Abida Parvin

Nisem, prav zato – sem

“Namen glasbe je vzbujanje hrepenenja po Njem ter strastne ljubezni Zanj; ustvarja razpoloženja, v katerih se nam razkrijeta On in Njegova naklonjenost. Te izkušnje niso opisljive, spoznati jih moremo le z doživetjem. Pravimo jim ekstaza.” Abu Hamid Al Ghazali, 10. stoletje.

1

Obliko QAL (arabsko 'rečeno', 'povedano', 'izpoved vere') je ustvaril veliki pesnik in glasbenik Amir Khusrau, ki ga je navdihnil njegov mojster in učitelj šejk Nizamuddin Awliya.

Gazela ali GHAZAL je pesemska oblika, ki se je rodila v Iranu v 13. stoletju (Hafiz, Saadi) in se nato razvijala v Zakavkazju, Transoksaniji in na severu indijske podceline. Amir Khusrau je gazelo priredil in jo uvedel v klasično indijsko glasbo; obliko sestavlja več distihov v štirih klasičnih jezikih regije (perzijščini, urduju, hindiju in arabščini). Gazela je ljubezenska pesem, zato je izvajana v profanih in sakralnih okoljih. Dr. France Prešeren jo je uvedel tudi v slovensko književnost.

KAFI je osrednja pesniška in glasbena oblika regije Sindh na jugovzhodu Pakistana. Eden glavnih predstavnikov je veliki mistik Šah Abdul Latif (1690–1752). Pesmi in melodije (sur) so sinteza klasične in ljudske umetnosti; besedila izražajo mistično ljubezen in si pri tem izposojajo podobe iz ljudskih romanc, melodije pa niso osnovane na principu melodične progresije, ki je značilen za indijsko rago, temveč na nizanju in spletanju značilnih motivov. Med verze kafija se lahko vpletejo drugi verzi z improvizirano melodijo in s prostim ritmom.

Postal(a) sem ti in ti si postal(a) jaz.

Abida Parvin (tudi Parveen) se je rodila sredi 50. let 20. stoletja v Larkani, majhni vasici pakistanske regije Sindh, blizu bregov reke Ind. V glasbo jo je uvedel njen oče Ustad Ghulam Haider, ki je v Larkani vodil majhno glasbeno šolo. Čeprav ženske v muslimanski družbi redko spodbujajo k petju ali kateremukoli poklicu, v katerem javno nastopajo, je oče zgodaj spoznal hčerin talent in ji nudil vso oporo in znanje. “Dar petja nam nakloni Bog,” pravi Abida, “in On ne razlikuje med moškim in žensko. V njegovo svetišče lahko vstopita moški in ženska enako. Oba imata pravico do petja in užitka ob branju (duhovne) poezije.” Izobraževala se je tudi pri mojstru Ustadu Salamatu Aliju Khanu iz Lahoreja. Njen prvi nastop na Radiu Pakistan iz Hyderabada leta 1977 je začetek njenega bliskovitega vzpona: v enem letu postane ena najslavnejših osebnosti, veliko zaslug za njen uspeh in razvoj ima tudi njen zdaj pokojni mož Šejk Ghulaim Husain, ki je bil glasbeni direktor in producent Radia Pakistan. Sufijane ali sufijskega petja jo je poučeval tudi Šah Abdul Latif Bhittai, čigar duhovna hči je.

Dandanes je ena največjih izvajalk gazel (ghazalov) in kafijev ter sufijske besede (sufiana kalam: rekov sufijskih svetnikov) in tudi qawwalija; poje v urduju, hindiju, sindhiju, pandžabiju in saraikiju. Nastopa na najrazličnejših prizoriščih, posvetnih in svetih, od svetišč svetnikov v rodnem Sindhu do največjih koncertnih dvoran po vsem svetu: v Indiji, deželah Arabskega polotoka, v Združenih državah Amerike, Franciji, Veliki Britaniji (njen koncert leta 1989 je prenašala BBC), v Švici ... Najbolj ji je bila všeč Tunizija. “Med Tunizijo in Indijo vidim mnoge kulturne podobnosti,” pravi. “S to deželo me je seznanil Muzaffar Ali, ki jo je tudi obiskal in mu je bila strašno všeč. Ob velikem napredku je dežela znala ohraniti kulturo nedotaknjeno. Ker vedno zelo pazljivo opazujem kulturo in glasbo dežel, v katere potujem, me je tale zares vznemirila.”

