David Keenan

ENGLAND'S HIDDEN REVERSE - A Secret History Of Esoteric Underground

SAF Publishing, 2003

Naj si mislimo že karkoli o angleški vzvišenosti in samopoveličanju, ko je govora o popularni kulturi, medtem ko le malo glasbenih žanrov izhaja z Otoka (ki tu ni le geografski pojem) – a le kje drugje bi si lahko privoščili luksuzno biografijo tako obrobnega in nezaželenega dogajanja, kot je bila tako imenovana industrijska glasba? Natanko 300 strani, vezanih v trde platnice, z obilico slikovnega gradiva že na prvi pogled določa neko daljnosežno pomembnost te knjige. Verjetno ima taka razsipnost podlago v umetniški biti protagonistov industrijskega gibanja, ko je bila glasba (ali bolje antiglasba) le najboljši prevodnik njihovih prevratniških idej, te pa so namerile osti v mnogotere šibke točke sodobne, urbane družbe.

V nasprotju z večino glasbenih biografij, tudi avtoriziranih, je avtor David Keenan zgradil »skrito zgodovino« v dolgoletnem druženju z glavnimi akterji »scene«. No, očitno mu z vsemi ni uspelo vzpostaviti kooperativnega stika, kajti po nepisanih kriterijih skoraj ne bi smel manjkati Genesis P-Orridge, vseprisoten generator gibanja. Zatorej se je Keenan osredotočil na druge tri ključne izvajalce industrijske glasbe – Current 93 oziroma edinega stalnega člana projekta, Davida Tibeta, Nurse With Wound oziroma Stevena Stapletona in duo Coil.

Naj si bo osrednja točka njihove kritike ravno razosebljena, industrijska proizvodnja predvsem kulturnih dobrin, se v knjigi razgaljajo v vseh razsežnostih. Začenši z težavnim odraščanjem vseh in pobegom v lasten namišljeni svet. In ker so se počutili osamljeni med vrstniki, so se zatekali v glasbo in literaturo izven prevladujočih okusov in izbir. Angleška literatura, v manjši meri pa tudi tradicionalna folk glasba, je bila polna skrivnostnih, izkrivljenih pogledov. Tu so vsi lahko našli ekvivalent za svojo spolno, versko ali splošno ideološko drugačnost …

Po značaju so bili Tibet, Stapleton in Coil (Peter Christopherson in John Balance) dokaj različni, izhajali so tudi iz različnih okolij, poslušali različno glasbo, brali različne avtorje. Družila sta jih enak odpadniški status in uporniški duh, v današnjih tržnih časih nepojmljivo zavračanje približevanja »normalnemu« okusu. Ob prvih performansih multimedijske grupe COUM Transmission, predhodnice Throbbing Gristle, je angleški nacionalni radio v večernih poročilih poročal, če je to umetnost, nam bog pomagaj, vse z resnim namenom, da uniči, degradira, izbriše dogajanje … Dosegel je nasprotno, Genesis P-Orridge je njihov slogan takoj vzel za svojega in se z njim ponašal v propagandnih gradivih (glej na primer Painful But Fabulous – The Lives And Art Of Genesis P-Orridge (Soft Skull Shortwave, 2002)).

Brez pogleda od znotraj bi z (anti)ideali zaslepljen sleditelj dobil občutek popolne pripadnosti vseh protagonistov industrijskega gibanja. Knjiga razkriva brezštevilne konflikte, pravo malo parado egoističnih teženj, ki izhajajo iz trdnih, samozaverovanih prepričanj posameznikov. Tako ni čudno, da je bila večina tovrstnih »skupin« v bistvu le izpostava enega, morda dveh nosilcev idej, drugi so se zraven znašli bolj po naključju. Prav ti naključni simpatizerji so kmalu odpadli (ali bolje zapadli), kajti Tibet, Stapleton in Coil so takoj, ko se je našlo preveč (slabih) posnemovalcev, spremenili smer razvoja, tudi zavrgli nekatera zanimanja, če so postala množično sprejemljiva – na primer manipulacija s trakovi, čaščenje Aleistra Crowleyja, koketiranje s satanizmom in tako naprej. Avtorju lahko očitamo slepo sledenje vsem tem spremenljivim prepričanjem. Resda je z »dobrikanjem« odstrl zadnje tančice, s pridobljenim zaupanjem je stkal zgodovino, težko pa je verjeti, da so bile prav vse njihove poteze v določenem trenutku najrelevantnejše. Keenan jih namreč kuje v nebo … Resda ne z običajnimi kritiškimi puhlicami, ampak zgolj z odobravajočim načinom opisovanja, kajti knjiga je mišljena kot zgodovinski oris dogajanja, ne kritiški pretres. Keenan je bil le preblizu.

Dogajanje, burno in raznovrstno, se po pravilu steče v objavljene zvočne nosilce, ti pa so tako obsežni, da bo branje komu, ki ne pozna vsaj nekaj ključnih plošč industrijskega gibanja, močno oteženo. V uteho je priložen kompilacijski CD, s po 25 minut zgoščene glasbe vsakega. Ker gre večinoma za izbor novejših plošč, bo treba za ustreznejši zvočni ekvivalent »izvorne« industrijske glasbe poseči po starejših ploščah. Vsaj za nekaterimi ključnimi je vredno pobrskati po netu.

Janez Golič