Stefan Winter

Režiser avdio filmov

Stefan Winter je založbo Winter and Winter zasnoval zadnje tedne leta 1995, ko je prenehala delovati založba JMT. Zamisel o novi založbi, nekakšni podružnici JMT, se mu je porodila že v začetku devetdesetih let. Z njo je želel znotraj jazzovskega ustvarjanja dati možnost tudi klasični in etnični glasbi.

Ko se je Polygram dokončno odločil, da za JMT ni več prostora, je še istega dne oznanil začetek delovanja založbe Winter and Winter ter začel uresničevati dolgoletne želje. Za svoje plošče – pri nas jih zastopa Intek – pravi, da so avdio filmi. Med obiskom v Ljubljani nam je z veseljem dal intervju.

Nam lahko predstavite koncept založbe WinterandWinter?

Moje založniško delo je močno povezano z mojo preteklostjo. Gimnazija, ki sem jo obiskoval, je bila izjemno stroga, njen učni program pa je bil povsem podrejen stari glasbi. Po šolanju sem se zato izogibal vsega, kar je bilo povezano s klasično glasbo. Odkril sem jazz! Ker mi je odprl nov svet, sem se mu povsem predal. Pravzaprav sem šele takrat zares začel preučevati glasbo. Nekaj časa sem delal za založbo Enja Records, nato sem se pridružil JMT in se specializiral za sodobne jazzovske tokove. V desetih letih, ki sem jih med letoma 1985 in 1995 preživel pri založbi JMT, sem opazil, da me navkljub razgibanemu jazzovskemu ustvarjanju vse pogosteje spet privlači tudi klasična glasba. Zato se mi je z ustanovitvijo založbe zdelo povsem naravno, da v njej združim vse tiste glasbene prvine, ki so me spremljale v življenju.

Zdi se, da delate s številnimi sodelavci. Ovitki vaših plošč so prave male umetnine, zvok na vaših nosilcih zvoka pa je razpoznaven po nekakšni naravni ostrini. Kakšna je vaša vloga pri vsem tem?

Vidim se kot založnika. Če pogledam druge založbe, se mi zdi, da je njihov osnovni namen produciranje glasbe. Založnik sem, zato se čutim odgovornega tako glasbenikom kot vsem tistim, ki pripomorejo h končnemu umetniškemu izdelku. Vedno skušam poiskati umetnike, ki imajo sposobnost interakcije z glasbo. Tako mi je pri prvi plošči Noela Akchoteja kot fotograf za spremno knjižico pomagal zelo znan japonski fotograf Nobuyoshi Araki. Tesno sodelujem s slikarji, fotografi, grafiki, in to zelo podobno kot z glasbeniki. Oba elementa sta zame zelo pomembna.

Kakšno pozornost pa posvečate zvoku?

Verjamem, da je prostor, kjer posnameš ploščo, zelo pomemben. Prostor deluje kot dodatni producent, zato iščem kraje, kjer je moč posneti naravne zvoke. Pri snemanju se trudim ustvariti najboljše možne razmere. Tako na nastajanje vsakega albuma vplivata poleg glasbe, skladatelja in glasbenikov tudi kraj in čas snemanja. Reijsegerjev album s pevci s Sardinije smo na primer posneli kar na Sardiniji, bogu za hrbtom. Snemali smo ponoči v neki cerkvici na hribu. Akustika cerkvene ladje je bila popolna za Ernstovo violončelo in zbor. Prepričan sem, da lahko poslušalec ob poslušanju teh posnetkov doma začuti enkratno razpoloženje, ki nas je spremljalo na snemanju. Prostor je torej eden od najpomembnejših dejavnikov pri vsem postopku.

Ste zadovoljni z odzivom v občilih?

Presenečen sem nad tolikšnim odzivom, v Evropi in v Ameriki. Že prve kritike so bile naklonjene založbi. Časopisi, kot sta New York Times in Los Angeles Times, redno pišejo o naših izdajah. Prav tako je z nemškim tiskom, saj vsi vodilni časniki redno pišejo tudi o glasbenikih, ki snemajo pri založbi Winter and Winter. Tako bo Die Zeit konec meseca objavil obsežen članek o Uriju Cainu. Zame je neverjetno predvsem dejstvo, da o založbi pišejo kritiki klasične glasbe in tudi jazzovski kritiki. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki jim ni všeč, kar počnemo, moti jih predvsem združevanje različnih glasbenih elementov, kot ga na primer lahko slišite v Urijevi interpretaciji Mahlerjeve glasbe. Vendar sem prepričan, da se je takšno prepletanje v glasbi vedno dogajalo. Podobne stvari sta počela že Brahms in Bach. Bach je obdeloval Vivaldija, Brahms pa ljudsko glasbo. Nikoli ni bilo drugače, samo v naših časih se klasična glasba pojmuje skoraj za sveto. In jaz preprosto ne verjamem v to.

Po vaših izdelkih sodim, da vas zanimata tudi ljudska glasba in trend world music.