S tem indijskim režiserjem (spomladi je na izolskem festivalu gostoval z izvrstnim filmom Umrao Jaan), modnim oblikovalcem, slikarjem in sufi pesnikom je večkrat sodelovala ter posnela ploščo njegovih sufi pesmi Raqs e Bismil, vsako leto nastopi tudi na njegovem festivalu svetovne sufi glasbe v Indiji – Jahan e Khusrau Muzaffarja Alija: Kraljestvo Srca. Festival združuje različne glasbe z vsega sveta v sufijskem duhu (tako lahko recimo slišimo sudanski orkester v sodelovanju z radžastanskim pevcem izvajati klasike qawwalija) ter izdaja tudi plošče s koncertnimi posnetki, med njimi je izšlo tudi sodelovanje Abide Parvin s tunizijskim pevcem Lotfijem Bouchnakom (Bošnjakom). Ta kraljica sufijske glasbe iz Pakistana je posnela več kot sto plošč, povečini so izšle v Indiji in Pakistanu (nekaj jih najdemo na spletu), nekaj pa tudi pri zahodnih založbah, najboljša med slednjimi, posneta na švicarskem koncertu maja 1994, je izšla leta 1995 v zbirki Inedit, največji svetovni odmev in pohvale pa je dočakala plošča Visal, ki je izšla leta 2002 pri založbi World Village (Harmonia Mundi).

Abida Parvin je tudi dobitnica številnih nagrad in odlikovanj, med njimi so zlata medalja Šaha Abdula Latifa, zlata medalja Združenja diplomantov iz Sindha, zlata medalja Sachala Sarmasta, Grand Prix Televizije Pakistan, zlata medalja Qalandarja Lala Shahbaza, predsednikova medalja itd. Kljub uspehu, slavi in pravemu kultu, ki ga je sprožila, ostaja preprosta in skromna. “Enak užitek jo je poslušati in gledati,” piše SindhiInfo. “Abida nima nobenih nakhras (kapric?) in bleščavega lišpa, ki so značilni za pevke. Vedno je oblečena v ohlapno kurto (srajco) z dolgimi rokavi in šalvar (ohlapne hlače). Ličila ni niti za sled, niti si ne kiti las s cvetlicami. Ko poje, jo obdaja divji masti (opoj, (samo)omama, trans), dviga roke in udarja stegna ob tla.”

V mojem telesu je tvoja duša.

“Ta krotka, tiha in plaha ženska se preobrazi takoj, ko stopi na oder,” piše Pierre Bois. “Veličastna sede na sredo med glasbenike, ki radostno sprejmejo vlogo pomočnikov. Pomočnikov glasu, pomočnikov temperamenta – in pomočnikov pri rojstvu kolektivne in nežne ljubezni, ekstaze, značilne za qawwali. Ko je nameščena sredi preproge, se Abida ponudi občinstvu, in kolikor je občinstvo hoče, toliko se daje, razdaja. Kaj bi čas in pripravljeni program! Od časa do časa se dvigne poslušalec z listkom v roki, z zahtevo po pesmi, ki bi jo rad slišal. Abida da majhen, neopazen znak glasbenikom, prekucne program in intonira zaželeno pesem med burnim aplavzom. Zelo daleč smo od klasičnega zahodnega koncerta, kjer je še dodatek predvidena forma. Znajdemo se sredi rituala v polnem zamahu, in čeprav je koncertna dvorana zamenjala svetišče, se neti isti ogenj, ista strast. Vsi se predamo qalom in taranam Amirja Khusraua, ghazalom, resničnim draguljem klasične indijsko-perzijske poezije, kafijem [...] Počasi verze zamenja ritem, skandiranje imen Alaha in Alija, izvajalci in poslušalci obnavljajo staro mistično izročilo dhikra, v katerem ponavljanje božjih imen vodi v združitev z Njim. Uro, dve, tri – Abida poje, ne da bi si privoščila vsaj instrumentalni premor: njen glas se sploh ne utrudi, nasprotno, zdi se, da se vse bolj ogreva, neti, raste. Okraski postajajo pogumnejši, toni trajajo vedno dlje, kot da bi jo z močjo navdajal Tisti, ki mu poje hvalo v ekstatični združitvi z občinstvom. V vsem tem ni niti trohice bahanja. Nobenih umetnij v komunikaciji s publiko. Samo pesem. Komaj naznani pesem in pesnika, monotono, brez odvečnih besed. Sedi zravnano, oči na pol zakriva mogočen šop črnih las, ziblje se v ritmu table in dholaka. Gibi trupa, glave in rok objemajo melodijo, jo nosijo, ji služijo, a je ne izkoriščajo.”

