Letnik: 2004 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Marko Jenšterle

El Prodigio

Čez noč brez orkestra

Le nekaj mesecev po tem, ko se je dominikanski merenguero Krency Garcia, znan kot El Prodigio (Čudež), hvalil s tem, da je na turneji po ZDA v mesecu in pol odigral več kot 60 nastopov, ga je doletelo presenečenje. Manny Rodriguez, basebalski zvezdnik ameriške prve lige, ki je dominikanskega rodu, je kupil vso njegovo spremljevalno skupino La Super Banda in ga pustil brez orkestra.

Manny Rodriguez je glasbenikom dodal novega vodjo Querubeja Ortiza in rodila se je skupina Kerubanda. El Prodigio pa je moral odpovedati več kot 60 že dogovorjenih koncertov po Dominikanski republiki in si vzeti dva meseca dopusta. Še poseben šok zanj je bil ta, da je ves posel speljal kar njegov manager, ki ga je zapustil skupaj z drugimi člani zasedbe. Glasbeniki so odšli, čeprav so pet mesecev pred tem z njim obnovili petletne pogodbe. Za prestop naj bi od nogometnega zvezdnika vsak od njih dobil 25 tisoč dolarjev.

Dogodek je v Dominikanski republiki doživel veliko medijske pozornosti, vendar bolj zaradi tega, ker je šlo za El Prodigia, manj zaradi samega prestopa. Takšna “lastništva” glasbenikov in glasbenih skupin ter s tem povezana kupčevanja so v tej državi precej običajen pojav. Glasba je v Dominikanski republiki izredno pomembna in tamkajšnji podjetniki že dalj časa denar vlagajo na tem področju. Glasbeniki so zanimivi tudi za dominikanske izseljence v ZDA, igralci baseballa pa so med najbogatejšimi. Podobno je športnik Bartolo Colon pred časom ustanovil spremljevalno skupino za pevca Krisspyja, ko je zapustil skupino Geovannyja Polanca. Krisspy tako kot El Prodigio igra tako imenovani “merengue tipico” (tipični merengue) in je med največjimi zvezdniki. Septembra letos mu je podjetnik iz dominikanskega mesta Mao ponudil 250 tisoč dolarjev, da bi prišel v njegovo varstvo. Za ta denar mu obljublja izid štirih zgoščenk, enega DVD-ja in vsaka dva meseca nov avto. Krisspy odigra po 50 nastopov na mesec, zanje dobi od 1500 do 2000 dolarjev, to je za dominikanske razmere pravo bogastvo.

El Prodigio, ki se je zdaj že pobral iz krize, je znan predvsem po tem, da je klasični dominikanski merengue nadgradil z vnosom jazzovskih prvin in ritem začinil z mambom. Na ta način ga je približal novim generacijam. Merengue je tipična dominikanska glasba, ki jo izvirno igrajo z diatonično harmoniko, tamboro, guiro in saksofonom. Zaradi tega je El Prodigio naletel na kritike glasbenih puristov. Novinar Marco Tejeda Cespedes je recimo oktobra letos na okrogli mizi dominikanskega združenja glasbenih novinarjev (Acroarte) dejal, da je treba tudi v glasbi ohraniti narodno identiteto. “Ritem je treba spoštovati ne glede na zahteve trga,” je dejal na srečanju, ki so se ga udeležili najpomembnejši dominikanski izvajalci tipičnega merengueja Jose El Calvo, Fefita la Grande, El Prodigio, Pedrito Reynoso in Geovanny Polanco. Drugačnega mnenja je bila novinarka Maria Luisa Estevez, ki je zbranim glasbenikom dejala, da so nosilci naravnega zgodovinskega razvoja. El Prodigio je ob tej priložnosti izjavil: “Ne moremo biti ves čas na isti točki. Tipični merengue z vnašanjem novih elementov ne izgublja svojega bistva.” Njegov kolega Geovanny Polanco pa je kritike enostavno napotil na katerokoli od njihovih “fiest”, kjer bodo na lastne oči videli, kaj od glasbenikov zahteva publika. Še posebej zanimiv je bil nastop dominikanskega strokovnjaka za folkloro Rafaela Almanzarja, saj je opozoril na to, da je njihova dežela ena redkih karibskih držav, v kateri lahko naštejejo več kot 50 različnih ritmov. Med njimi so carabine, sarandunga, bamboula, palos in drugi, vendar sta komercialno zanimiva samo merengue in bachata. Po njegovem mnenju je v merengueju mogoče opaziti dialektiko, se pravi stalno razvijanje in spreminjanje.

