Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Gregor Bauman

VAN MORRISON

What's Wrong With This Picture?

Blue Note/Dallas, 2003

»Kaj je narobe s to sliko?« nas tokrat sprašuje introvertirani kavboj iz Belfasta. Včasih se vprašujem, ali si je Van kdaj zastavil enako vprašanje. Najverjetneje ne; zato je vedno in še vedno nedotakljiv. In tak bo tudi ostal. Into the music je naslov njegove plošče iz poastralnega obdobja, ki najbolj slikovito izraža njegov značaj. Pot v glasbo, ki je absolutno njegova, ter hkrati prebada najbolj intimne sekvence njegove eksistencialne percepcije, je zapletena in lahko na vsakem križišču zavije v najmanj pričakovano smer. Podobno velja tudi za njegovo zadnjo ploščo What's Wrong With This Picture?, ki se dokaj intenzivno odmika od tistega, česar smo bili vajeni na zadnjih dveh projektih Back to the Top in Down the Road. Tudi zato je treba ploščo obravnavati iz različnih zornih kotov, med katerimi je kar nekaj prepiha. Že prvo poslušanje mi je namreč utrnilo misel, da bo projekt naletel na različne odzive, in res je bilo tako, čeprav ni moč pritrditi ne eni, ne drugi strani.

V prvi vrsti je plošča namenjena predvsem ljubiteljem, nikakor ne tistim, ki bi Vana radi šele spoznavali. Mogoče je ravno to sublimno sporočilo naslova. Spoznavati glasbenika, ki je na sceni že štiri desetletja, je nemogoče z eno samo ploščo. V osnovi gre za dolgotrajen evolucijski proces, ki poteka sočasno z generacijskimi spremembami, zvočnimi in tehničnimi odkritji ter aktualnim vsakdanom. In začeti je treba na začetku. Po drugi strani plošča morda kaže Vanov odnos do medijev in nasprotno. Seveda marsikdaj ne odobravam njegove vase zagledane narave, jo pa popolnoma razumem. Van nikakor ni mož z naslovnic časopisov, čeprav po vseh referencah tja sodi – What's Wrong With This Picture? V končni fazi se nikakor ne morem znebiti občutka, kot da gre za pesmi z veliko patine, za relikte, ki so nedokončani živeli v njem v vseh obdobjih bogate kariere. Naslovno pesem bi tako lahko uvrstili v čas plošče Avalon Sunset, Whinin' Boy Moan v drugo polovico devetdesetih let (Back to the Top), Too Many Myths in Meaning of Loneliness bi sodili na ploščo Too Long in Exile, Once in a Blue Moon z nekaj patine na Saint Dominic's Preview ali Veedon Fleece ... Še najmanj opredeljiv je rock'a'billy izlet v pesmi Stop Drinking, četudi bi se z njim lahko površno vrnili v čase skupine Them. Mogoče ravno ta podžanrski nered ni vsem po volji. Van Morrison tokrat glasbene klišeje raziskuje pri sebi. Osnova je še vedno ista, le da tokrat posnemanje nima neke osrednje linije, ki bi lahko fundamentalno opredelila osrednjo zvočno in lirično sporočilnost. Zato je nujno večkratno poslušanje, za dešifriranje nekaterih skritih odtenkov, vsekakor pa priporočam pritisk na znak za ponovitev ob pesmi Little Village, ki je za podpisanega, kljub mešanim občutkom, ena boljših Vanovih stvaritev v zadnjem času.

Gregor Bauman