Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: LukaZ

MARC RIBOT

Scelsi Morning

Tzadik, 2003

Vseznalski newyorški strunar Marc Ribot nam v posvetilo preminulemu italijanskemu skladatelju Giacintu Scelsiju ponuja odlično, tudi zanj nenavadno ploščo, saj idiosinkratične strunske prijeme umešča v sfero sodobne »nove glasbe«. Pri tem je spisal komorno godbo intrigantnega značaja, ki njegovo virtuoznost umešča v skupinski zvočni lok krajših komponiranih entitet, ki jih nikakor ne smemo umestiti v postmodernistično strujo newyorških prevratniških godbenih pletilcev. Niti v »third stream«, če denimo izhajamo iz predpostavke, da je Ribot dedič bluesa, rocka in jazza, seveda s subverzivno žilico v ozadju. Električna kitara v kontekstu orkestralnega jazza in sodobne klasike večkrat igra le vlogo solističnega ekshebicionizma in vpeljave populističnega diskurza. Ribot tokrat pusti vnemar svoje ogromne izkušnje, ki prihajajo iz številnih glasbenih žanrov, ki jih tako mojstrsko posvaja v svojo lastno, prepoznavno zvočno govorico, kljub vsemu pa iz plošče še izraziteje izstopa njegova virtuoznost. Ta se znalsko kaže v razvrščanju zvočnih deviacij, podrejenih skupinski izraznosti skladb, ki kreirajo samosvoj ambient, razpoloženje, ki variira od presunljivo lepih zvočnih tekstur in rocka v opoziciji do zamolkle, ritualistične ritmike šamanskih ali azijskih tradicij.

Scelsi Morning je pravzaprav kompilacija Ribotovega dela v povezavi s sodobnimi performativnimi in vizualnimi umetnostmi, s sodobnim plesom in eksperimentalnim filmom. V tem kontekstu sta nam lahko delna orientacija plošča posvojenega newyorškega britanskega kitarista Freda Fritha, The Technology Of Tears, iz prve polovice osemdesetih let in Ribotova lastna Shoe String Symphonnetes (Tzadik, 1997), z eno velikansko razliko. Obe namreč poslušamo kot postmodernistični kolaž, fascinacijo newyorškega downtowna nad fenomenom talilnega lonca, v katerem se kuhajo različne tradicije, začinjene z urbanim značajem in s transformacijo modernega življa. Scelsi Morning je precej bolj zrela stvaritev z izrazitim avtorskim pečatom, ki le toliko povzema, kot je v navadi dediščini sodobne glasbe prejšnjega stoletja. Povzemanje je slišno predvsem v orgelski igri, ki rehabilitira baročne fuge, ter v duhu posvečenosti glasbe preminulemu italijanskemu modernistu Giacintu Scelsiju uporaba mikrotonalnih zvočnih palet za kreiranje in karakterno barvanje bolj atmosferično zasanjanih suit. Te pa ves čas nosijo prepoznaven karakter izvajalcev, ki niso le zgolj pasivni bralci, interpreti napisanega, temveč prej v Zornovem smislu inspiracija, intenca za nastanek neke vinjete. Že uvodna skladba Batallie nam ponudi prepoznavno Ribotovo kitaro prek repetitivnega melodičnega vzorca, zato mogoče v celovitem kontekstu deluje še najbolj šibka. A kitara kaj kmalu ponikne v skupinsko sozvočje, iz vzorcev se umakne v osupljiv zvočni svet, ki je osnovan na samem robu tona, na ostanku tonov, deformiranih z zlorabo feedbacka, odmeva in številnih lomov. V tem se kaže mojstrstvo Ribota kot kitarista, saj je iz sveta zvočnih odpadkov ustvaril virtuozno tehniko, ki ne izhaja iz prstov, temveč iz slušne senzibilnosti. Ribot se kot skladatelj tudi večkrat umakne, kot v eni najmočnejših skladb na plošči, Gease, ki je osnovana na večglasnem igranju basovskega klarineta Neda Rothenberga, ki v značilnem slogu vodi melodično linijo ter jo hkrati ritmizira. Glasba na plošči je lahko tudi šegava, folkloristična, kot perverzna koračnica sklepne skladbe The Youth Brigade Triumphs Again (and again) ali po deželi vzhajajočega sonca dišeča Kabukitsch, premetanka japonske tradicije. V tem me delno spomni na stvaritve nemškega skladatelja Arnolda Dreyblatta, ki prav tako izdaja pri založbi Tzadik. Ribot je ob sebi zbral cvet newyorških glasbenikov (Jill Jaffe, Ned Rothenberg, Anthony Coleman, Roberto Rodriguez, Ted Reichman in drugi), enajstčlansko zasedbo s široko paleto glasbil, od viole, violine, harmonike, orgel, klavirja, basa, številnih tolkal, klarinetov in semplerjev.

Scelsi Morning je izstopajoča plošča v opusu kitarista Marca Ribota, ki je v zadnjem času izredno ustvarjalen. Kljub vsemu v sebi poleg očitnih vplivov skriva tudi subtilne reference, ki ga definirajo kot glasbenika: od perverzne tolkalske ritmike, ki jo lahko navežemo na Toma Waitsa, do razpuščene navezanosti na folklorne motive, ki jo lahko pripišemo fascinaciji nad Albertom Aylerjem. In tako dalje.

Pred kratkim je Ribot za Tzadik (www.tzadik.com) izdal že drugo ploščo filmske glasbe (Filmworks 2; Tzadik, 2003), ob Billu Frisellu in Timu Sparksu je posnel kitarsko branje Zornovih skladb za Masado (Masada Guitars, Tzadik 2003), ki jo skupaj nadaljujeta v elektrificirani različici (Electric Masada), lani navdušil s solistično ploščo Saints (Atlantic), s Scelsi morning pa nam kaže tudi svoj skladateljski značaj.

LukaZ