Letnik: 2004 | Številka: 1/2 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

OUOMU SANGARE

Oumou

World Circuit, 2003

Izid dvojega albuma Oumou Sangare, te izjemne malijske pevke in avtorice, je zagotovo eden od osrednjih dogodkov v lanskoletnem dogajanju, povezanem s produkcijo afriških popularnih in tako imenovanih »svetovnih godb«. Ne samo zaradi njene vrnitve na mednarodno prizorišče z diskografskim izdelkom, na katerega smo čakali polnih sedem let, pa tudi ne zgolj zato, ker so dvojni albumi celo največjih afriških ali sploh »world music« zvezdnikov še vedno redkost, ampak predvsem zaradi njegove vsebine ter okoliščin, ki so se ob Oumou nabrale ob njegovem izidu.

Naj vam Ouomou Sangare na začetku leta 2004 posebej predstavljamo? Vsaj za kolikor toliko redne bralce te revije ali poslušalce boljših radijskih programov v teh krajih tega pač ne bi bilo treba početi. A po drugi plati je zgovoren omenjeni podatek: sedem let je minilo, kar smo se imeli zadnjič priložnost poukvarjati s kakšno njeno diskografsko novostjo. Zato smo pozneje bolj poredko srečevali tako njene pesmi kot tudi kakšno informacijo o njenem početju. Teh prav veliko tudi ni bilo, saj se je skoraj povsem potopila v zasebnost. To sicer ne pomeni, da se ni pojavljala na koncertnih odrih; še posebej v domovini, v Maliju, ker si preprosto ni mogla dovoliti, da bi ji prestol prevzele druge pretendentke za naziv prve med malijskimi pevskimi divami. Ne smemo pozabiti, da je teh sedem let tudi obdobje, ko se je mlajša in izrazno zelo pogumna Rokia Traore bliskovito uveljavila doma in po svetu in ko je tudi starejša ekipa malijskih div vztrajno krojila dogajanje na tamkajšnjem ter občasno tudi mednarodnem prizorišču. Naj omenim samo odmeven »come back« Kandie Kouyate na mednarodno prizorišče v letu 2002 z žlahtnim albumom Biriko. A kakšne odmevne vloge na mednarodnem prizorišču Oumou v tem času ni igrala. Zato nam je ostajala predvsem v spominu s tremi odličnimi, pri World Circuit izdanimi albumi ter po vrhunski predstavi na Drugi godbi. Bil je torej že zadnji čas, da se vrne na prizorišče. In to je naredila na najboljši možen način.

Dvojni album Oumou, izdan lani spet pri londonski založbi World Circuit, vsebuje točno tisto, kar zahteva takšen zahteven, dolgo pričakovan povratek zvezdnice na svetovne odre. Obilica godbe, ki jo vsebuje, je razdeljena v dva dela, ki se med seboj spretno prepletata. Na eni strani je izbor najboljšega, kar vsebujejo njeni predhodni trije albumi, zaokrožen v dvanajst prepoznavnih pesmi iz vseh obdobij njene dosedanje glasbene kariere. Na drugi strani ponuja osem do sedaj še ne slišanih in seveda neizdanih ter menda konec tega vmesnega obdobja diskografske abstinence posnetih skladb, ki se po pristopu, izrazu, pomenu, izvedbi in seveda tistem najbolj skupnem – prepoznavnem glasu Oumou Sangare – povsem zlijejo s starejšimi; kot da jih ne loči prej omenjeno časovno nezanemarljivo obdobje ter kot da se pevki in avtorici pesmi vmes ni nič dogodilo. Kot da bi malijska Trnuljčica po sedmih letih spanja vstala spočita in polna moči z briljantnim glasom, ki mu čas ne more do živega.

Prejšnje in zdajšnje početje pa na albumu povezuje še en zgovoren člen. Na njem namreč najdemo in slišimo dve izvedbi uspešnice Djorolen: tisto iz prejšnjega obdobja ter njeno novo, »remiksano« izvedbo. Tudi ta gesta dovolj nazorno simbolizira domišljen pristop avtorice in založbe do tega – kot zdaj že nazorno kaže sprejem v vseh porah in na vseh ravneh dogajanja – pogumnega in uspešnega dejanja. Oumou Sangare se je po sedmih letih brez težav ponovno zavihtela v sam vrh prepoznavnosti na svetovnem prizorišču z različnimi tradicionalnimi izročili podloženih glasbenih produkcij. Pred njo je zagotovo uspešno leto: leto, ko bo pobirala sadove tega albuma, leto številnih že napovedanih koncertnih dogodkov ter verjetno leto, ko bo treba razmisliti o pravem novem albumu.

Zoran Pistotnik