Miss Kittin

Elektro diva

Miss Kittin, s pravim imenom Caroline Herve, je bila rojena leta 1973 v Grenoblu. Po ekonomski srednji šoli se je vpisala na študij umetnosti in grafičnega oblikovanja, kmalu pa se je začela udejanjati tudi kot didžejka; v prvih letih rave norije je sodelovala z lokalnim producentom The Hackerjem. Leta 1996 se je preselila v Pariz in za založbo International Gigolo Records posnela malo ploščo Frank Sinatra, ki je postala veliki elektro hit.

Leta 1997 je Miss Kittin Pariz zamenjala z Ženevo, v družbi The Hackerja je začela pospešeno nastopati v Nemčiji in se še naprej udejanjala pri založbi Gigolo. Leta 2001 sledi njun prvi album, številna gostovanja Miss Kittin na ploščah drugih elektro producentov (Steve Bug, Goldenboy, Sven Väth, Felix Da Housecat, T.Raumschmierre, Tricky …). Sedaj Miss Kittin živi v Berlinu, kjer dela tudi kot AandR manager pri založbi Mute, ustanovila je tudi svojo založbo z imenom Nobody´s bizzness. Intervju je nastal na dan njenega nastopa v Ljubljani.

Kako je igrati s skupino, kot je Laibach, ki je malce izven tvoje originalne scene?

Zame je bilo njihovo povabilo veliko presenečenje. Pomislila sem celo, da utegne biti nepravično do številnih kolegov, za katere vem, da že od nekdaj poznajo Laibach. Mogoče bi morali biti oni tukaj namesto mene … To je bil vsaj občutek, ki sem ga dobila ob povabilu. Seveda je lahko vse skupaj le igra usode, saj je moja “managerka” iz Ljubljane – in moj prvi obisk tukaj se je preprosto moral zgoditi. Morala sem videti, od kod prihaja, in nekako spoznati to skupino. V mojem življenju se stvari vedno dogajajo tako … brez kakršnegakoli načrtovanja pristanem v neki historični situaciji. Ampak to je v redu, saj mi takšno otroško navdušenje pomaga pri nadaljevanju mojega dela.

Kakšen vpliv so imele nate skupine iz osemdesetih let? Kaj si takrat poslušala?

V bistvu sem poslušala vse. V obdobju med dvanajstim in šestnajstim letom te kot punco tako ali tako bolj zanimajo stvari, kot je ličenje v dvigalu, ne da bi te starši zalotili … Če si fant, je drugače. Z glasbo, ki jo poslušaš, se uvrstiš v določeno skupino, naredi ti podobo pripadnosti. Jaz sem na primer poslušala “top of the pops”, Princea, The Cure, Madonno in vse tiste skupine, ki naredijo en sam hit, nekje med temi izgubljenimi stvarmi so se znašli tudi Bollock Brothers, Front 242, S Express, Bomb The Bass in podobni. Nisem bila del specifične scene, nisem se oblačila v črno, bila pa sem vseeno velika oboževalka skupine The Cure. Poleg tega sem lahko videla veliko zastonjskih koncertov, ker je mati moje prijateljice delala v eni od velikih koncertnih dvoran. Videla sem recimo Eurythmics in podobno, toda ves čas je bila glasba le nekaj postranskega. Zares živeti z glasbo sem začela šele na začetku devetdesetih let, ko se je začela dogajati elektronska godba. Sploh nisem otrok osemdesetih let, kot je recimo The Hacker, zato je veliko mojih glasbenih vplivov povzetih od njega. Jaz sem mu zgolj pomagala, da je svoje znanje izkoristil do konca in uporabil vse tiste vplive, ki jih je nabral v preteklosti. V elektronski glasbi so se ti najprej smejali, če si bil oboževalec skupin, kot so Depeche Mode, Laibach ... Elektronika je dolgo časa zavračala glasbeno preteklost in strukturo pesmi, s Hackerjem pa sva vse to ponovno prinesla v elektronsko glasbo. Zato vsi pravijo, da zveniva kot skupine iz osemdesetih let, čeprav na noben način ne skušava sprožiti “revivala”.

