Ivan H. Walton and Joe Grimm

WINDJAMMERS - Songs Of The Great Lakes Sailors

Wayne State University Press, 2002

Zbirka pesmi mornarjev z Velikih jezer je zašla v mojo zbirko po naključju. Knjižna izdaja z naslovom Windjammers namreč prinaša tudi zbir petnajstih posnetkov glasbe in intervjujev, ki so najprej pritegnili mojo pozornost, saj so nekateri med njimi iz zapuščine pred kratkim umrlega etnomuzikologa Alana Lomaxa. Avtor knjige, pokojni Ivan Walton, je bil profesor ameriške književnosti na univerzi v Michiganu, imeli so ga tudi za enega največjih poznavalcev folklore z območja Velikih jezer. Do smrti, leta 1968, je zbral veliko informacij o glasbenem življenju mornarjev, ki so pluli po jezerih. Mornarji so namreč znani kot svojevrstna skupina ljudi, ki je v mornarsko močnih deželah razvila svojo folkloro, specifične načine življenja in s tem tudi glasbo in ljudsko poezijo.

Že ob prvem poslušanju sicer močno škripajočih posnetkov sem se spomnil, da je moral to ali podobno glasbo na krovih slišati tudi naš Baraga na potovanjih po Velikih jezerih. Zlato obdobje plovbe po Velikih jezerih je namreč trajalo od konca državljanske vojne do približno leta 1880, Baraga pa je umrl leta 1868. Velike prevozniške družbe se v Baragovem času še niso razvile, zato so bile ladje na veter v lasti družinskih podjetij. Večje transportne jadrnice so tako imele kapitana, enega ali dva častnika, od osem do dvanajst članov posadke in nepogrešljivega kuharja.

Mornarska pesem je največkrat obredna delavska pesem, ki so ji po navadi rekli chantey ali shanty in s katero so si mornarji vsaj nekoliko lajšali težaško delo in ob njeni pomoči delali bolj usklajeno. Obstaja še vrsta drugih tradicionalnih pesmi, povezanih z mornarji, na primer pesmi, ki jih pojejo mornarji na palubi v prostem času in si tako popestrijo sicer težko življenje, zaslediti je tudi nabožne teme. Veliko pesmi tako ali drugače opeva mornarsko življenje, in kar nekaj se jih je znašlo v neizmerno bogati zakladnici, iz katere še danes črpajo pevci, ki se v pesmih držijo tradicionalnih tematik. Tu mi pride na misel album z naslovom Round Cape Horn, ki ga je izdala založba Topic Records in prinaša posnetke od začetka šestdesetih do konca devetdesetih let 20. stoletja. Pevci, ki so pri projektu sodelovali, so vsi priznani glasbeniki, ki so igrali pomembno vlogo pri preporodu britanskega folka, njihove pesmi pa odlikujeta moč in divja lepota polno opremljene ladje, ki se z vetrom, človekom in naravo staplja v harmonijo. Ta ameriška zbirka prinaša glasbo popolnoma neznanih ljudskih pevcev, posneto na terenu, na jezerih in v pristaniščih, zato ima posebno zgodovinsko vrednost. Veliko mornarjev po globokih morjih je prišlo tudi na območje Velikih jezer in z njimi so na Velika jezera prišle tudi številne angleške mornarske pesmi.

Zaslediti je zelo raznovrstne zapise o mornarskem življenju. Pogosti so recimo tisti, ki ironično in realistično opisujejo status mornarjev na kopnem, in so po svoje angleške protestne pesmi, kakršne lahko slišite na ploščah Ewana MacColla in Berta Lloyda. Takšna je na primer skladba Blow, Boys, Blow, ki jo je Walton slišal na Velikih jezerih in jo uvedel v svoje zapiske pod številko 12. Pomemben del tovrstne zapuščine predstavljajo tudi ribiške skladbe. Številne zvenijo kot ribičeva iskrena tožba in boleče slovo. Poleg balad, kjer se dekleta preoblečejo v mornarje in uspešno prestanejo vse nevarnosti nad palubo in pod njo, so tu številne pesmi, kjer se žene z navdušenjem odločijo, da bodo skrivaj spremljale svoje soproge na dolgih plovbah, vendar pa kmalu spoznajo, da sta življenje in delo na ladji prenaporna za tako občutljiva bitja. Te pesmi največkrat izvirajo iz grofij na južnem delu Otoka, očitno pa so jih poznali tudi na severu, saj jih je založba Bebbington iz Manchestra kar nekaj izdala v petdesetih letih 19. stoletja. Zanimivo je tudi opažanje sprememb v pesmih. Večina jih namreč izvira iz tradicij morskih mornarjev, na jezerih pa so dobile nove razsežnosti, vsebine ali vsaj odklone v tematiki. Mornarji so se na Velikih jezerih srečali s številnimi tegobami, trdo so delali in kljubovali nevarnosti, tako najdemo tudi verze, ki se s petjem priporočajo vsemogočnemu.

Veliko angleških mornarskih pesmi še danes živi v repertoarjih angleških in ameriških glasbenikov. Že skupina The New Lost City Ramblers je rada segala po njih, še pred nekaj leti pa jih je s presunljivim občutkom prepeval Jerry Garcia. Ko jih človek sliši in dojame, v trenutku pozabi na današnjo, velikokrat ničvredno in do skrajnosti poneumljeno glasbo, ki nam jo vsiljujejo občila. Gre namreč za neverjetno globoke izpovedi. S tehničnim razvojem so se spreminjale tudi ladje in posledično glasba ter pesmi. Že leta 1933 so zanesenjaki pisali, da pravih mornarjev na Velikih jezerih ni več. Zbirka Windjammers, ki skuša oživiti njihovo pesniško zapuščino, je naletela na tako dobre odzive, da so kritiki v navdušenju zapisali, da bi jo morala imeti vsaka knjižnica in dom, kjer čutijo povezanost z mornarskim življenjem na morju, rekah in jezerih. Delo združuje sadove terenskega folklorističnega dela Ivana Waltona, etnološke analize Joeja Grimma, posnetke Alana Lomaxa, ilustracije Loudona G. Wilsona in glasbene transkripcije Leeja Murdocka. Omogoča nam zanimiv pogled v življenje in navade ljudi, ki so živeli ob Velikih jezerih. Te pesmi niso bile nikoli na glasbenih lestvicah, so pa bile več desetletij stalnica mornarske folklore. Danes se jih spomni le še malokdo, a delčki zdavnaj pozabljenih pesmi se bodo ob pomoči te knjige in albuma gotovo znašli tudi v repertoarju kakšnega novodobnega trubadurja.

Jane Weber