BROADCAST

Ha Ha Sound

Warp, 2003

Broadcast so se zbrali sredi devetdesetih let v angleškem Birminghamu. Zgodnje posnetke so najprej zbrali na kompilaciji Work and Non Work, ko pa je po treh letih ustvarjanja in verjetno nemalokrat bolečega iskanja pravšnjih detajlov leta 2000 izšel prvenec The Noise Made By People, je skupina že imela nekaj ugleda, predvsem v krogih neodvisne glasbene kritike. Glasbeni tisk se je resda občasno posmehoval sramežljivosti in zadržanosti, ki jo je skupina izkazovala na nastopih. Tako se je lahko zgodil paradoks, da svet popularne glasbe ve bore malo o bendu, ki si je za moto delovanja postavil »iskanje popolne pop pesmi«. Broadcast se niso zdeli niti kakšni glasbeni trendseterji, kakršni so dokaj hitro postali prijatelji in kolegi Stereolab. Njihova glasba je zvenela tako »retro«, da bi se stežka pohvalili s kakršnokoli modnostjo tudi v času, ko so pogledi nazaj v glasbeno zgodovino postali del mode.

Tri leta po prvencu se je končno pojavil drugi album Broadcast, Ha Ha Sound. Zopet je jasno, da je bila pot do njega hudo mukotrpna, boleča. Po odhodu dveh članov se je skupina prelevila v trio. Že če bi si kot izhodišče za raziskovanje novega albuma vzeli njihove na spletu dostopne »radijske« mikse, bi nam kmalu postalo jasno, v katero smer so se poglabljali njihovi glasbeni interesi. Medtem ko miksi iz leta 2000 kažejo na tiste vplive iz šestdesetih in sedemdesetih let, ki so bili v devetdesetih letih izbrskani iz teme pozabe in vrženi na zgoščenke, je letošnji miks poln obskurnih izvajalcev, ki so očitno človeku dostopni samo po golem naključju v kakšnem izmed »charity shops«, ki jih je Britanija polna. Zanimivo in vsekakor nenavadno se mi zdi, da se nekdo odloči graditi glasbene reference na osnovi, prepolni naključij. In vendar so pri Broadcast ta naključja polna smisla. Navezava zvoka Ha Ha Sound na tisto, kar slišimo na njihovi domači strani, v radijskem miksu št. 4, je očitna in hkrati neverjetna: na eni strani pop, ki je tako sladek, da že krepko stoji v kiču, na drugi hudo eksperimentalna godba. Pri Broadcast se ta nasprotja zlijejo v eno samo dovršeno celoto.

V nobeni izmed kritik, ki sem jih prebrala o tem albumu, nisem zasledila ključnega elementa povezave med radijskim miksom številka 4 in Ha Ha Sound. Priznati moram, da sem album poslušala več desetkrat, ne da bi slišala, da sta v nekem komadu dva verza zapeta v nemščini. Verza sta sposojena iz skladbe Berceuse nemškega skladatelja Carla Orffa, morda najbolje znanega kot avtorja Carmine Burane. Berceuse se pojavi v radijskem miksu in pravi: »Menschen und Wind ändern geschwind.« Broadcast citirajo Orffa v refrenu skladbe Minim, ki je z uvodnimi verzi o sladkem, a minljivem zvonjenju zvonov krasen naslon na nekoč priljubljeno temo zahodnoevropskega slikarstva, »memento mori«, življenja, ki je venomer neizogibno kratkotrajno. Ta tiktakajoča minljivost in večna spremenljivost sta na albumu vpeti v radostne in v tegobne trenutke ter dogajanja izven razuma. Da v tovrstni okvir z lahkoto sede skladba The Little Bell, ki govori o stari razbiti uri, ki počasi prenehuje tiktakati, je razumljivo, tako rekoč logično. Ritmična spremljava v tej skladbi razodeva svojevrstno grozo, ki pokuka v nenapovedanih trenutkih ritmične tišine v sicer živahnem, poskočnem glasbenem ambientu.

Ta melanholična lepota, ki raste iz kaosa in se nato zopet vrača v kaos, je eden izmed izvrstno zgrajenih arhetipov na Ha Ha Sound. Lahko ga bo prepoznati v nasprotju z drugim, ki nam je resda znan še z albuma The Noise Made By People. Meni ga je svojčas pomagala ubesediti neka prebrana glasbena kritika in se mi zdi morda vrhunec izmed nemalo nespornih kvalitet broadcastovske godbe. Gre za to, da Broadcast uspevajo v poslušalcu prebuditi občutek, nepogrešljivo vezan na predrazumsko obdobje otroštva. Melodije, kakršne prepeva Trish Keenan, koreninijo v otroških uspavankah, z njimi uspe priklicati tisti topli občutek zibelke, hranjenja, pomirjajočega materinega glasu, ugodja in prijetnega. Zvočni paket, v katerega so pospravljena ta priklicana občutja, prav tako sodijo v obdobje Neločljivega in Nedoločljivega: fantomske barve glasbil – predvsem klaviatur – in njihove po svoje »zabrisane« meje, ki občasno skočijo v nojzerske vode. Takole zveni spomin na predspominsko obdobje naših življenj. Eleganca, s katero je prežet Ha Ha Sound, je neprekosljiva. Instrumentarij je nevsiljiv, a natančen in vedno adekvatno pobarvan. Niansiranje petja Trish Keenan pa je pazljivo in mehko; tone polaga v zvočno sliko kot snežinke na tla. Četudi je njen glas še zmerom izredno šolsko čist in osvobojen vibrata, pa se je namesto že izpričane hladnosti zapolnil s toploto in s prijetnim. Morda je še najbolj zapeljiv v uvodni skladbi albuma, Colour Me In, kjer vabi poslušalca, da rdeča barva njegovega srca izbere barvico, s katero bo pobarval podobo na papirju. Referenc na filozofijo, poezijo ali celo film ne manjka. To je lahko ideja kot tista superiorna »realnost« ali pa pesem, ki bo zaživela šele takrat, ko bo prebrana; do tedaj pa je zgolj mrtva črka na papirju. To je lahko neki neznani češki film noir, na katerem sloni skladba Valerie, ali pa med vokalne komade razmetani kratki instrumentali, ki so še najbolj podobni filmski glasbi. Od uvoda do sklepa je Ha Ha Sound zelo kompakten, zaokrožen in logičen album. In Broadcast so z rezultati glasbenih iskanj zelo dragocen bend.

Katarina Višnar