El Prodigio namreč še nadaljuje z inovacijami. Zaradi izgube skupine ni bil dolgo v krizi in zdaj ima že nov ansambel, v katerega je tokrat vključil trombonista. Večina njegovih novih glasbenikov ima jazzovske izkušnje, vendar se s tem glasbenim slogom v Dominikanski republiki ne da preživeti, zato se večina saksofonistov, trobentačev, trombonistov in drugih pridružuje tradicionalnim glasbenim skupinam. El Prodigio izhaja iz močne glasbene družine, saj se je z glasbo ukvarjal že njegov oče, nanj pa je pomembno vplivala še preselitev družine v ZDA. V Ameriki mu je prvi manager kupil vso opremo in v zameno zahteval sedem nastopov na teden. V New Yorku si je pridobil tudi glasbeno izobrazbo, saj je končal glasbeno šolo za saksofon in petje, čeprav danes igra diatonično harmoniko. Z glasbo se je začel ukvarjati pri petih letih. Najprej je igral guiro in tamboro ter kasneje prešel na harmoniko. O svojih izkušnjah je v pogovoru za dominikanski dnevnik Listin Diario junija 2003 dejal: “Tipični merengue je bil zame vedno izjemno pomemben. Po vrnitvi iz New Yorka in ustanovitvi skupine sem se mu še posebej posvetil. V Ameriki sem glasbo začel jemati resno, zato sem jo tudi študiral.

Pred kratkim je dejal, da si zelo želi javnega soočenja na odru s Kerubando, v kateri sedaj igrajo njegovi nekdanji glasbeniki. Nekateri med njimi so namreč medtem že izrazili željo po vrnitvi. Javna soočenja glasbenih skupin so v Dominikanski republiki posebej popularna. Organizatorji na isti oder hkrati postavijo dve zasedbi, ki se izmenjavata v skladbah. Takšna neposredna konkurenca je še posebej dobrodošla za podžiganje publike.

Reinkarnacija tipičnega merengueja je poživila glasbeno dogajanje v Dominikanski republiki. Orkestralni merengue je bil namreč dolga leta dobesedno državna glasba, saj je predvsem nekdanji diktator Leonidas Trujillo po vsej državi ustanavljal glasbene orkestre in financiral njihovo dejavnost. V zameno je dobil kopico slavospevov njegovi vladavini. Zaradi te zgodovine so veliki orkestri merengueja s slavnimi pevci na čelu še danes sestavni del kulturnega življenja bele dominikanske elite. Na drugi strani glasbene potrebe večine temnopoltega in revnega prebivalstva zadovoljujeta tipični merengue in počasnejša bachata. Oba ritma prihajata iz severozahodnega dela države z imenom Cibao in glavnim mestom Santiagom, sicer drugim največjim dominikanskim mestom, ki je hkrati središče tamkajšnje glasbene industrije.

Izvajalci tipičnega merengueja in bachate so za managerje privlačni zato, ker so zasedbe manjše in mobilnejše, torej veliko cenejše. To je še posebej pomembno pri njihovih rednih gostovanjih med dominikansko emigracijo v New Yorku. A z uspešnostjo se širijo tudi te klasične zasedbe. Bachatero Antony Santos je tako v zadnjih letih v skupino uvedel klaviature, dva saksofona ter ob klasičnih še elektronska tolkala, El Prodigio pa je klasično zasedbo merengueja dopolnil s trombonom, kar je v Dominikanski republiki svojevrstna glasbena revolucija.

Marko Jenšterle

Izbrana diskografija:

Interplanetario (Rincon, 1998)

Se Aloco (Rincon, 2000)

En vivo vol 1. (Rincon, 2000)

Que se vaya (Sony, 2001)

Geovanny Polanco vs. El Prodigio – La Batalla del Tipico (Juan and Nelson Records, 2002)

Geovanny Polanco vs. El Prodigio – La Batalla del Tipico Round 2 En Vivo (Juan and Nelson Records, 2003)

Cabecita Loca (Sony, 2004)