Omenila si Front 242. Precej zanimivo v kombinaciji s popularno glasbo. Ali je to vplivalo na tvojo produkcijo?

Poslušala sem jih, ker nisem zares pripadala nobenemu stilu, zato si ob kasetah in ploščah, ki sem jih dobivala od prijateljev, nisem mislila, da je nacistično poslušati Front 242 ali pa kičasto poslušati Madonno. Nisem se vznemirjala, saj se nisem zavedala socialnega pritiska pripadnosti neki skupini. Mislim pa, da Front 242 name niso preveč vplivali, saj nad njimi nisem bila tako navdušena, da bi jih skušala posnemati. Ljudje mi vedno pravijo, da jih moja glasba spominja na kakšnega glasbenika, za katerega še nikoli nisem slišala, in mogoče je bolje tako, saj je to dokaz, da sem ravnala zelo intuitivno, ne preračunljivo. Po drugi strani pa se je The Hacker zelo odprl vplivom iz preteklosti, ki sedaj zelo vplivajo na njegovo produkcijo.

Praviš, da si se glasbi posvetila šele z elektroniko? Nekje sem prebral, da so bili tvoji raverski dnevi na začetku devetdesetih precej divji.

Ja, absolutno. Trenutno berem knjigo Laurenta Garnierja, ki je pravkar izšla v Franciji; v njej govori o zabavah, ki sem se jih udeležila tudi jaz, ko še nisem didžejala. In ko to berem, dobivam kurjo polt, saj spoznavam, da sem bila takrat popolnoma nora, glasbo sem doživljala s celim telesom in mislila samo na to. Bilo je podobno drogi. Živeli smo le za konec tedna, nehali smo hoditi v šolo, ker smo bili tako “sesuti” od prejšnjega vikenda … Spoznala pa sem ljudi, za katere si nikoli ne bi mislila, da jih bom, ljudi iz najrazličnejših krajev. Bilo je zelo močno, saj sem skozi vse to odkrila prve plošče založbe Warp, pa LFO, ki jih sicer nisem slišala na rave zabavah, bili pa so močan del scene. Prav te plošče, LFO, KLF in podobno, še sedaj pomenijo moj največji vpliv. V didžejskih setih sedaj vrtim rave komade, ki jih takrat ne bi mogla, saj nisem bila didžejka. Sedaj se lahko maščujem, zato neprestano iščem stare plošče, ki jih v tistem času nisem kupila.

Kako ljudje reagirajo na starejše plošče, ko jih vrtiš na nastopih? Jih spoznajo?

Čudovito je, ko te stvari pripelješ nazaj in ujameš zgodovino starejše publike, ki se zopet prepozna v komadih, mladi pa s tem odkrivajo stare, vplivne komade z zelo močnimi zvoki. Po dolgem času minimala in trdega tehna, ki sta lahko zelo monotona, jim hočem predstaviti isto energijo, kot sem jo sama doživljala na rave zabavah, kjer ni bilo tehno, house in hardcore plesišča, ampak se je vse vrtelo skupaj. Obstajal je nekakšen veliki, globalni rave občutek, ki ga skušam ponoviti kot didžejka. Prav zato sem navdušena nad didžeji, kot je Laurent Garnier, saj vrtijo vse skupaj in ponovno združujejo ljudi. Včasih zavrtijo kaj kičastega, ampak zakaj bi se vznemirjali, če se ljudje na ta račun ponovno zbližajo.

Imaš občutek, da na ta način izobražuješ mlajše poslušalce, ki bodo potem začeli sami brskati po preteklosti?

