sočnem zahodu, pred tem pa smo se sprehajali po starem mestnem jedru, ki je lepo, sončni zahod je bil sploh prekrasen. Presenetilo me je tudi toplo sonce popoldne, mislila sem, da bomo zmrzovali, pa je prijetno grelo. Prav srečni smo.

Precej se seliš – kje živiš zdaj? V Parizu?

Kamilya: Ja, v Parizu živim od junija, torej sem se komaj preselila, v 19. okrožje.

Ah, da, poznam, večkrat sem tudi jaz prebivala tam, blizu Porte de Pantin.

Kamilya: Jaz pa nedaleč od Porte de Lillas. (smeh)

Kako ti je všeč to mesto?

Kamilya: V bistvu je zelo naporen kraj za življenje, ampak všeč mi je raznolikost, kulturna resničnost, ki obstaja tam. Mislim, da je pomembno vedeti, iti tja in videti, kaj se v resnici dogaja.

Precej zaprto politiko do priseljencev imajo. Ti s tem nimaš težav?

Kamilya: Za zdaj sem še brez statusa, tam živim kot turist. Dokler si tam tako, v bistvu ilegalno, je še kar v redu, toda če hočeš več, potem je res zapleteno in težavno vse urediti.

Če skreneva h glasbi: ali bi rekla, da igraš klasično glasbo?

Kamilya: Ne, pravzaprav ne. Seveda pojem klasično glasbo in klasična glasba je moja prva šola, ki je name najbolj vplivala, me najbolj oblikovala, predvsem v vokalnih tehnikah, vendar ne bi dejala, da je glasba, ki jo zdaj igram in skladam, klasična glasba, saj stopa po drugih poteh. Morda bi lahko rekla moderna glasba, čeprav je ta pojem preobsežen, a poudari, da gre za novo, svežo, nedavno zadevo.

Seveda, saj nisem mislila tradicionalne, stare arabske klasike. Če vzamemo, recimo, evropsko klasiko, je veliko razhodov med tisto iz 19. stoletja in to iz 21. stoletja. Skratka, zanima me, ali bi se lahko umestila v sodobno arabsko klasiko 21. stoletja, osnovano na stari, vendar tako, ki stopa po novih, sodobnejših poteh?

Kamilya: Ja, moja glasba je zelo močno osnovana na stari, predvsem v modalnih načinih, a ne po obliki in zvoku ter ritmu. Raziskati skušam različne poti. V projektu Mahattaat, ki ga bom predstavljala jutri z Wernerjem, skušam občutiti vpliv njegovih elektronskih zvokov na moje melodije in nasprotno. Te vzajemne vplive želiva raziskati še bolj, zato pripravljava za naslednje leto nov projekt, ki bo res poudaril to srečanje med elektroniko in akustiko, zanima naju, kaj se resnično zgodi v alkimiji tega srečanja.

Opazila sem, da ponavadi ne govoriš o srečanju, temveč o soočenju, konfrontaciji zvokov ...

Kamilya: Srečanje je v pomenu, da ne gre le za mešanje stvari skupaj, tudi za zlivanje ne, to ni fuzija, ampak resnična konfrontacija, srečanje, nekakšen poseben dialog, ki ga imava.

Pogosto sorodna srečanja opisujejo kot poroke med zvoki, žanri, glasbami: poroka, konfrontacija – v bistvu res ni velike razlike, mar ne?

Kamilya: Ne vem ... (smeh) ... Werner?

Werner: Oprostita, o čem govorimo: ali je tema kultura ali akustika in elektronika?

Kamilya: Oboje, ozadje je seveda kulturno, iz ozadja se zame izrazi tudi kulturno vprašanje, v glasbi seveda. Toda ko rečem, da skušam raziskati druge poti, to pomeni, da skušam biti odprta do vseh drugih kultur na svetu, ne le zato, ker bi jih rada odkrila, ampak tudi zato, ker osebno čutim v sebi delce, ki gredo v druge smeri, zato hočem, da se to odpiranje, ta svoboda tudi res zgodi. In potem seveda tudi, da vidim, kaj se po tej poti zgodi z mojo glasbo. In nenazadnje govorim o tem tudi v glasbi, z glasbo.

