NANA MOUSKOURI

Nana Swings

Universal/Multimedia, 2003

Grška pevka in ministrica za kulturo (če je ta funkcija še aktualna) je menda pevka, ki je prodala največ plošč na svetu, to je podatek, ki je sicer verjeten zaradi njene vsaj evropske popularnosti, zato pa ga je toliko težje preveriti. Mouskourijeva je v karieri, ki traja več kot štirideset let, pela vse od grških »ljudskih« do popevk in šansonov, ampak jazz je menda njena velika ljubezen, saj je med študijem na atenskem konservatoriju večkrat »ušla« v Plako in tam v kakšnem lokalu prepevala standarde. Tako vsaj trdijo zapisi na njeni najnovejši plošči.

Priznati je treba, da ima Nana Mouskouri kljub zrelim letom presenetljivo mladosten, zvonek in gibek glas. Samo podatku o petju jazza v mladosti bolj težko verjamem. Plošča Nana Swings je nastala v Stuttgartu na festivalu Jazzopen 13. julija lani. Na festival jo je povabila organizatorka – in ta je predlagala, da bi jo spremljal big band berlinskega radia pod taktirko Ralfa Schmida, ki je poskrbel tudi za aranžmaje. Gre za zares mogočen big band, ki šteje kar sedemnajst glasbenikov, in že tukaj se pojavijo prve težave. Aranžmaji najbolj zlajnanih jazzovskih standardov (edina izjema je pesem Moondance Vana Morrisona) so sicer dobri in tudi big band igra nadpovprečno, toda tako številčna zasedba je pač nujno okorna in včasih celo počasna, kar pesmim prav gotovo ne koristi, še posebej če jih poznamo v odličnih izvedbah najboljših pevk jazzovske zgodovine. Še večja šala pa je naslov plošče. Nana pač ne swinga in tega pojma niti ne pozna, kajti gre za nekaj, česar ne moreš pozabiti, tudi če svojo »veliko ljubezen« zatiraš štirideset let, pa ji potem dovoliš pokukati na plan. Gre pravzaprav za temeljni nesporazum, ki mu vsake toliko časa podleže kakšna operna diva ali ambicioznejša popevkarica, ki je prepričana, da z jazzom ne bo imela težav. Nana Mouskouri poje čisto lepo in tudi njena dikcija, čeprav ne brezhibna, je sprejemljiva, zato pa ji toliko bolj manjka tistega posebnega občutka za ritem, ki iz preproste pesmice naredi brezčasno mojstrovino. Res je, takih pevcev in pevk ni veliko in tudi najboljšim večkrat spodrsne. Prav zato bi bilo bolje, če bi Grkinja ostala pri tistem, kar dobro obvlada. Petje jazza zares ni njena odlika.

Jure Potokar