Charlie Feathers

Mož v senci

Ime Charlieja Feathersa je neločljivo povezano z memphiškim studiom Sun, kjer so začeli Elvis, Johnny Cash, Carl Perkins, Jerry Lee Lewis, Sonny Burgess in vrsta drugih.

Sam je vedno trdil, da je prav on zaslužen za uspeh vseh navedenih in še koga, za zahvalo pa je ostal »v senci«. Johnny Cash je sicer rad govoril, da brez Feathersa ne bi bilo studia Sun, vendar so take osebne izjave vedno relativne. Nedvomno pa drži, da sta bila Feathers in Perkins ključni osebnosti v premoščanju ovir med countryjem in poznejšim rokenrolom, Feathers pa je bil za studio Sun pomemben tudi kot avtor. Sopodpisal je denimo eno ključnih pesmi prvega rokabilijevskega vala, pesem I Forgot To Remember To Forget, ki je bila eden najpomembnejših faktorjev v fenomenu uspeha Elvisa Presleya,[1] posnela pa sta jo, med drugimi, tudi Johnny Cash in Jerry Lee Lewis. Cash jo je zelo rad izvajal še v svojem poznem obdobju.

Rokabili je bil Feathersovo življenje. Nikoli ni sklepal komercialnih kompromisov, prav zato je morda na mlajše generacije rokabilijev vplival bolj kot Elvis in Jerry Lee Lewis. Najbolj znana je njegova izjava: »Rokabili – hej, fant, naj o bluesu govorijo, kar hočejo, ampak blues je v rokabiliju, bluegrass je v rokabiliju, country je v rokabiliju. Ko ga slišiš, slišiš vse, poba! Zato pa pravim, da je rokabili začetek in konec v glasbi. Elvisovo ploščo iz njegovega obdobja pri Sunu lahko izdaš na Kitajskem, prekleto, pa bo strgala vse gate! Vse je v feelingu!«[2] Brezkompromisnost je Feathersa stala komercialnega uspeha. »Kar je najbolj zaviralo Charlieja Feathersa, je bilo dejstvo, da se ni znal prilagoditi, da ni izčistil svojih posnetkov, pokopala ga je njegova premost, pa odkritosrčnost in nepolikanost, ki ga še danes ločujejo od drugih!« meni glasbeni zgodovinar Peter Guralnick.[3]

Najbolj neposreden vpliv Feathersovega sloga morda slišimo v slogu Eddieja Cochrana in rokabilijevskega vala, ki se je začel z Brianom Setzerjem. Setzer je seveda vsrkal še mnogo drugega, a o tem kdaj drugič.

Charles Arthur Feathers se je rodil v misisipijevskem Slaydenu 12. junija 1932. Odraščal je na kmetiji in že zelo mlad pel v cerkvi in poslušal oddajo Grand Ole Opry. Tam je prvič slišal Billa Monroeja, ki je postal eden njegovih največjih zgodnjih vzornikov, vsrkaval je tudi glasbo črnskih obiralcev bombaža, ki jih je bilo v Misisipiju povsod polno. Že pri devetih letih je zelo dobro igral kitaro in svoj zgodnji glasovni slog uravnal po Monroejevem, ki ga je večkrat slišal tudi v živo; vse življenje je obžaloval, da se ni »nikoli naučil igrati bluegrassa«. Kmalu ga je pritegnila honky-tonkovska glasba, posebej posnetki Hanka Williamsa za MGM.

Njegova snemalna pot se je začela v studiu Sun v Memphisu enkrat februarja 1955, vendar je Feathers pod taktirko Sama Phillipsa, lastnika studia Sun, že leta 1954 (skupaj s Perkinsom) naredil nekaj demo posnetkov v domačem studiu Quentina Clauncha, ki je bil sicer del njegove zasedbe. Za njegovo mesto v zgodovini popularne glasbe so najpomembnejši posnetki, ki jih je zabeležil na trak za Sun v letih 1955/56, čeprav ni nujno, da so tudi najboljši.[4] V Memphis se je nenehoma vračal, tako v Sun kot v studio prijatelja Stana Keslerja, soavtorja pesmi I Forgot To Remember, pa h Clauncherju; snemal je tudi v Nashvillu za založbo RCA Victor, pa v Chicagu in Ohiu. Čeprav ni nikoli imel velike uspešnice, je ves čas snemal in nastopal, tako rekoč vse do smrti 29. avgusta 1998; 24. avgusta ga je zadela kap, nato je v bolnišnici padel v komo in pet dni zatem umrl.

Njegovi antologijski pesmi sta predvsem Tongue Tied Jill in Uh Huh Honey, ki ju ljubitelji rokabilija po pomenu uvrščajo ob Blue Suede Shoes, That's All Right Mama, Red Hot, Red Headed Woman, Whole Lotta Shakin' in Cry Cry Cry, skratka med klasike prvega vala rokabilija,[5] glasbeni zgodovinarji pa Feathersa še vedno niso prevrednotili. Zato so antologijske izdaje njegovih objavljenih in neobjavljenih posnetkov še toliko pomembnejše, saj ga umeščajo najprej med posodobitelje tradicionalnega honky-tonkovskega zvoka in nato še med pionirje rokabilija, kamor tudi sodi.

Matej Krajnc

Viri:

P. Guralnick. Lost Highway. Back Bay Books, 1999.

Spremna beseda k plošči Uh Huh Honey, Norton Records, 1999.

http://www.rockabilly.nl/artists/feathers.htm

Priporočena diskografija:

Rock-A-Billy – Rare and Unissued Recordings 1954–1973 (Bear Family, 1998)

Get With It: Essential Recordings 1954–1969, (Revenant Records, 1998)

Uh Huh Honey (Norton Records, 1992)

Tip Top Daddy, Unissued Acoustic Demos 1958–73 (Norton Records, 1995)

Opombe:

1 Ta pesem je konec leta 1955 Elvisa postavila na nacionalno lestvico country glasbe in tam je ostala tudi, ko je na začetku naslednjega leta Elvis podrl vse mostove med zvrstmi in se s Hotelom strtih src uvrstil na lestvice popa, countryja in ritma in bluesa. To je sicer še malce prej uspelo Carlu Perkinsu z Modrimi semiškami, vendar je Elvis leta 1956 še kar naprej nizal podobne dosežke, Carl pa je, tudi zaradi nesrečnega spleta okoliščin, ostal pri tej pesmi; o tem smo v Muski že pisali.

2 Iz spremne besede k plošči Uh Huh Honey, Norton Records, 1992.

3 P. Guralnick. Lost Highway. Back Bay Books, 1999.

4 V letih 1958–73, ko ni bil več pri Sunu, je Feathers za različne založbe posnel vrsto brezkompromisnih rokabilijevskih poskočnic ter tudi nekatere najpretresljivejše countryjevske balade v zvrsti; denimo Mama Oh Mama. Ne smemo pa pozabiti njegovih priredb pesmi I'm Movin' On Hanka Snowa in stare tradicionalne Goin' Down The Road Feelin' Bad; posnel jo je z naslovom Cherry Wine in jo s priredbo spremenil v lastno pesem (to je denimo storil že Carl Perkins z Matchbox Blues).

5 Izvajalce navedenih pesmi poznamo, to so po vrsti Carl Perkins, Elvis, Billy Riley, Sonny Burgess, Jerry Lee Lewis in Johnny Cash.