Sedanji projekt, Mahattaat, opisuješ kot točke na glasbeni poti: začneš z nekaj klasikami Sajeda Darviša in Um Kalsum, nadaljuješ z nekaterimi skladbami, ki ste jih izvajali s Sabrin, večina skladb pa je nekaj, kar je poimenovano “notranji dialog” – kateri deli poti so to? Pred tem projektom ali zanj?

Kamilya: To so novejša dela, skladbe, ki so nastajale skupaj s projektom Mahattaat, torej so skladbe, narejene, izbrane posebej za ta projekt, “notranji dialog” pa se imenuje zato, ker se nenehno izprašujem: kakšno melodijo, glasbo želim? In tako potem gre.

In kakšno melodijo, glasbo želiš?

Kamilya: Hja ... ja to, kar počnem sedaj. (smeh) Tega ne morem poimenovati. Ampak igram, predstavljam to izpraševanje, ki nastaja s pesmijo. Pesem pravim zato, ker ustvarjam bolj pesmi kot glasbo, skratka moj pristop je pesemski. Zanima me besedilo, ritmičnost v besedilu, odnos med besedilom in glasbo, učinkom, ki ga ima besedilo na glasbo – in nasprotno, kako glasba vpliva na interpretacijo besedila. In kakšen zvok nosi besedilo, ga poudarja, mu da drug volumen, dimenzijo. Vse to so vprašanja, ki jih vpeljujem, z vso krhkostjo, ki se ob tem pojavlja. V ta dialog posegajo glasbeniki, z zvoki, in slika. V Ljubljani pogrešamo kontrabasistko, saj ni prišla z nami, zato bomo jutri prikazali te dialoge brez nje.

Kakšno je razmerje med improvizacijo in kompozicijo?

Kamilya: Improviziramo v interpretaciji, vendar se precej stvari dogovorimo tudi vnaprej, v tem dogovorjenem pa pustimo proste dele za improvizacijo.

V zvoku in sliki ... kaj pa besede? Uporabljaš predvsem poezijo ...

Kamilya: Ne, besedil ne improviziram. Izbiram raznolike pesmi raznoterih pesnikov, zato besedil ne improviziram, saj ne pišem sama besedil.

Jih pa melizmatsko interpretiraš? Torej poudarjaš in ponavljaš tudi nekatere zloge, besede, fraze, četudi se v besedilu ne ponavljajo?

Kamilya: Ja, to seveda delam. V bistvu je ta slog improvizacije zelo blizu, zelo podoben mojemu slogu skladanja. V osnovi sem pevka, in biti arabska klasična pevka pomeni, da moraš absolutno znati improvizirati, improvizacija je najpomembnejši del pravil, glasbenih predpisov. Ta slog, ta vzgoja v improvizaciji je zelo vplivala na moj način skladanja, zato se zdi moje skladanje, kot da bi bilo improvizacija, na koncu, saj ne veš, kaj se bo sproti zgodilo. Tako nekako.

Praviš, da nikoli ne pišeš besedil sama. Kako izbiraš besedila za pesmi?

Kamilya: To je zelo dolg raziskovalni proces, ki ga pravzaprav izvajam nenehno. Iščem poezijo, ne le v arabščini, ampak tudi prevedeno. Predvsem moderno, in ni lahko najti besedil, ki mi ugajajo ali ob katerih začutim sorodnost z besedami.

Torej načrtno iščeš besedila, ne le veliko bereš in med branjem po naključju ugledaš besedila, ki so ti všeč?

Kamilya: Ja, povsem načrtno iščem besedila in skušam prebrati čim več, mnogo časa preživim po knjižnicah, iščoč.

Kakšno pa je zaporedje? Ali najdeš najprej pesem, besedilo, ki ga želiš uglasbiti, ali imaš najprej glasbo in nato iščeš besedilo?

Kamilya: Ponavadi najdem najprej pesem, ki jo nato uglasbim, včasih pa nasprotno: glasba živi v meni kot podoba, nato iščem pravo besedilo, ki bi se ujelo s to podobo. Ampak ponavadi je veliko lažje, če že imam besedilo, iz katerega se porodi glasbena ideja. Toda zgodi se tudi nasprotno, da.

In kako v ta splet glasbe in poezije posega podoba, slika?

