Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Varja Velikonja

Ur.: Peter Lovšin, Peter Mlakar in Igor Vidmar

PUNK JE BIL PREJ – 25 let punka pod Slovenci

Cankarjeva založba in ROPOT, Ljubljana, 2002

Spominsko-teoretski zbornik Punk je bil prej vsebuje sedem novih, bolj ali manj analitičnih besedil izpod peres nekdanjih akterjev in akterk punka v Sloveniji, in sicer so tu Igor Vidmar, dr. Gregor Tomc, dr. Marina Gržinić, Peter Mlakar in Ali H. Žerdin.

Prepričana sem, da ni bil glavni namen urednikov obujanje nostalgičnih spominov ali spanje na lovorikah pretekle slave ali nekakšno »partizansko« obujanje tistega, še pomnite tovariši, kot bi to poimenoval dr. Tomc. Nasprotno, gre za ponovno umestitev vitalne kulturne glasbene produkcije v širši družbenopolitični kontekst ter tudi ovrednotenje. Meril in instrumentov vrednotenja se je v teh petindvajsetih letih kar nabralo, in iz tega zornega kota razumem tudi potezo urednikov, da so k zgodbi o punku povabili tudi zunanji pogled, v mislih imam predvsem Hribarjev in Repetov prispevek. Dr. Tine Hribar v besedilu Pankrti, tovariši in drugi izpostavi smelo kulturološko primerjavo, Lublana je bulana z Nekaj gnilega je na Danskem … v deželi tej. Četudi Pankrtov politika neposredno ni zanimala in so se izražali metaforično, ne neposredno, je bilo takoj jasno, da je gnilo gnilo, sivo sivo in dolgočasno dolgočasno. Pogumno je tudi Hribarjevo vrednotenje Pankrtov, saj jim odkrito priznava, da brez stresa, ki ga je v politiki in kulturi povzročilo dveletno delovanje Pankrtov, tudi pobude za Novo revijo v letu 1980 ne bi bilo. Nastajajoča punkovska generacija je politična prepričevanja, da živi v najboljšem sistemu na svetu, sprejemala z nejevero, ki jo mogoče najbolje ponazarja verz Pankrtov, Tovariši gospodje jest vam ne verjamem, in predvsem z zavračanjem Slovencem ljube filozofije, po kateri je (imeti) bolje nekaj kot nič. V takratnih političnih vrhovih je France Popit med privržence punkovskega gibanja uvrstil lenuhe, to je vse tiste, ki sem jim ni ljubilo študirati in delati, pa zato postajajo »borci za svobodo«. O punku se je govorilo na najvišjih političnih vrhovih. Gledano z distance mi je najbolj zanimivo in zelo poučno, da je imela na punk podoben pogled tudi že uveljavljena glasbena scena. Na Slovenski popevki leta 1981 je Tomaž Domicelj nastopil z ironično popevko Joj, mami, pankerji grejo; pospremil jo je z arogantno izjavo, da je naredil v treh minutah za punk več kot drugi v petih letih.Pretežno punkovski Novi rock 81 je po Domiceljevem mnenju »predstavil množico otrok, ki so se »nekaj šli« (pač koncert!), za seboj pa bi morali imeti vsaj 50 nastopov pred poslušalci«.