Abida Parvin interpretira pesniške oblike sufizma in pesnike, ki so bili povečini člani Čištije ali z njo povezani. Red, ustanovljen v mestu Chisht v Afganistanu, je konec 12. stoletja v Ajmer prinesel Šejk Moinuddin Hasan Čišti (1141–1236); postal je glavni sufijski red v Indiji. V prvem obdobju, ko so delovali znameniti Qutbuddin Bakhtiyar (12. do 13. stol.), Fariduddin Ganj Shakar (13. stol.) in Nizamuddin Awliya (13. do 14. stol.), sta zanj značilna askeza in iskanje znanja kot bistvenega dejavnika duhovnosti. Od 14. stoletja dalje se red odpira minljivemu svetu in dovoljuje povezovanje mistikov z vladarji zato, da bi jih povedli k dobremu, kot nagrado za duhovni blagoslov in moralno podporo smejo sprejemati tudi darila. Red zahteva spoštovanje šestih osnovnih načel: Enost z Bitjem, prezir do posvetnih dobrin, pacifizem in nenasilje, odklanjanje Države, človeška ljubezen do Boga, nepotrebnost spreobrnitve v islam.

“Osnovno načelo sufizma je enako: ljubezen do Boga in Bližnjega,” pravi Parvinova, “v različnih deželah so različni svetniki sporočali to sporočilo, enako povsod, le uporabljali so lokalne idiome in tradicionalno glasbo, da bi jih množice mogle razumeti. Ko enkrat razumeš sporočilo, ugotoviš, da smo v bistvu čisto vsi enaki.” In tudi tole: “Rada bi nastopala povsod in se dotaknila tudi ljudi, ki še niso slišali sufijskih gazel. Sufizem je zakoreninjen v silovitem srečanju med občutenostjo in duhovnostjo – to je tisti sufizem, ki te popelje bližje Božanskemu. V resnici je sufizem priznan in ljubljen v mnogo krajih na svetu – in te kraje bi rada odkrila.”

Obarvala si me z zvoki, o Ljubljena!

“Prav lahko bi (prosto prevedene) besede pesnika Amirja Khusraua malce spremenili in jih namenili njihovi pevki Abidi Parvin,” sem zapisala v oceni plošče Qal, ghazal et kafi v tej reviji sredi 90. let. “Takole nekako bi rekli o njenem glasu: Ko je tvoj glas predrl moje žile – ko me je zapustil sen! Vsa glasba je bila pozabljena, ko sem slišal(a) tvoje zvoke ... Oblila si me z barvami, ko sem slišal(a) tvoje zvoke ... Ko je tvoja glasba predrla moje srce – ko me je zapustila pamet! Toda Abida skromno zagotavlja, da je kalam (beseda) svetih sufijev tista, ki poslušalce utopi v glasbi, da le besede odnašajo poslušalstvo in da le one porajajo čustvo, da ona sama in njen glas nimata pri tem nič zaslug. No, če se do obisti strinjam z vsakim zvokom in z vsako besedo, ki prihaja s te plošče in iz drug skladb Abide, s to njeno trditvijo se nikakor ne morem strinjati. Saj ne, da ne bi verjela v moč besed samih, da lahko udarijo, zadenejo, ubijejo in oživijo – četudi ne razumemo njihovega pomena. Toda Abidin glas je tako čudovit, tako polnopomenski, tako popoln, da bi zadel, četudi bi se šla čisti dadaizem.”

