ANTONY SANTOS

Sin Ti

Platano Records, 2003

Tako kot že nekaj let zapored se je tudi najnovejša zgoščenka Antonyja Santosa, Sin Ti, na trgu pojavila ob koncu leta, se pravi tik pred božičnimi in novoletnimi prazniki. S tem je seveda v Dominikanski republiki in ZDA nemudoma postala uspešnica, saj je zelo primerna za obdarovanje. Santos na njej utrjuje spremembo stila. Pred dobrim letom je v zasedbo vpeljal dva saksofonista in začel dajati večjo vlogo spremljevalni pevki Susy Espinal, s katero zdaj v duetu tudi poje naslovno skladbo. Sledi pravi biser La Camarera (avtorja Enriqueja Felixa). Skladba je namreč zaigrana v živahnem ritmu sona, ki je posebna poživitev dosedanjih bachat in merenguejev. Naslednja zanimiva stvar plošče je ta, da Antony Santos vse manj izvaja lastne skladbe in vedno bolj posega po drugih avtorjih, predvsem tistih, ki so v Dominikanski republiki že dolgo uveljavljeni skladatelji in pisci besedil. Če je nekoč vse skladbe pisal sam, je tokrat razmerje na zgoščenki že osem proti tri v korist drugih avtorjev. Na plošči je v ritmu bachate šest skladb, in v njem Santos še naprej ostaja prepričljiv, tako kot vedno doslej. Merengueji in že omenjeni son so bogati predvsem zaradi dodanih glasbil, vendar te skladbe pridejo še bolj do izraza na njegovih koncertih. Tradicionalno skladbo Yolanda pa je Santos posnel celo v mešanici ritmov cumbie in merengueja.

Oba saksofonista, Manuel Campos (alt) in Marcos Diaz (tenor), sta odlična – in na srečo jima Antony Santos pušča vse več svobode. Predvsem Camposu se vidi, da je njegova velika ljubezen jazz z neizmernimi improvizacijami. Saksofonista sta najboljša v skladbi Las Varias, nekakšnem venčku hitov legendarnega dominikanskega glasbenika Luisa Kalaffa.

Sin Ti sodi med najboljše plošče v bogati Santosovi diskografiji, predvsem zato, ker avtor z njo dokazuje, da se kljub produktivnosti ne vrti v začaranem krogu preprostih zvokov bachat, ampak jim dodaja vedno nove dimenzije ter jih aktualizira.

Marko Jenšterle