Kamilya: Škoda, ker je šel Mihi počivat, saj bi on najlaže odgovoril. Z Mihijem sem se prvič srečala maja 2002. In tudi z Wernerjem. Tedaj sem se preselila v Švico, za dva meseca. Porodila se je zamisel o Mahattaat, in Mihija sem vprašala, če bi se projekta kako udeležil. Dala sem mu nekaj arhivskih posnetkov iz mojega sveta, ki ga ni poznal, in iz tega je ustvaril svoj koncept, sloneč na teh različnih arhivih, ki sem mu jih dala. V živo jih predvaja skladno z ozračjem vsake pesmi, z občutjem, ritmom.

Kaj pa vidva z Wernerjem? Kako elektronika posega v to?

Werner: Kot je že Kamilya povedala, so najprej besedila, ki imajo lasten ritem. Najprej poskušam razbrati ta ritem, nato ga posnamem kot sled, po kateri grem. Od tod naprej delava skupaj. Ko je ta osnovni, oblikovni del opravljen, skladava skupaj. Tako nekako. Morda če se navežem na prejšnji pogovor, o srečevanju zvokov in glasb: na prvi pogled se morda zdi vse skupaj malenkost, saj se srečujem z ogromno glasbeniki, ampak v resnici je tako, da ne glede na elektroniko in akustiko: z nekaterimi glasbeniki se srečam, in enostavno ne deluje, z drugimi pa se srečam, in preprosto deluje. Veliko glasbenikov mi je blizu, dobro jih poznam, tudi osebno jih imam rad, ampak ko se družimo glasbeno, stvar pogosto ne deluje. Medtem ko sva s Kamilyo, ki je prej sploh nisem poznal in ki prihaja celo iz kulture, ki je ne poznam dobro, zelo hitro našla naravno pot v naravno srečanje zvokov, in to zame ni povsem vsakdanja izkušnja, sploh ker zelo z lahkoto delava skupaj, v primerjavi z drugimi.

Prej sta omenila, da se zgodi zvočna alkimija, ko delata skupaj. Ali ima ta alkimija morda tudi čarne učinke na poslušalstvo?

Kamilya: Vsekakor upava, da ja. (smeh) Prezgodaj je govoriti, bomo videli jutri ...

Kaj pa drugod? Prej?

Kamilya: Ja, bilo so čarni učinki. Posebej ... Mahattaat vsebuje različne odstavke, vsak odstavek je drugačen – in oder, na katerem z Wernerjem igrava, se vedno odzove. Vedno bodo ljudje kaj povedali o tem, ponavadi pozitivne stvari, do zdaj, in to naju je tudi opogumilo, da sva šla še dlje in naredila iz tega srečanja, iz projekta Mahattaat, novo postajo, ki bo trajnejša izkušnja, kot smo morda pričakovali.

Poleg tega projekta še vedno nastopaš tudi na solističnih koncertih?

Kamilya: Tudi solistično nastopam. Igram nekatere pesmi, ki jih igram tudi v projektu Mahattaat, in tudi pesmi, ki jih ni v tem projektu. A ne igram vseh pesmi, ki jih izvajam v projektu, saj nekaterih ne morem igrati brez Wernerja. Na solističnih nastopih igram tudi precej klasične glasbe, pojem in se spremljam.

Poleg lutnje menda igraš mnogo glasbil. Katera?

Kamilya: Včasih sem igrala s skupino Sabrin v Jeruzalemu, z njimi nisem igrala lutnje, marveč kanun, na nastopih in snemanjih. Na snemanjih sem igrala pogosto tudi druga glasbila, recimo buzuk in nekatera tolkala, predvsem bendir.

Kje si se naučila igrati na vsa ta glasbila?

Kamilya: Doma sem se naučila vseh osnov za klasično glasbo, oče me je učil, moj naslednji korak je bil igranje z mojo skupino, s katero sem igrala 20 let, vsi smo bili samouki, zato smo skupaj veliko vadili in se učili.

Tvoj oče je znan izdelovalec glasbil ...

Kamilya: Ja, moj oče izdeluje vsa glasbila in jih tudi igra. Predvsem on me je vzpodbujal v glasbeni vzgoji in petju. Zato je bil dom moja prva šola.

Lepo. Pogostejše so zgodbe o glasbenicah, in tudi glasbenikih, ki so imeli doma težave zaradi tega ...