Slednje je očitno splošen občutek tistih, ki ne razumemo jezikov, v katerih Abida poje, kajti tudi novinar BBC je leta 2002 ob izidu plošče Visal izrekel nekaj podobnega, in sicer, da bi “Abida Parvin lahko pela nakupovalni seznam in spravila občinstvo v solze ganotja”. A tokrat so me med lovljenjem drobcev o Abidi Parvin po svetovnem spletu bolj kot novinarski in strokovni članki pritegnile in ujele izjave javnosti, torej poslušalcev te velike mojstrice pakistanske glasbe, zato sem se odločila nekatere najzanimivejše prevesti tudi za naše bralce in tako opisati njeno glasbo v plesu besed Drugih.

“Čudežni pojav za vse dvomljivce. Njena interpretacija kleše pravo biserovino in rubine.

Neprekosljiva je in zapomnili si jo bomo kot enega največjih glasov, kar so jih kdaj posneli.

Fiziološki učinki njenega glasu v tvojem telesu te bodo poslali pod odejo v radostnem joku, moledujoč za odpuščanje. Dvomljivci, pridite, pridite ... poslušajte glas nebes.” Nadeem, Velika Britanija.

“Takšna legenda! Poslušati sem jo začel pri 17 letih, čeprav nisem vedel prav ničesar o sufizmu, razumel pa sem jezika saraiki in sindhi – in slišal, kako izredno, neverjetno z glasom izraža povezavo med ljubeznijo, bogom in jazom, ki je odgovoren bogu. Nikoli še nisem slišal nikogar, ki bi pel kot ona, ki bi te z glasom in besedo (kalam) Babe Bulleha Šaha in Bhittaija ponesel s sabo tako, kot da bi tudi sam pel z njim.” Jalal, Quetta (Pakistan), London.

“Ne bom izgubljal besed, le to: Abida je dala sufijskim pesnikom pomen in življenje.” S. Ishrat Hussain, Pakistan.

“Res je – in to je verjetno najboljša melodija, ki jo kdo lahko ima. Sufijske besede o modrosti so več kot le melodija. Priporočam vsem, ki razumejo jezik, pa tudi tistim, ki hočejo izkusiti notranje občutje zelo resnične glasbe.” Jamal Panhwar, Karači, Pakistan.

“Pomemben glas ima, nikoli še nisem slišal takega glasu. Je kot resnična ljubica boga, zato mislim, da je prišla na zemljo, da bi nam pomagala začutiti Njega. /.../ Hvala.” Amir Kumar Soni, Bikaner.

“Nisem vreden, da bi opisal čarobni Abidin glas, to prepuščam jezikoslovcem. Vem le, da me vsakič, ko jo poslušam, odmakne od življenja smrtnika in dvigne na drugo raven zavedanja. Njen glas prežema tak hipnotičen mir, da oba moja sinova sladko zaspita, kadar jo zaslišita.” Ahmed, London.

“Abida Parvin ne samo poje sufizem, ampak je tudi sama sufi. Obožujem njen glas, zame je njen glas gorivo za dušo na poti k Njemu. Njen glas se dotakne duše in me odnese v svet, kjer ni ne neba ne zemlje, kjer je le Eden in Edini.” Qaiser, Lahore.

“Izkusil sem zadnje, največje izkustvo. To je božja manifestacija v valovanju zvoka. Ta glas me ne bo nikoli zapustil, tudi ko prečkam onkraj, ne.” Vijay Singh, ZDA.

“Abida je Darilo človeštvu. Njen glas in silovitost nastopa ... sta Srhljiva Izkušnja. Alah naj jo blagoslovi in ji podari dobro zdravje.” Sajid Rasheed, Bahrain.