Ko sem začela didžejati, sem v resnici imela takšen občutek, saj sem bila prepričana, da moramo ljudi izobraževati, jih spraviti v gibanje … Potem pa sem spoznala starega francoskega didžeja Erica Ruga, ki je že dolgo časa prisoten na sceni, in on mi je zelo grobo povedal, da si kaj takega preprosto ne moremo dovoliti. Kdo pa smo, da si lahko dovolimo izobraževati ljudi, ko pa smo vendarle tukaj zaradi zabave. To sem si močno vtisnila v spomin, saj konec koncev tudi publika izobražuje mene, tako da ne bom nikoli pozabila, da sem bila tudi jaz nekoč v njihovih vrstah na plesišču. Didžejanje ali produciranje je lahko zelo sebično, saj tega pogosto ne delaš za publiko, ampak za osebno zadovoljstvo in zaradi občutka nadzora nad publiko. To je seveda zelo negativno, zato osebno vedno priznam, da to delam zase, v svojem svetu … Seveda je potem ta glasba popolnoma čista, nepokvarjena, in s tem je stik s publiko ponovno vzpostavljen. To je torej zelo poštena sebičnost, saj s publiko deliš vsaj del tiste sreče in zadovoljstva, ki se porajata ob produkciji.

Kdaj si začela didžejati? Kako si prestopila prag didžejske kabine?

Družila sem se s skupino tipov – in eden od njih je postal moj fant. Bil je didžej, in ker sem bila pogosto pri njem doma, sem znala vse komade že skoraj na pamet … Med njegovimi seti sem morala na primer uganiti, katera plošča je na gramofonu. Nekoč se je pri enem od miksov zmotil, in ker sem mu to napako omenila, mi je predlagal, da še sama stopim za gramofone in naredim takšen miks … Če si upam. Vzela sem dve plošči in ju resnično zmiksala, to je bila čista začetniška sreča.

Si sedaj boljša kot on?

Mislim, da sem, saj mu ni povsem uspelo. Bil je študent arhitekture in sedaj deluje na svojem področju, ima otroka … mi pa sledi in je ponosen na to zgodbo, ki jo zelo rada povem. Sicer pa mi nič ne pomeni, da sem boljša kot on. Mogoče je pa bolj srečen od mene, saj moj uspeh še ne pomeni, da sem kot oseba boljša od njega.

Kateri je bil tvoj prvi zares velik nastop pred množico ljudi?

Bilo jih je kar nekaj, vsako leto naredim korak naprej, za katerega si nisem mislila, da ga bom naredila. Prvi tak nastop pa je bil, ko sem vrtela izven moje domače pokrajine … To je bila ilegalna zabava, ki je na jugu Francije postala zelo razvpita, in vsi prijatelji, s katerimi sem začenjala didžejati, so bili povabljeni kot nastopajoči, mene pa so “promotorji” pač priključili poleg. Celo pozabili so me omeniti na letakih … Kakorkoli že, ker sem takrat vrtela precej težak tehno, so me morali umestiti nekam vmes, ne prekmalu, ne prepozno, zato je bil moj nastop ob ravno pravi uri. Takrat je bilo prvič, da sem vrtela na veliki “outdoor” zabavi, pred ljudmi, ki jih nisem poznala. Ampak bilo je noro, vsi policaji so skušali izvedeti, kje se zabava odvija, in ljudje so bili na koncu nad mojim nastopom navdušeni, čeprav so ves čas pričakovali, da bom naredila kakšno veliko napako. Saj veš, z malce ignorantskim odnosom, ker sem punca.

Je v didžejskem svetu težje uspeti kot punca ali imaš zaradi tega vseeno kakšne prednosti? Mogoče je zaradi tega lažje uspeti kot vokalistka?

V svetu elektronike imam poseben položaj, saj sem didžejka, ki je najprej nekaj govorila, potem začela peti in na koncu skladati komade. To je na glavo obrnjen proces, ampak medtem ko vsi govorijo o ženskah v moškem glasbenem svetu, moraš pogledati tudi aviacijo, poslovni svet in medicino, kjer prav tako ni veliko žensk s pomembnimi funkcijami. Ženske imajo pač tisto moč v ozadju, ne zanima jih izpostavljenost, saj je s takšno vlogo veliko težje shajati, še posebej v osebnem življenju. Zato je verjetno normalno, da v didžejskem svetu ni veliko žensk. V bistvu mi je vseeno, ali si v ospredju ali v ozadju. Želja po potrditvi, egoizem, priznanje … to so moške stvari. Če delo opraviš dobro, potem je vse rešeno. To ni feministična pozicija, ampak odsev realnega stanja, zaradi katerega nisem zagrenjena.