Kamilya: Res je, sploh za ženske je na splošno težko, ne le v umetnosti. Težko živijo kot svobodna bitja, in ko gre za umetnost, za katero je treba živeti v dokaj netradicionalnem življenjskem slogu, se mora ženska spopasti z družbo, pravili in tradicijami. Mene je na srečo moja družina zelo podpirala, ne vem pa, kako bi bilo, če moj oče ne bi bil glasbenik, kakšne težave bi srečevala, na to pravzaprav ne morem odgovoriti, ker nimam te izkušnje. Meni je bilo laže. Da sem danes, kjer sem, mi je omogočil prav oče, ki me je prvi vzpodbudil na tej poti in me učil.

Tudi vsi glasbeniki očetje ne spodbujajo hčera, pred nekaj meseci sem se pogovarjala z gospo Hasno Bešarijo, ki je imela z družino veliko težav, čeprav je njen oče tudi glasbenik. Res pa Hasna igra gembri, ki je menda prav posebno glasbilo severnoafriške bratovščine in ga smejo igrati le moški.

Kamilya: Hasno Bešarijo poznam, videla sem jo v Parizu. Za ženske, kaj vem, če grem nazaj, v stare čase, smo tedaj imeli pevke, glasbenice in pesnice, v renesansi islamskega imperija, sčasoma pa je skupaj z verskimi omejitvami in drugimi razvoji, ki so se dogajali potem, s politiko, vse skupaj potonilo v pozabo. Zdaj počasi ženske spet skušajo pridobiti svoj položaj v družbi, pravico, da govorijo, igrajo, pojejo. A reči moram, da še vedno ni lahko, v nekaterih deželah je morda celo nemogoče.

Tudi svoboda zahodne ženske je povečini še vedno le, da namesto da ostane doma in skrbi za družino, hodi poleg tega v službo, po službi se ovešena z otroki odpravi po nakupih, skuha obed, pospravlja, medtem ko mož sedi pred televizorjem ...

Kamilya: Hja ... (Neprepričan nasmeh.)

Werner: Spremembe potrebujejo čas, mnogo generacij, preden se stvari res spremenijo.

Kako bi definirala tarab?

Kamilya: Tarab pomeni duhovno ekstazo, ki se dogodi ob dobri glasbi. Ko slišimo dobro glasbo, vpliv te glasbe na poslušalstvo povzdigne duha, in temu rečemo tarab.

Ali ima lahko elektronika tarab, ki je navadno povezan z glasom?

Kamilya: Mislim, da elektronika lahko porodi tarab, ampak drugačne vrste. Ampak če ljudje niso navajeni na to, ne bodo zlahka občutili tega vpliva. Poleg tega: ko rečemo elektronika, je prva podoba, ki se pojavi, nasilnost, oster ritem, udarci napadajo, ušesa lahko zabolijo in tako naprej. Ampak elektronika ni samo to; kakor razkrivam v Wernerjevih zvočnih oblikah, se lahko iz njih porajajo mnogoteri svetovi, ki te zmorejo odpeljati, morda v tarab, če že iščemo tarab. Ne samo da iščem tarab, pomembno je imeti to mehkost, pomirljivost v občutku, medtem ko igramo, delamo glasbo. Tudi to je zame tarab. Najdem ga tudi v elektroniki.

V govoru o Mahattaatu svoje življenje opišeš kot točke, postaje. Ali si kdaj razmišljala, da bi postala tudi na tako imenovanem world music prizorišču, ki je običajna postaja glasbenikov iz arabskega sveta, delujočih v Evropi?

Kamilya: Mislim, da se v to prizorišče ne prilegam z glasbo, ki jo delam, in s stvarmi, ki jih iščem. Seveda delam glasbo, ki je iz tega sveta, ampak nima nič kaj dosti skupnega s tem, kar je dandanes definirano kot world music. Mislim, da so storjene mnogotere napake proti glasbenikom, ki prihajajo iz periferij prvega sveta, to je evropskega sveta, saj jih vse mečejo v en koš. Če pogledaš njihovo glasbo, ugotoviš, da je potreben čas, preden lahko razumeš to glasbo, se naučiš poslušati. Toda da bi stvari olajšali za nekatere trge, porežejo tej glasbi veje, ker se jim zdijo bodisi predolge bodisi preveč košate, nato pa jih tako okleščene zmorejo stlačiti v točno določeno ogrodje, ki mu pravijo world music.

