MAJUMDAR/COODER/HASSELL

Hollow Bamboo

Water Lily Acoustics, 2003

Upam, da se niste naveličali pohval, s katerimi po navadi ne skoparim, ko pišem o izdajah kalifornijske založbe Water Lily Acoustics, družbe, ki dela že skoraj 20 let. V poplavi poneumljajoče glasbe so te plošče res pravi balzam za ušesa in duha. Albumi, ki jih producira Kavi Alexander, so praviloma izenačene kakovosti z le rahlimi odkloni, ta izdaja pa mogoče sodi med tiste nekoliko zahtevnejše vsaj kar zadevo uho, vajeno predvidljive in praviloma preprostejše glasbe, ki smo ji priča v zahodnem svetu. Album Hollow Bamboo je namreč kar zahteven in ga boste še najlažje vzeli za svojega vsi, ki imate popoln posluh in znate uživati v odtenkih, ki jih večina presliši. Pravzaprav gre za mešanico indijske klasične glasbe in jazza, in tudi sam sem nekaj dni poslušal samo tiste štiri skladbe, na katerih igra Ry Cooder, šele pozneje sem se posvetil še drugi polovici repertoarja. Vendar sem si moral kmalu priznati, da je Cooderjev prispevek na tej plošči drugotnega pomena in da Cooderjeva električna kitara – v eni skladbi tega velikega mojstra slišimo igrati celo na turški ud, kar je prava poslastica za Cooderjeve oboževalce – ustvarja samo zvočno zaveso, ki nikoli ne prekrije dogajanja v cerkvi Christ The King Chapel v Santa Barbari, kjer Kavi tako rad snema izdelke. Srž plošče Hollow Bamboo seveda leži drugje, o tem govori že naslovnica s fotografijo enega najboljših flavtistov v indijski glasbi. Cooder je nad njegovim igranjem tako navdušen, da je kar na reklamni nalepki zapisana njegova hvala: »Ronu Majumdar Bansuri je brez dvoma Dr. Feelgood indijske flavte.« Ob drugih glasbenikih sta bila na tem snemanju še Ryev sin Joachim s tolkali in odlični trobentar Jon Hassell, o čigar zadnji plošči smo pisali pred kratkim. Čar tega albuma je torej v prekrasno posneti flavti, ki se sprehaja po različnih oblikah takšne in drugačne indijske glasbe in v nekaj primerih celo po avtorskih temah, napisanih pod različnimi vplivi – skladbo Bay Of Bengal je na primer napisal Ry Cooder; vse se zliva v prijetno celoto. To je čisti analogni posnetek, narejen z mikrofoni v razporeditvi blumlein, in kajpak brez redukcije šuma, kompresije in nenaravnega barvanja zvočne slike. Že zaradi odličnega posnetka je vreden vaše pozornosti, in verjemite mi, da bo ta plošča, če imate radi indijsko glasbo, kot kakšen star dober film iz nekega drugega časa, kot predstava, ki je vaši sosedje verjetno nikoli ne bodo videli, vi pa si jo boste na samem pogosto zavrteli (www.waterlilyacoustics.com).

Jane Weber