CUL DE SAC

The Strangler's Wife

Strange Attractors, 2003

RACHEL'S

Systems/Layers

Quaterstick, 2003

Že v prvih letih so Cul De Sac radi igrali ob projekciji gibljivih slik, večkrat kar avtorskih, takih, ki so poudarjale njihovo »filmsko« naravnano glasbo, ali celo pravih, še nemih, črno-belih filmskih klasik. Bilo je le vprašanje prave priložnosti, preden je bostonska šesterica resnično objavila ploščo filmske glasbe. The Strangler's Wife je filmska B-produkcija, z malo možnostmi, da bi jo uzrli na domačih velikih platnih ali malih zaslonih, saj se še recenzentje albuma onstran Atlantika pritožujejo, da filma niso videli. Vendar so se Cul De Sac odločili, da glasbo objavijo samostojno, torej naj bi učinkovala tudi brez vizualne sestavine.

The Strangler's Wife je drugačna plošča. Medtem ko si po pravilu na rednih albumih Cul De Sac vzamejo čas in skladbe razgrajujejo v povprečju deset minut, so tu »omejeni« na trajanje posamezne scene. Po glasbi sodeč, mora biti film dokaj razgiban, z mnogimi suspenzi strašljive narave. Posamezni zapisi na albumu so torej sorazmerno kratki, za poslušalca, vajenega progresivnih izletov, že moteče okrajšani, so kot osnutki nečesa, kar bi se šele moralo razviti v neslutene širjave. A prav v tem je poseben čar in izziv, ker se Cul De Sac ogibljejo »varčnemu« variiranju teme in ponujajo obilico raznolikih zamisli. Pravzaprav bi to lahko bil kratek prerez slogovnih sposobnosti skupine, ki sega od izvrstnega ubiranja strun akustične kitare Glenna Johnsa v slogu Johna Faheyja do semplanih, turobnih ambientalnih »scen« ter čvrstih rockovskih udarov. Ko vmes zagode melanholična violina, je pokrit ves spekter. Ne le da s tem albumom Cul De Sac dokazujejo, da so izredno prilagodljiva skupina, tokrat so izkazali močan čustveni naboj, ki se na rednih ploščah mnogokrat skrije pred tehniškimi bravurami bostonskih veteranov.

Podobno so si odprli možnosti Rachel's, komorni ansambel iz Louisvilla, v sodelovanju z newyorško gledališko skupino SITI, ki je že pred skupnim srečanjem uporabljala glasbo z zgodnjih plošč Rachel's. Povabljeni, da prispevajo glasbo, zaigrano v živo, so se Rachel's znašli v rahlo nelagodnem položaju. Resda so že ogrevali nastope tudi rockovskim skupinam (končno je vodja Jason Noble zrasel v skupini Rodan, napol kultnem postrockovskem ansamblu), vendarle so se držali zapisanih partitur. Tokrat so skočili v vodo, ne da bi bili prepričani, da znajo plavati …

Album Systems/Layers je nastal iz teh izkušenj. Rachel's so s snemalnikom DAT pohajkovali po ulicah mest, kjer so gostovali, in lovili zvočne utripe. To je osnova te urbane plošče, in če so se Rachel's lotili glasbene nadgradnje z glasbili male simfonične zasedbe, so po občutjih bližji, na primer, Tuxedomoon in njihovim urbanim suitam, kot komornim zasedbam, ujetim v akademske prostore. Le da se ne sramujejo eksperimentov, ki segajo v avantrock, in na drugi strani spremljajo krhko petje Shannon Wright (če ne drugače, se je nekateri spomnite po nastopu v Cankarjevem domu skupaj s Calexico).

Žal, nestrpni in razvajeni, kot smo, Rachel's še vedno preredko vzbrstijo. Le zapis ali dva, sklenjena v klimaksu godal in ritmične sekcije, sta pač premalo za stalno pozornost. Tudi ta glasba bo našla popoln namen šele v skladju z odrskim dogajanjem. Vendar se bodo tokrat morali potruditi gledališki igralci. Za letos producentsko vodstvo skupine SITI namreč načrtuje postavitev igre po zvočni predlogi albuma Systems/Layers.

Janez Golič