Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Lori Burns in Mélisse Lafrance

DISRUPTIVE DIVAS – Feminism, Identity and Popular Music

Routledge, New York, 2002

V knjigi Disruptive divas, s podnaslovom feminizem, identiteta in popularna glasba, sta si na primerih pesmi štirih glasbenic, ki so vplivale in navdihovale sodobno popularno glasbo, polje raziskovalnega dela razdelili Lori Burns in Mélisse Lafrance. Tori Amos, Courtney Love, Me'Shell Ndegéocello in P. J. Harvey so po njunem mnenju premaknile meje »sprejemljivega« ženskega glasbeništva, tako sociokulturno kot glasbeno, in so pomembni objekti raziskave. Izbrana je bila skupina umetnic, ki z ustvarjalnim delom ultimativno ruši dominantne diskurze o spolu, spolnosti, rasi in veri. Da bi avtorici lažje razumeli ekspresivno moč glasbe, je bilo treba kombinirati različne disciplinarne perspektive. V knjigi je posebej poudarjena interpretacija izbranih popularnih pesmi glede na njihov razdiralen pomen in moč.

Ne samo naslov, tudi knjiga je v bistvu prebojna, in sicer glede na objekt in način raziskave. Medtem ko glasbenice »motijo« in destabilizirajo dominantne diskurze, oblike in vrednote v družbi in glasbi, sta tudi avtorici z nekonvencionalnimi teoretičnimi prisvojitvami razbili metode raziskovanja. Kombinacija sociokulturoloških in muzikoloških perspektiv – gre za dva popolnoma različna pristopa k analizi popularne glasbe – terja vprašanja razlagalne strategije. Toda kako lahko dva študenta, ki raziskujeta po ločenih teoretskih modelih in konceptih, izsledke združita v povsem koherentno in argumentirano analizo?

Dilemo sta avtorici rešili z uporabo dveh metodoloških taktik. Knjiga nikakor ni mišljena kot pregled ženskega delovanja v popularni glasbi. Disruptive divas je teoretično, metodološko in analitično ozemljena študija, poskus »bližnjih branj« izbranih pesmi. Izbrane umetnice predstavljajo različnost glasbenih stilov in žanrov iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Urednici sta preprosto želeli ujeti duha devetdesetih let, zbornik naj bi deloval kot posnetek tega obdobja. V študiji je močno izražena želja, da bi izpostavljena glasbena dela brali zaradi njihovega razdiralnega, subverzivnega in kontrakulturnega potenciala. Knjiga je v veliki meri tudi poskus, da se s kombiniranjem kulturoloških in muzikoloških perspektiv končno načne tudi konvencionalni pristop akademskih disciplin. Večina muzikološke teorije si namreč ne prizadeva poimenovati temeljnih vprašanj, njihova analiza v večini primerov pod drobnogledom le idealizira glasbeno delo. In čeprav konvencionalni muzikologi zapostavljajo analize, osredotočene na tekstualno, sistematično in semiotično problematiko, je res, da tudi kulturne analize zanemarjajo enkratne mehanizme, na osnovi katerih je glasba narejena kot nosilec pomena. To z drugimi besedami pomeni, da obravnavajo popularno glasbo kot katerikoli drug popularni kulturni artefakt. Tendenca je več kot očitna v načinu »sestave analize« v večini nemuzikoloških študij popularne glasbe. Ta poseben metodološki pristop, sposojen iz disciplin, kot sta sociologija in psihologija, se primarno osredotoča na lirično sestavino popularnoglasbenega dela. Opustitev bodisi besedila bodisi glasbe se zdi popolnoma neprimerna za študij popularnoglasbenih oblik. Če bi hotel v resnici producirati obsežno mnenje o popularnoglasbenih artefaktih, bi moral biti teoretik občutljiv za tekstualne in za glasbene sestavine dela. Ta presežek smo dobili v knjigi Disruptive Divas.

Študij popularne glasbe je v obširnem polju muzikologije in glasbene teorije šele v zametkih razvoja. Z deli Richarda Middletona in Allana Moora v Veliki Britaniji ter Roberta Walserja, Susan McClary in Johna Covacha v ZDA se je sicer popularna glasba začela uveljavljati kot repertoar, ki naj bo na akademiji spoštovan in študiran. Toda KAKO naj sploh raziskuje ta nova akademska disciplina? Teoretiki kulture pišejo že več kot dve desetletji o socialnem pomenu popularne godbe (npr. Frith 1981, Grossberg 1992, Kaplan 1983). Kaj pa muzikološki pristop k tematiki popularne glasbe?

Knjiga Disruptive divas je izreden študijski dokument, ki vznemirja z analitično dognanostjo, jasnim metodološkim pristopom, ljubeznijo do izbrane študijske teme raziskovanja, svežino, inovativnim pristopom ter inteligentnim in bistrim ugovarjanjem že dognanim ugotovitvam o popularni kulturi. V razmislek ponuja nova dognanja, vrednotenja in nove kriterije pri ocenjevanju popularnih pesmi. Kritika avtoric leti predvsem na »ozkost« sociokulturnega raziskovanja, ki v raziskovanje ne pripušča dovolj muzikoloških prijemov. Lori Burns in Mélisse Lafrance nam na primeru pesmi štirih izbranih glasbenic konkretno dokazujeta, da se da tudi popularne pesmi razgraditi sociokulturno, literarno in muzikološko, in to povsem enakovredno. Naravnost facinanten je vzorec, po katerem sta avtorici vzeli v precep album Is this desire? P. J. Harvey. Navdihujoče, smelo in pogumno od besede do tona, glasu, končne produkcije.

V razmislek tudi vsem recenzentom popularne godbe pri nas, predvsem zato, da bi v ocenjevanje glasbenega dela vnesli veliko več duha, domišljije in ljubezni, raziskovalne žilice, literarnih in socioloških prvin ter ne nazadnje, ker gre za glasbeno delo, obvezno tudi muzikološke sestavine.

Varja Velikonja