JOHNNY B. MOORE

Rockin' In The Same Old Boat

Delmark/Statera, 2003

Poglavitna odlika Johnnyja B. Moora je seveda njegovo igranje na kitaro, ki je izjemno domiselno, vsestransko in samosvoje. Še več, ko ga poslušaš, dobiš občutek, da je on tisti, ki žene naprej ritem sekcijo, ne nasprotno. Morda je prav zato iz plošče izpadlo, kdo sta ali so spremljevalni glasbeniki. V resnici to ni ne vem kako pomembno, kajti vseskozi sta v središču Moorova kitara in njegov rezki glas, ki po svoje povsem spominja na zvok kitare.

Če dodam izvrsten repertoar pesmi iz vseh obdobij razvoja bluesa in nekaj avtorskih (odlična je Broken Man), pa Moorovo očitno navdušenje nad začetki soula (That's The Way Love Is je uspešnica Bobbyja Blanda), dobimo ploščo, ki je vsekakor odličen primer sodobnega čikaškega bluesa z Zahodne strani. Je oster, trd in skoraj surov, pa vendar ohranja samo bistvo bluesa. To je danes pravzaprav že zelo redko.

Prav gotovo ima precejšnjo vlogo pri tem dejstvo, da tudi Moore izhaja iz Delte Misisipija in se je v Chicago preselil šele v najstniških letih, najbrž pa seveda tudi to, da je bil njegov kitarski mentor legendarni Eddie Taylor.

Odlična je tudi ideja, da se Moore na tretji plošči, ki je izšla pri založbi Delmark, predstavi v najbolj preprosti obliki doslej, se pravi brez zapletenih aranžmajev in recimo dodatka pihal. Pravijo, da je zvok tak, kot ga lahko slišimo na njegovih sobotnih večernih koncertih, na katerih seveda večina poslušalcev pleše, dokler ne »padejo dol«. To je tudi povsem razumljivo. Poslušajte recimo fantastično energično izvedbo pesmi Lookin' Good, ki seveda kar kliče po divjem izražanju s telesom, ali pa takoj zatem izjemno nežno (vsaj po njegovih standardih) in doživeto izvedbo soulovskega standarda Crazy Over You, kot nalašč za mirnejši ples v dvoje.

Rockin' in the Same Old Boat je odličen primer sodobnega chicaškega bluesa, ki je še toliko bolj prepričljiv, ker je tako iskren, nenarejen in surov, kot je pač surovo življenje. Johnny B. Moore to ve bolje od večine in mu tudi ni težko povedati.

Jure Potokar