Kot vokalistka si v ospredju. Te prijatelji poznajo bolj kot pevko ali kot didžejko?

Ko delaš glasbo, ki se potem s pomočjo televizije dotakne toliko in toliko ljudi, več kot fotografija in literatura, si bolj izpostavljen v vlogi producenta in pevca. Ko snemaš, se lahko na koncu pohvališ s ploščo, ki je trajna, po dveh urah didžejanja pa ti ne ostane prav nič. Meni se je ta prehod zgodil po naključju, potem pa sem samo še raziskovala nove možnosti.

Nisi hodila v glasbeno šolo?

Ne, nikoli.

Čigava ideja je bilo petje … je to predlagal The Hacker?

Morala sem narediti komad za kompilacijo za rojstni dan moje prve “booking” agencije, in ker je bil The Hacker edini lastnik studia v mestu, sem za pomoč vprašala njega. Menila sva se o tem, kaj sploh lahko narediva, in ker sva bila oba zelo navdušena nad prvo malo ploščo Detroitčanov Dopplereffekt, sva skušala posnemati tudi njihov slog. Seveda nama ni uspelo narediti nekaj tako dobrega, kot je Jeff Mills, zato pa sva šla v neko popolnoma drugačno smer in si s tem pridobila pozornost. Je pa res, da sem pri Hackerju le govorila. Prvi, ki me je po nekaj neuspelih poskusih zares pripravil do petja, je bil Goldenboy, s tem, da se je moje petje v zadnjih nekaj letih precej izboljšalo.

Sodeluješ z različnimi producenti, kateri pa ti je najljubši?

Še vedno The Hacker, ker sva skupaj začela, preživela veliko norih dogodivščin, živela na cesti … Najprej ga nisem poznala, potem pa sva drug drugega po svoje izkoristila zaradi znanj, ki jih imava. Jaz njega za produkcijo, on mene za petje, saj je vedno sanjal, da bi nekdo pel ob njegovi glasbi. Ko tako začneš, se ustvari neka kemija, in rezultat je zelo močan, poseben. Verjetno ne bom nikoli več srečala podobne osebe.

Kakšen je bil občutek ob prvih ploščah za založbo Gigolo? Je popularnost spremenila tvoj način izražanja?

Na začetku si nikoli nisva predstavljala, da bodo ploščo sploh izdali. Vsi so trdili, da je komad sicer zanimiv, da pa ga nihče ne bo jemal resno. Potem je plošča izšla in vsi pri založbi so prepevali moja besedila, to me je čisto presenetilo. Kmalu za tem sva že nastopala v živo, ampak brez kakršnihkoli pričakovanj. Vsega sva se naučila na turnejah, z leti sva odkrivala najine skrite potenciale, saj se nikoli nisva popolnoma zavedala vpliva, ki ga ima na ljudi najina glasba. Mogoče se še sedaj podcenjujeva, saj komaj verjameva, da nama je uspelo v tako lenobni maniri. Vse skupaj se je z leti razvijalo, ampak s Hackerjem sva bila vedno korak zadaj … s prepričanjem, da nisva tako dobra ali talentirana, kot sva v resnici.

Sicer pa je bil DJ Hell vedno neke vrste vizionar, še posebej, če pogledamo vse čudne plošče, ki jih je izdal pri Gigolo in so vseeno uspele. Tako smo lahko vajino ploščo pričakovali.

