Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jure Potokar

KIM KASHKASHIAN

Hayren

ECM New Series/Intek, 2003

Založba ECM včasih preseneti tudi najzvestejše poslušalce in nova plošča odlične violistke armenskega rodu, Kim Kashkashian, je že tako prijetno presenečenje. Plošča presega okvire vsega, kar založba navadno ponuja v že tako zelo raznolikem katalogu. Hayren prinaša sodobno komponirano glasbo največjega živečega armenskega skladatelja Tigrana Mansuriana (1939), organsko povezano z vrsto pesmi, ki jih je napisal Komitas (1869-1935), eden najbolj spoštovanih Armencev novejše zgodovine, ki je bil duhovnik, skladatelj in pesnik, predvsem pa ohranjevalec in nadaljevalec dolge kulturne tradicije armenskega ljudstva.

Hayren je pesniški stil, ki ga imajo Armenci najraje in ima stoletno tradicijo, zanj pa pravijo, da odlično povzema ne le armensko dušo, ampak tudi njeno pokrajino in pogled na svet. Okvir plošče sta Mansurianovi skladbi Havik in Duet za violo in tolkala. Izvajata ju Kashkashianova in tolkalka Robyn Schulkowsky, ki jima je avtor deli tudi posvetil. Mansurianova glasba izhaja iz tradicije, vendar jo nadgrajuje z izrazito sodobnimi kompozicijskimi metodami, tako da pomenita nekakšen most do tistega, kar je srčika plošče. To je vrsta Komitasovih pesmi, od katerih so nekatere izvedene večkrat v različnih zasedbah. Najbolj osupljive so gotovo tiste, ki jih s krhkim, nešolanim glasom izvaja Mansurian. Uporaba tega glasu prvi trenutek začudi, kmalu pa postane jasno, da je najprimernejši za interpretacijo Komitasovih pesmi. Deluje namreč podobno kot duduk Djivana Gasparjana, to pomeni, da je sicer krhek, vendar tako poln čustev, razpoloženj in pomena, kot je glasba le redkokdaj. Čeprav besedila pesmi ne razumemo, se zdi, da njihov pomen prodre v nas brez vsakih težav: pred očmi nam zariše pokrajino, polno vonjev, barv in razpoloženj. To je glasba, ki je pomensko tako bogata, da je zmožna s komaj opaznim tonskim niansiranjem pričarati celotno paleto človeškega čustvovanja. In s trditvijo niti malo ne pretiravam. Dovolj je prisluhniti trem izvedbam ključne pesmi Krunk, pa boste vedeli, o čem govorim.

Izvedba je vrhunska, kot od takih mojstrov tudi pričakujemo, toda dosti pomembneje je, da se glasbeniki zavedajo neznanske širine Komitasove glasbe in da jo tudi nepoznavalcu predstavijo kot umetnino, ki sicer ne gradi na razkošni igri zvočnih učinkov, zato pa s preprostostjo, iskrenostjo in neposrednostjo prodre toliko globlje v poslušalčevo zavest. Enkratna plošča, ki znova dokazuje, kakšno bogastvo skrivajo kulturne tradicije ljudstev z različnih koncev sveta.

Jure Potokar