NEIL YOUNG and CRAZY HORSE

Greendale

Reprise Records/Nika, 2003

Neil Young ostaja nepredvidljiv. Tako kot že mnogokrat v karieri, se tudi tokrat uspešno vrača po dveh podpovprečnih projektih, kot sta bila Silver and Gold in še posebej patetično patriotska Are You Passionate? Za nameček je tokrat poskrbel tudi za ponovno izdajo, prvi digitalni zapis kultne plošče iz leta 1974 – On the Beach. Razlogov je seveda lahko več, škoda pa je, da je požrl besedo in odvzel ekskluzivnost koščku vinila, ki je v teh časih postal pravi fanovski artefakt (seveda je bil ta proces, z možnostjo »preslikave« vinilnih plošč v CD format, že pred tem prisoten na črnem trgu). Kakorkoli, hiperaktivni Neil se je lansko jesen vrnil s ploščo Greendale, zgodbo – rockovsko novelo – o majhnem kalifornijskem mestecu, ki slika in odmeva kot vizija ZDA v letu 2003. Kompleks majhnosti je nadgrajen s pestrim dogajanjem in v marsičem je moč najti primerjavo s filmom Dogville Larsa Von Trierja, četudi Neila nikakor ne moremo obtožiti antiamerikanizma. Ravno nasprotno, vendar kljub temu s prisotno in izrazito kritično distanco. Romantični prerez v odnosu med ideali, ki so vzklili sredi šestdesetih let, ko se je pojavila nova vizija svobode, se prepletajo s vsakodnevnimi interakcijami med resničnostjo in utopično vizijo.

Neilov glas je narativne narave: »v offu« pripoveduje zgodbo družine Green in njihovo percepcijo družbene okolice in prostora. Majhnost ni ovira, da se v tem mestecu ne bi veliko dogajalo. Koncept enotnosti je porušen, ko diler ustreli policaja in zgodba dobi povsem drugačen predznak. Posledica je erupcija emocij, ker pa ameriška družba ne more preživeti brez televizije, so mediji takoj na kraju dogodka. To seveda pripelje do drugega tragičnega dogodka. Življenjski mainstream torej ne išče žrtev, da bi opravičil svoje poslanstvo, zato tudi Neil zapiše, da se tudi sam ne zaveda, kaj se tam natančno dogaja, ter da interpretacijo prepušča vsakemu posamezniku. In mogoče je ravno v tem »kavelj« projekta Greendale, odnos med videnim in izrečenim. Neil namreč ob koncu vzame megafon in govori v tujem imenu, kot da je tudi sam presenečen nad realnostjo ameriškega vsakdana. Greendale je torej Amerika v majhnem, mikrokozmos ameriške družbe, enako kot Trierjev Dogville. Vrednote pa so interpretacija posameznika, zato ni presenetljiv simbol (grb?) na notranjem ovitku plošče: Mesto Greendale – Vse, kar ste iskali.

Na koncu moramo omeniti še en dejavnik, ki ga je pri Neilu Youngu treba spoštovati – njegovo nedotakljivost oziroma ignoriranje vseh globalnih glasbenih trendov. Ne vem, če bi založba komu drugemu dovolila posneti podoben projekt, ki se že v sami osnovi močno odmika od komercialnega mainstreama. Edina logična razlaga popolne umetniške svobode je, da založba močno verjame v njegovo fanovsko zaledje, ki ga je z vzponi in padci nabiral od druge polovice šestdesetih let naprej. Greendale nedvomno skicira pozitiven premik v Neilovi karieri, zlasti po ustvarjalni krizi na prelomu tisočletja. Se nam tudi tokrat obeta »comeback« na ravni plošč Freedom in Ragged Glory?

Gregor Bauman