DAVE HOLLAND QUINTET

Extended Play

ECM/Intek, 2003

Skoraj neverjetno se sliši, da legendarni kontrabasist Dave Holland že trideset let ni izdal koncertne plošče. Morda je bila prav zato plošča Extended Play (ker je dvojna), posneta na nastopih Hollandovega stalnega kvinteta v newyorškem klubu Birdland novembra 2001, nestrpno pričakovana. Kako tudi ne, saj jo sestavljajo zvezdniški glasbeniki, pihalec Chris Potter, trombonist Robin Eubanks, vibrafonist in marimbist Steve Nelson in bobnar Billy Kilson, od katerih upravičeno pričakujemo samo najboljše. Toliko bolj, ker je zasedba skupaj že polnih šest let in je v tem času večino skladb, ki jih najdemo na plošči, preigrala tolikokrat, da so se že precej spremenile.

Morda je prav to tisto, zaradi česar je plošča Extended Play neprepričljiva. Težko je sicer verjeti, da ekipa tako dobrih glasbenikov pod vodstvom enega zares izstopajočih kontrabasistov današnjega časa ne zmore ničesar boljšega, ampak plošča je dovolj zgovoren dokaz. Seveda ne mislim trditi, da glasbeniki igrajo slabo. Problem je subtilnejši, vendar pri poslušanju hitro zaznaven. Vse stvari so na svojem mestu, morebiti celo bolj, kot je za koncert dobro, saj glasbi obupno manjka drznosti, mladostne neugnanosti in sočnosti. Vse je predvidljivo kot periodni sistem kemičnih elementov in približno enako dolgočasno. Že en do roba poln disk je težko prenesti, dva pa sta nedvomno smrtna doza. Kar nekaj težav sem imel, da sem plošči poslušal v celoti, vendar sem se potrudil, ker sem nenehno upal in celo pričakoval, da se bo nekaj zgodilo. Pa se ni in se v tej zasedbi najbrž tudi nikoli ne bo. Plošča je zgovoren dokaz, da lahko celo največji mojstri sami sebi padejo na finto, da ustvarjajo nekaj velikega in pomembnega, čeprav vse skupaj ni nič drugega kot vaje v slogu.

Kdor pozna Hollandove drzne plošče z začetka sodelovanja z založbo ECM (npr. Conference of the Birds ali solistično Emerald Tears), pa tudi njegov novejši oktet, najbrž težko razume tehnično brezhibnost in čustveno izpraznjenost plošče Extended Play. Rešitev se seveda ponuja sama. Razpustiti kvintet in poskusiti s čim novim. Tudi na stara leta se je treba včasih spopadati z izzivi.

Jure Potokar