TORD GUSTAVSEN TRIO

Changing Places

ECM/Intek, 2003

Spomladi je ta dotlej neznana zasedba gostovala v Ljubljani in igrala pred ne ravno polno unionsko dvorano. Kdor ni bil na koncertu, mu je lahko žal, kot je žal meni, kajti zamudil sem enega izmed dogodkov lanskega leta. Tord Gustavsen je triintridesetletni norveški glasbenik, ki je doslej sodeloval na številnih ploščah norveških jazzistov, najbolj opazno na ploščah pevke Silje Nergaard, o katerih smo pisali tudi v Muski in ki so na Norveškem dosegle fantastično naklado 100.000 prodanih izvodov.

Nekaj podobnega se dogaja tudi z Gustavsenovim prvencem, ki je prav tako prišel na norveške pop lestvice, čeprav to niti ni čudno. Changing Places je namreč plošča zrele lirične lepote in melodičnosti, ki ju v današnjem času skoraj nismo več vajeni. Vse (kratke) skladbe so delo pianista, pa vendar se nam od prvih taktov dalje zdi, kot da smo izjemne melodije že nekje slišali, kar je seveda poklon najvišje vrste. Vse skladbe so torej lirične in počasne, odigrane s tempom, ki dopušča improvizacijo, toda solistični parti so redki in niti ne tako pomembni. Kar zares navdušuje, je skupinsko igranje tria (Harald Johnsen kontrabas in Jarle Vespestad bobni). To je zadržano in niti najmanj bahavo, zato pa zelo hitro spoznamo, da imamo priložnost poslušati prave virtuoze, ki jih postavljanje pred občinstvom sploh ne zanima, ker so zavezani izključno glasbi in njeni integriteti. Še posebej to velja za bobnarja Vespestada, ki večinoma diskretno šelesti s činelami ali pa igra po opnah z rokami.

Changing Places je plošča, ki bo ugajala tudi ljudem, ki sicer jazza skoraj ne poslušajo. Melodije in način igranja so po eni strani skoraj klasični, po drugi pa izrazita melodičnost spominja tudi na ljudske pesmi.

Tord Gustavsen Trio je torej eno od najobetavnejših novih imen lanske ponudbe plošč, in prav zanimivo bo videti, ali je tako kakovosten prvenec sposoben nadgraditi z enako kakovostno drugo ploščo, ki je za glasbenike večkrat usodna.

Jure Potokar