Tako je rekel tudi on, ampak če ga dobro poznaš, boš vedel, da rad stvari napihuje, zato ga nisva nikoli vzela preveč resno. Trdil je, da sta Miss Kittin in The Hacker naslednja velika stvar, ampak midva mu najprej nisva verjela, ker tako govori vsem, ki izdajo ploščo pri njegovi založbi. Na ta račun smo se dostikrat nasmejali, in ko sva res uspela, sva mu bila za tiste pohvale še toliko bolj hvaležna. Lepo je, če te lahko še vedno kakšna stvar preseneti na tak izviren otroški način. Predstavljaj pa si, da Hellu vse verjameš … na koncu postaneš, tak kot on, in to je nekaj, česar si res ne bi želela.

Kako je bivati v Berlinu, stran od francoske scene in dobesedno v centru elektronskega sveta?

Tja se nisem preselila zaradi profesionalnih razlogov, saj sem prišla do točke, ko bi lahko živela kjerkoli. V splošnem sem šla v Berlin zaradi kvalitete življenja. Del tega je tudi glasba, večinoma pa sem tam zaradi prijateljev. Največja prednost življenja v Berlinu je gotovo dejstvo, da se nihče ne vznemirja, kaj delaš, pa še to je kdaj zlagano, saj so v resnici le zavistni; druga stvar pa je močna berlinska scena, na kateri je vseeno, ali si mednarodna ali le mestna zvezda, saj so vsi velika družina, ki se seveda tudi prepira, a vseeno vsi hodijo v iste klube, v iste trgovine, in to nekako razvrednoti velike zvezde. V Berlinu se ni primerno obnašati kot velika zvezda, ker tega ne odobravajo. Več spoštovanja boš deležen, če se pretvarjaš, da si nihče. Ljudje, kot so Maurizio in drugi v trgovini Hardwax, so mogoče po tihem navdušeni, da pri njih kupuje Jeff Mills, toda v trgovini se do njega obnašajo kot do vsakega drugega, z isto ignoranco in aroganco. To je po eni strani narobe, po drugi pa mi je všeč, ker se tudi sama tako obnašam. Če srečam koga, ki ga obožujem, mu ne bom jokala nekje pri kolenih, ampak se bom z njim zaradi ponosa normalno pogovorila.

Ali si imela priložnost spoznati svoje idole iz elektro krogov?

Prvi v vrsti je bil Laurent Garnier, ki sem ga spoznala še v času, ko sem se uveljavljala v Franciji. Sedaj me vedno spremlja in podpira kot sebi enako. Potem je mogoče še peščica drugih, ki sem jih vedno hotela spoznati, na primer Mark Bell, potem Mad Mike Banks, s katerim sem malce pijana govorila pred kratkim. Predvsem cenim možnost intimnih pogovorov s temi ljudmi, pri katerih se ti ni treba pretvarjati, ampak ostaneš tak, kot si. V resnici je to eden od najbolj vznemirljivih delov moje “službe”.

Mi lahko poveš, kako si prišla do imena Miss Kittin?

Ob neki priložnosti sem vrtela na neki zabavi, ki sem jo organizirala s prijateljem iz srednje šole. Dogajala se je v stari vojaški utrdbi nekje v gorah, in ker sem vrtela v “chill out” sobi, sem si morala izmisliti nekakšno ime. Spomnila sem se ga kar tako, saj sem ves čas živela z mačkami. Na začetku je bilo le Kittin, saj se mi je Kitty zdelo preneumno, povrh vsega pa sem hotela udarno ime. Tako je prišlo do Kittin, oni pa so pred to postavili Miss … in tako je tudi ostalo. Pa še v Franciji je bilo ravno takrat popularno, da so pred imena vseh didžejk postavili besedo Miss.

Za konec mi povej še, kaj pripravljaš v prihodnosti?

Čakajo me tone in tone dela. Aprila izide moj solistični album, sledila mu bo turneja z glasbeniki. Trenutno pripravljamo naslovnico in poskušamo sestaviti živi nastop, ki ne bo brezupno dolgočasen. Verjetno je to moj najzahtevnejši projekt do sedaj, ampak z ekipo, ki je trenutno okoli mene, je nemogoče storiti napačno potezo. Mislim, da moj okus ni tako slab, da mi ne bi uspelo.

Jure Matičič