Werner: To je trg. Vse je trg. Končno, ko govorimo o world music, govorimo tudi o glasbi velike večine prebivalstva sveta, govorimo o kitajski glasbi, na primer, saj ni ene kitajske glasbe, govorimo o ogromnem ozemlju. Ta glasba vpliva na veliko ljudi, a v teh kulturah ni veliko denarja, medtem ko v zahodni kulturi je veliko denarja, torej je bistvo predvsem, da to glasbo prodamo. Veliko je popa in rocka, ki je menda glasba, vse drugo pa je world music. Mislim, sam termin je ... ne pomeni nič.

Res ne pomeni nič, a hkrati pomeni vse ... Pravzaprav pa pomeni nekaj: tako je, kot je Kamilya rekla, porežejo, oklestijo, obsekajo in naoljijo, da stlačijo v ogrodje, in to da značilen prizvok ...

Werner: Ja, to je trg. Da lahko prodajajo ljudem, ki si lahko privoščijo nakup. Tega ne morejo prodajati v Afriki, v nekaterih azijskih državah, kjer ljudje nimajo denarja, da bi kupovali, zato ta tržišča, te kulture pač zanje ne štejejo.

Kamilya: Poleg tega te glasbe v domačem okolju ponavadi igrajo le v živo, če pa že so posnete, so posnete zelo poceni in tako rekoč v živo, saj nimajo denarja za tehnologijo in produkcijo ... Zato se mora vsaka taka glasba, ko jo uvozi prvi svet, na silo prilegati temu prostoru, ki jo vzame, in tu se zgodi vsa zmešnjava.

Kaj pa Sabrin? Z njimi ne delaš več?

Kamilya: Z njimi zdaj že dve leti ne nastopam, odkar se je začel moj projekt Mahattaat. Sabrin ni le skupina, ampak združba.

Morda bi lahko z njimi poskusila prodreti na to tržišče ...

Kamilya: S Sabrin? Tam je res zapleten položaj, s tem sem se soočala dvajset let, v katerih smo naredili štiri albume ...

Kje so izšli?

Kamilya: Niso izšli. Nismo imeli dostopa, sredstev, nismo našli pravega kanala, da bi to glasbo spravili na trg, ker nismo ustrezali nobeni definiciji trgovin. Živeli smo dol, doma. Res je bilo težko pripeljati Sabrin tu in tam ven iz dežele, čeprav smo kdaj pa kdaj nastopili na kakšnem festivalu in potovali po svetu, ampak to je bilo res težko in tudi zgodilo se je zelo poredko. Redko smo se pokazali svetu zunaj domačega okolja. Zelo težko je prodreti na tržišča, izdajati in prodajati plošče, predvsem iz političnih razlogov in zaradi zapora, v katerem kot Palestinci živimo pod izraelsko okupacijo. Zato je tudi dostop do našega prvega naravnega trga, to je arabskih dežel, skoraj nemogoč, na poti do evropskih in svetovnih tržišč pa so mnogotere druge ovire. Skratka, nikakor ni lahko.

Ali lahko poveš kaj več o razmerah v Palestini?

Kamilya: Dandanes bolj ali manj vsak v medijih vsak dan sliši, da se tam nekaj dogaja, a veliko podrobnosti manjka, ker ne poznajo tamkajšnje realnosti, kaj se tam v resnici dogaja, stvari zvedo le iz medijev, in to nikakor ni dovolj. Poleg tega mediji zganjajo veliko propagande, zato moramo biti dovolj zavedni, da razumemo zapletenost položaja. Tudi nam Palestincem je težko razumeti, kaj se dogaja, ampak rečem lahko, da je zdaj res hudo, predvsem po vojni v Iraku, vsa regija se tudi premika, veliki premiki so na ozemlju, zato skušajo narediti palestinsko vprašanje karseda majhno, da bi ljudje pozabili ... Kaj več naj še rečem ... Tam so ljudje, ki živijo, vztrajajo, se upirajo in bi radi živeli ... in ... Saj veš.

Glasbeni vplivi?

Kamilya: Ne vem, poslušam veliko glasbe, vplivov je veliko. Poslušam recimo Wernerjevo glasbo ... (smeh) Rada imam blues, soul, staro arabsko glasbo, razne ljudske glasbe raznih dežel. Poslušam veliko glasbe, saj moram.

Lejla Bin Nur