Dr. Marina Gržinić je za zbornik prispevala esej Punk: Strategija, politika in amnezija, v katerem na novo ovrednoti pojav punka v sferi kulturnega, političnega in umetniškega. Ali kakor pravi sama, gre za poskus, da bi punkovsko gibanje v Sloveniji resno reaktualizirali ter ga povezali z najbolj progresivnimi pojavi v kulturi in umetnosti. Gre preprosto za zgodbo o produktivnosti urbane kulture, o njenih strategijah, stilu, estetiki, življenju in preživetju v času jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja. Izredno prodorna v več točkah odličnega eseja, ki ga iz punkovskega obdobja spretno prenese v obdobje 25 let po, v obdobje današnjih subkultur, današnjih prostorov kreativnosti, primere pa gradi predvsem na vzorcih Mesta Metelkova. Na primeru Mesto Metelkova je torej znova mogoče raziskovati boj za prostor in produkcijo v mestu. »Drugačnost« Ljubljane se kaže predvsem v strateški produkciji sodobne, urbane kulture, radikalne umetnosti ter neodvisnih con in centrov in različnih skupin za družbene, spolne, antiglobalistične in anarhistične produkcije. Dr. Gržinićeva pravi, da punk dandanes interpretirajo kot urbani fenomen, zapiše pa lahko tudi, da je bila pred punkom Ljubljana vas, z njim je postala mesto, središče odpora. Še posebej izpostavlja področje popularne kulture kot nekakšnega medprostora med kulturno industrijo, mainstreamom in mikromediji ter posamezniki in skupinami, ki so prispevali vsebino in imaginacijo. S posebnim poudarkom na domačih razmerah, kjer so bila, na primer, besedila skupin razumljena kot kontrakulturne prakse ali mesta opozicijske kulturne identitete. Ali konkretno, ko Brane Bitenc iz skupine Otroci socializma poje o 700 usnjenih torbicah, ko natančno secira birokratsko mentaliteto tedanje mladopartijske nomenklature, to ni nekaj, kar pripada samo antropološki podobi sistema, marveč je natančna analiza političnega konteksta, v katerem je delovala punkovska scena. Sama bi izrazila še potrebo po nujni reartikulaciji, primerjalni študiji o tem, ali so punkovski teksti »poezija«, in če so, kam bi jih uvrstili znotraj panteona slovenske poezije. Čudim se, da ni nikogar, ki bi zagrizel v to provokativno, duhovito, mamljivo tematiko.

Dr. Grega Tomc, eden glavnih Pankrtov, je svoj tekst naslovil Škandal v Rdečem Baru. Zelo strpno, kratko in metodološko preprosto nas najprej uvede v kontekst, v katerem se je pojavila slovenska punkovska subkultura. Dr. Tomc je prepričan, da punk nima nobene skupne politične platforme. Tezo potrdi s svojim znanim izrekom, da je punkov toliko, kot je punkerjev, in vsi smo tujci v dominantnem svetu. Zanimivo se odnos oblasti do tovrstne ustvarjalnosti pri nas vse do danes ni bistveno spremenil. Očitno gre za močan kulturni konzervatizem. Takšno dominantno stanje duha je za sodobno urbano ustvarjalnost pri nas uničujoče. Ali kakor to poimenuje dr. Tomc, včasih se je s pomočjo redukcije preganjal punk, ker se ni razumel kot politizirana estetika, kot uporniška umetnost, ampak kot sama politika. Danes se rock ignorira, ker se v najboljšem primeru razume kot »komercialna« zabava marginalizirane mladine, v najslabšem primeru pa kot »gnili« simptom razkroja globalnega kapitalizma. Da se vrednotenje sodobne, rockovske glasbe v Sloveniji ni uspelo premakniti naprej, dokazujejo številni nesporazumi, od tistega pri skopem rezanju proračunskega deleža pogače, ki ga tej produkciji odmerja država, zastopanosti neinstitucionalne kulture nasproti institucionalni v Nacionalnem poročilu v kulturi, (ne)ustrezni prostori, ki so namenjeni za »uživanje« te kulture v Sloveniji in še in še. Mogoče je duha, ki je punk še posebej označeval, najbolje filozofsko orisal Peter Mlakar v analizi Element punka, ki ga dela. Izpostavlja predvsem punkovsko radikalnost, saj punk ne verjame v trdnost nobene družbene danosti, marveč z orodjem groze in posmeha, anarhije in hiperseksualnosti, estetskega in moralnega razvrata, z ravnodušnostjo ali prezirom, z mirno zavestjo brezizhodnosti ali s humorjem izpoveduje to nevero. V registru različnih umetniških, družbenih in političnih praks ima svoje mesto ravno po elementu negativnosti, ki izreka, da je nekaj narobe prav v temelju.