“Ponosen sem, da sem Larkančan, saj je Larkana rojstni kraj Abide Parvin. Star sem 19 let in jo poslušam od otroštva, ko sem imel 13 let, čeprav je nisem razumel, vse dokler nisem dopolnil 17 let. Sedaj moje srce prestavi v drug svet, kjer občutim, da je vse na svetu le zaradi Glasbe. Odlično razlaga sufizem.” Waqas, Larkana, Sindh, Pakistan.

“V solzah poslušam glas Angela.” David Mason, Salford, Velika Britanija.

TC Lejla Bin Nur

2

AMIR KHUSRAU (1253–1325)

Abul Hasan Yaminuddin Amir Khusrau (tudi Khusro in Khusraw), znan kot Amir Khusrau Dehlavi, je spisal več pesniških zbirk in je eden največjih indijskih pesnikov. Bil je učenec Nizamuddina Awliye. Perzijski ghazal je priredil za indijsko glasbo ter izumil obliki qal, ki uvede vsak mistični koncert, ter tarana, ki uporablja le ritmične zloge. Velja tudi za izumitelja glasbil sitar in tabla ter stvaritelja hindustanske klasične glasbe ter qawwalija. Pokopan je ob vznožju groba Nizamuddina Awliye v Delhiju. “Khusrau je spojil ljudsko in klasično indijsko glasbo ter jo stopil z iranskimi in arabskimi glasbenimi oblikami – ter ustvaril melodijo srca. Spojil je jezike – in ustvaril glas duše,” je o tem pesniku zapisal Muzaffar Ali.

VSA SPOGLEDLJIVOST ME JE MINILA

3

BULLEH ŠAH (18. stol.)

Ta mistični pesnik iz Pandžaba se je rodil v Kasurju v družini potomcev preroka (sajedov); bil je duhovni dedič Šaha Inayata Qadrija (1608–1671), enega velikih mož indijskega sufizma, vendar ni pripadal nobeni šoli. Njegovi kafiji so silno priljubljeni med ljudmi. Podobno kot drugi pesniki se je podpisoval v verze tako, da je v pesem dodal verz o sebi. Prevedena pesem omenja tudi Ghulama Farida, ki je živel sto let po Bullehu Šahu, najverjetneje je bil verz v pesem dodan pozneje, morda kot napačna razlaga, kdo je Mojster Farid (Šah verjetno omenja četrtega šejka Čištije Fariduddina Ganža Šakarja iz 13. stoletja).

TVOJA LJUBEZEN ME JE NORO ZAPLESALA

4

GHULAM FARID (1845–1901)

Khawaja Ghulam Farid se je rodil v Pandžabu v družini, ki je izvirala iz Sindha. Čeprav je dobro znal arabščino, perzijščino, urdu in hindi, je večino pesmi spisal v pandžabiju in saraikiju. Njegovih 272 kafijev slovi v Pakistanu po kakovostni poetiki in mistični vsebini.

TI SI MOJA LJUBEZEN, MOJ LJUBLJENI SI

Viri

Pierre Bois in Dr. Ramatullah. Spremna beseda k plošči Qal, ghazal et kafi. MCM Inedit, 1995.

Muzzafar Ali. Spremna beseda k plošči Jahan e Khusrau. Sama Kotwara, 2002.

Izjave poslušalcev: http://www.bbc.co.uk/music/world/reviews/parveen_visal.shtml.

Razgovor z Abido Parveen: http://sify.com/peopleandplaces/interview.php?id=13168048andcid=13150109.

Drugo: http://www.sindhiinfo.com/music/music17.asp, http://www.sufimusic.org/ itd.

Izbrana diskografija

Chants soufis du Pakistan: Qal, ghazal et kafi (MCM Inedit, 1995)

Muzzaffar Ali's Jahan e Khusrau: The Realm of the Heart (Sama Kotwara, 2002)

Raqs-E-Bismil: Dance of the Wounded (Music Today)

Jahan e Khusrau: Abida Parveen and Lotfi Bouchnak (Navras)