Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: LukaZ

PLURAMON

Dreams Top Rock

Karaoke Kalk, 2003

Z odlično zamegljeno, sanjavo pop ploščo Dreams Top Rock se podajamo v ustvarjalno nedrje enega najbolj raznolikih sodobnih elektrofonikov zadnjega desetletja, ki mu z digitalno tehnologijo obdelave in organizacije zvoka že dalj časa uspeva tvoriti izjemno organske plošče, še najbolj v preobleki nekonceptualno zastavljenega projekta Pluramon. Iz Kölna, nemške talilnice pionirskih elektronskih zvokov eksperimentalnega značaja Studia za elektronsko glasbo zahodnonemškega radia s Stockhausnom na čelu in zeljarskega rocka legendarne zasedbe Can, prihaja Markus Schmikler, človek, ki s svojim ustvarjanjem še najbolj sledi zgodnjim premisam tistega, čemur danes pisuni pravijo postrock.

Ne le, da zvesto sledi referencam, ki so spremenile rockersko tvarino v devetdesetih letih, pač pa je že ustvarjal tako z Karlheinzom Stockhausnom kot tudi z bobnarjem Jakijem Liebezeitom iz razvpitih Can. Vpliv Stockhausna v projektu Pluramon se seveda kaže v elektronski obdelavi zvoka, abstrakciji zvoka v mikrokoščke, medtem ko je vpliv Can prisoten predvsem v pervertiranju, izkrivljanju in razširjanju žanrskih pravil in struktur. Te je Schmikler radikalno razbijal že na prehodu osemdesetih let v devetdeseta v razbijaškem impro sekstetu Kontakta, ki je zapustil istoimensko ploščo hrupnih industrijskih zvočnih odplak. Tam je spoznal C-Schutza, s katerim je sodeloval v zasedbah Erfolg in Pol. V Pol je s pihali, klaviaturami, kitarami in elektroniko ustvarjal zvočni hibrid med trance in house glasbo z razdiralno žilico, ki raziskuje odnos med človekom in strojem (Man Machine) – osrčje ideologije legendarnih sosedov iz Düeselldorfa Kraftwerk, katerih ideologija leži tudi v sami kreativni srčiki Marcusa Schmiklerja, bodisi v projektih, ki jih izdaja pod lastnim imenom, v katerih z elektroniko predeluje svoj odnos do sodobne klasične godbe, bodisi v projektih z imenom Wabi Sabi, križancu plesne godbe in eksperimentalne tradicije. Pod obema imenoma deluje pri znameniti nemški založbi A-Musik, kjer glasbo izdajajo FX Randomiz, Microstoria, Terre Thaemlitz, Dat Politics in drugi …

Odnos med organskim in elektronsko moduliranim in transformiranim zvokom pa najbolj vehementno združuje prav projekt Pluramon, ki je debitiral leta 1996 pri založbi Mille Plateaux pod naslovom Pick Up Canyon. Na njem je Schmickler pod mikroskop vzel kitarske zvočne strukture in jih predelal, z ritmičnim utripom pa jih je oplemeniti bivši bobnar Can, Jaki Liebezeit. Nastane godba, ki jo Schmickler poimenuje »postkrautrock«, s posvetilom nemški zeljarski rockerski tradiciji. Kasnejša plošča Render Bandits je še bolj zarezala v obliko kitarske godbe, med gosti albuma se pojavlja tudi Jan St. Werner iz Mouse On Mars. Presenečenje obeh plošč je tudi v tem, da sta se pojavili za do tedaj izključno elektronsko založbo: založba je poslala Render Bandits v obdelavo različnim glasbenikom, ki so naredili nove zvočne entitete za tretji in zadnji album Pluramon za Mille Plateaux, naslovljen Bit Sand Riders, ki je ključna referenca za letošnji album Dreams Top Rocks. Obdelave so naredili FX Randomiz, Hecker ter Matmos in pomembnejši za samo zvočnost novega albuma – Lee Ranaldo iz Sonic Youth, britanska kitarska zasedba Mogwai in popovsko senzibilni alternativci High Llamas. Prav sestavini zadnjih dveh zasedb se uspešno zlijeta v zvočnost Dreams Top Rocks, sanjavega, drznega pop albuma, ki rehabilitira psihedelično kitarsko tradicijo britanskih indie bendov od zgodnjih Jesus And Mary Chain, Spacemen 3, Ride in My Bloody Valentine; v vsej veličini kot očitna referenca skočijo že iz uvodne Time For a Lie, osnovane na monotonem ritmičnem utripu in prepletu kitarskega feedbacka, nad katerim dobesedno lebdi angelski glas presenetljive soustvarjalke albuma. Glas namreč pripada pevki Julee Cruise, pozabljeni pevski muzi Davida Lyncha in njegovega skladatelja Angela Badalamentija, ki pesmim podaja lirično, senzibilno nežno dimenzijo. Ta je lahko ravno zaradi krhke sanjavosti dvorezna v sporočilnosti, ki nima lahkotnih nastavkov. Včasih se pojavi kot nežen šepet ali kot neartikulirano žlubodranje v najbolj hrupni dekonstrukciji, primerno naslovljeni Noise Academy. Akustični zvočni elementi so deformirani s Schmicklerjevim računalnikom, ki oglušujoče feedbacke subtilno umešča v zvočni tok, podrejen nežni kontroli. Občasno vanj vdrejo elektronski elementi statike in napak ter deviacije antikitarista Keitha Rowa iz AMM ter virtuoza na analognem sintetizatorju zvoka Thomasa Lehna, s katerima Schmickler deluje v impro elektroakustičnem orkestru MIMEO, vendar vedno ostanejo v domeni rahlo izkrivljenih pop pesmi. Pandan albumu Dreams Top Rock lahko tako iščemo v trenutnem ustvarjanju avstrijskega elektrofonika B. Fleischmanna ali novozelandskega kitarskega drone guruja Deana Robertsa, hkrati pa ga veže preteklost Kevina Shieldsa in Cocteau Twins.

Dreams Top Rock spada v retro razdelek popularne godbe, v nasprotju z drugimi pa ohranja originalne in drzne principe, ki manjkajo sodobnim trendovskim klonom preteklosti. Dreams Top Rock je po svoje odličen kitarski album ter prav tako eden boljših elektronskih izdelkov letošnjega leta, pa če se to sliši še tako čudno. Nedvomno pa je to pop album letošnje diskografske sezone, vsaj zame (www.karaokekalk.de) …

LukaZ