Ali H. Žerdin je za zbornik pripravil Kratki kurz zgodovine panka, izredno berljiv, duhovit, verodostojen in z veliko mero naklonjenosti in pripadnosti pisan tekst. Podobnega koncepta popisovanja punkovske zgodovine v Sloveniji se je lotil tudi v scenariju Totalna revolucija, posnetem za Televizijo Slovenija leta 2002. Žerdinov tekst je sočen brikolaž dogodkov, glasbe in protagonistov ter odlično ponazarja duha tistega obdobja. Z občutkom za vsebine popularne kulture je uspel vtkati v zgodovinski kontekst sedemdesetih let vse najpomembnejše tekste, ki so takrat odmevali iz punkovskih brlogov predvsem v Ljubljani, izpostavil je izjave najprodornejših glasbenih kritikov o glasbi Pankrtov, ki so velikokrat izredno poučne, predvsem kot pravočasno vrednotenje in umevanje nove »glasbe«, novih trendov, nove estetike in posledično potencialnega vplivanja. Ali kakor to poimenuje Žerdin, seme, ki so ga Pankrti špricali naokoli, je padlo na plodna tla. Pojavili so se novi bastardi, kar se je posledično pokazalo ob vzniku bendov tipa »92«, Buldogi, Lublanski psi, Berlinski zid, tu so idrijske Kuzle, Šund, v Metliki začno vaditi fantje iz skupine Industbag. Že Pankrti so z domiselnostjo ob poimenovanju benda postavili rekord. Bend Berlinski zid je ta rekord vsaj izenačil, je prepričan Žerdin. Ime Berlinski zid je povedalo vse, govorilo je o ideologiji in nasilju, nadzorovanju in omejevanju. Punk tako ni bil več umetnina, ki traja minuto in 45 sekund. Postal je drža, odnos, stil življenja, subkultura. Igor Vidmar je v besedilu Opombe pod črto še posebej ironičen v podnaslovu, ki ga artikulira kot apologetsko-reklamno pismo!! Vidmar je ostro prodoren zlasti v trditvi, da je bil punk »simbolna grožnja«, ki je postala stvarna. O tem namreč zgovorno priča »nacipunk afera«, reakcija sistema, ko je punk postal, z isto ostrino besedil kot na začetku, relativno popularen. Omenja edino državno priznanje izvornemu punku v novi Sloveniji, in sicer udeležbo in govor kulturnega ministra Školča ob »otvoritvi spominske plošče« na pročelju moščanske gimnazije ob 20-letnici Pankrtov. Tudi tu se trud in angažiranje protagonistov, Vidmarja še posebej, z grenkobo zrcali v sklepnih ugotovitvah: V nerazvitih lokalnih razmerah, ko se mora nova Partija še skrivati pod krinko liberalne demokracije, bi bilo teoretsko oživljanje punka še posebej nadležno, saj bi lahko spomnilo na polpreteklo zgodovino krinke. In vržena rokavica Slavoju Žižku, zakaj ga, kljub sprejetemu vabilu, ni na straneh zbornika.

Po zgodovinskem zborniku Punk pod Slovenci iz leta 1984 (natisnjeno leta 1985) je knjiga Punk je bil prej nadgradnja v raziskovanje in predvsem vrednotenje punka. In popolnoma nič spornega ne vidim v tem, da so se interpretacije lotili nekdanji akterji in akterke. Prej narobe, pogrešam namreč vsakršno refleksijo v slovenskem medijskem prostoru, kjer subkulturne prakse še dandanes niso postale del resnega uradnega kulturnega establišmenta. Doklej? Kajti petindvajsetletnica punka v Sloveniji pomeni najmanj toliko let nenehnega prizadevanja za sleherno obliko svobode, zlasti ustvarjalne, da o idejni in kulturni niti ne govorimo. Doklej torej?

Varja Velikonja