Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Jane Weber

GENE PARSONS

Melodies

Sierra, 2003

Najboljšo ploščo Gena Parsonsa (nekdaj The Byrds) smo že predstavili, tokrat pa bomo nekaj verjetno zaslužene pozornosti namenili manj znani Parsonsovi plošči z naslovom Melodies, v izvirniku izdani leta 1979, danes pa dosegljivi v avdiofilski izdaji kalifornijske založbe Sierra. Naj vas spomnim, da je bil Gene Parsons član skupine The Byrds v njenem poznem obdobju in da je znan kot multiinstrumentalist, odličen pevec in iskan studijski glasbenik, saj je recimo snemal celo z Randyjem Newmanom. Plošča Melodies ne sodi v čisto klasiko countryjevskega rocka, prinaša pa nekaj resnično lepih skladb, ki pridejo do izraza tudi zaradi odličnih prispevkov gostujočih glasbenikov in pevcev spremljevalnih glasov, kot so: Herb Pedersen, Albert Lee, Pierre Bensusan in podobni. Širši glasbeni javnosti je premalo znano, da sta prav Gene Parsons in njegov glasbeni prijatelj Clarence White izumitelja kitare s posebnim dodatkom, ki se mu reče The Parsons-White String Bender. Kitaro so uporabljali Albert Lee, Pete Townshend, Jimmy Page, Keith Richards, Dave Nelson, Marty Stuart in drugi, njene zmožnosti pa pomenijo pravo malo revolucijo v zvoku električne in akustične kitare (Gene Parsons je namreč pozneje začel to nenavadno napravo, ki daje glasbilu nove razsežnosti, vgrajevati tudi v akustične kitare). Ljubitelje in poznavalce rocka sedemdesetih let velja mogoče opozoriti tudi na eklektično privlačen repertoar tega albuma. Gene Parsons je napisal dobro polovico pesmi, med priredbami najdemo celo skladbe Mickeyja Newburyja in Phila Ochsa. To je solidna, a žal popolnoma spregledana plošča. Izvršni producent John Delgatto je novo izdajo opremil tudi z vsemi avdiofilskimi podatki, seveda pa moramo vedeti, da je bil ta album posnet brez kakšnih posebnih avdiofilskih zahtev, vendar upoštevajoč analogne standarde sedemdesetih let. Delgatto se je kajpak potrudil, kolikor se le da, da bi ohranil kakovost masterja. Če imate radi glasbo skupin The Byrds in The Eagles, vas tudi Parsonsove melodije, ki se vijejo od sredinskega starega rocka s pridihom Kalifornije do akustičnih tem in celo bluegrassa, ne bi smele razočarati. Še več, vsaj »zlajnane« niso.

Jane Weber