Glavni razlog, da se zanimam za ljudsko glasbo, je njena naravnost. Ljudje, ki jo ustvarjajo, nimajo do glasbe intelektualnega pristopa, glasba je preprosto del njihovega izročila. Lep primer so pevci s Sardinije, s katerimi sem posnel ploščo a capella, torej brez glasbene spremljave. Njihova glasba ni nič manj intenzivna kot na primer Bachova suita za violončelo. Vsebuje čudovito naravno intenzivnost in moč, ki sem ju želel uloviti in posneti brez kakršnihkoli umetnih snemalnih postopkov. Ne zanima me snemanje ljudskih glasbenikov v studiu, želim jih posneti tam, kjer po navadi nastopajo in ustvarjajo.

Kaj pa sodelovanje z Urijem Cainom?

Z Urijem sva se takoj ujela. Včasih sem pobudnik jaz, kot je bilo v primeru glasbe Gustava Mahlerja, trenutni Bachov projekt pa je povsem njegova zamisel. Oba zaupava v skupno delo in si pomagava. On je umetnik, skladatelj, glasbenik in izvajalec, jaz pa skušam kar najboljše opraviti svojo producentsko nalogo. Prepričan sem, da je to, kar je Uri naredil v zadnjih treh letih, izjemnega pomena za glasbo, pa naj si gre za Mahlerja, Bacha ali pa ploščo s Schumannovo glasbo, ki je tik pred izidom. No, v prihodnosti želiva dati večji poudarek tudi njegovi avtorski glasbi. Mislim, da je Uri izjemen ustvarjalec, trenutno ni nikogar, ki bi mu bil podoben.

Ko poslušam plošče vaše založbe, si včasih želim, da bi bila kakšna izdaja dosegljiva tudi na vinilni plošči.

Po eni strani bi bilo lepo izdajati tudi na vinilu, vendar po drugi strani zame niti ni pomembno ali poslušaš vinil ali CD, zame je najpomembneje imeti ustrezen prostor za snemanje in prave mikrofone. Posebno pozornost namenjam tudi izbiri efektov, ki jih bom uporabil, saj imajo na glasbo močan vpliv. Ko sem snemal na primer Bachove suite s Paolom Beschijem, sem potreboval dva dni in pol, da sem našel ustrezne mikrofone. Veliko časa porabim, da najdem pravo postavitev v prostoru, pravi mikrofon. Šele nato začnem snemati. Po mojem mnenju je to veliko pomembnejše, kot dejstvo, ali to glasbo poslušaš na vinilu ali na zgoščenki.

Imate veliko zbirko mikrofonov?

Imamo svojo zbirko mikrofonov, najpomembnejši med njimi je stari neumann M 49, ki so ga zdaj obnovili in se imenuje M 149. Osebno mislim, da je stari neumann M 49 boljši od novejšega. Uporabljam jih predvsem za vokale in godala. Zame osebno je eno najbolj čudovitih doživetij takrat, ko slišim, da glasbilo v dobro zvenečem prostoru enako zveni tudi po zvočnikih.

Kakšni so vaši zdajšnji projekti in načrti za prihodnost?

Končal sem album z Ernstom Reijsegerjem in z godalnim triom Amsterdam String Trio. Igrajo glasbo Mauricea Horsthuisa, ki je violist tega tria. Tudi Noel Akchote je posnel novo ploščo z elektronskimi in kitarskimi zvoki. Končal sem tudi Goldbergove variacije z Urijem Cainom in nov projekt z argentinskim skladateljem Mauriciom Kagelom. Težko pričakujem tudi končne posnetke norveškega harmonikarja Stiana Carstensena. Njegov stari oče je bil Bolgar, zato ga na bolgarsko glasbo vežejo močne korenine. Spletel je vznemirljive vezi med jazzovsko glasbo, popularnimi glasbenimi trendi in bolgarsko ljudsko glasbo, pri projektu pa so sodelovali tudi bolgarski pevci in glasbeniki. Album ima naslov Farmers Market, izšel pa naj bi kmalu (plošča je zdaj že izšla; op. a.).

Ali je glasba založbe Winter and Winter navzoča v programih jazzovskih in klasičnih radijskih postaj?

Nekatere radijske postaje vrtijo našo glasbo. Precej specifičen položaj je na primer v Nemčiji, kjer je veliko javnih radiev, vsako večje mesto ima svojega. Te postaje so precej premožne, kot na primer WDR v Kolnu, ki mi je celo pomagala producirati album Freda Fritha in zasedbe Ensemble Modern. Na njihovem sporedu so redni termini namenjeni jazzovski in klasični glasbi. Drugje, na primer v Franciji in v Ameriki, je položaj težji. V Ameriki potrebuješ študentske radijske postaje, vendar nas je občasno moč slišati tudi na nacionalnem radiu, na primer Urija Caina. Če se to zgodi, prodaja plošč občutno naraste.

Imate kako priljubljeno glasbilo, ki ga posebno radi snemate?

Moram priznati, da mi je zelo všeč harmonika. Zato sem s Teodorom Anzellottijem posnel ploščo z glasbo Erika Satieja in zato zdaj delam z norveškim harmonikarjem Stianom Carstensenom. K sodelovanju sem povabil tudi Guya Klucevska in Alana Berna. S harmonikarji torej veliko delam in zvok harmonike mi je zelo pri srcu.

Jane Weber