Letnik: 2004 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: BIGor in Viva

The (International) Noise Conspiracy

Politični z razlogom

“Smo utopisti, zato sanjajmo skupaj pod komunistično luno!” je bila koncertna napoved še enega političnega songa The (International) Noise Conspiracy. Z njo so povedali vse! Velikih idej je konec, preostale so nam samo še sanje.

To ne pomeni, da so levičarji vrgli puško v koruzo, še vedno z žarom v srcu propagirajo velike revolucionarne ideje. Že samo naslov albuma Armed Love je več kot zgovoren. Z nekoliko temačnejšega in bolj rockersko obarvanega punk soul izdelka od prejšnjih, za kar je odgovoren Rick Rubin, še vedno donijo radikalna levičarska sporočila in zahteve po lastni preobrazbi. Na njem zagovarjajo gibanje black mask in nagovarjajo k pisanju zgodovine, ki nas uči, da ne smemo zaupati voditeljem in da se mora za boljši svet vsak posameznik iz množice spremeniti. Kot drzni in politično angažirani punkerji so se dokazali že z ilegalno turnejo po Ljudski republiki Kitajski, o kateri sva tudi začela pogovor z basistom Ingejem Johanssonom pred münchenskim koncertom v klubu Atomic Cafe.

Vaš bend je že na začetku poti dosegel nekaj, kar bendi sploh ne doživijo – šli ste na turnejo po Kitajski.

Ja. Pred tem smo imeli turnejo po Skandinaviji. Potem smo si rekli, da moramo narediti nekaj, kar bo drugače, kar bo postavilo meje za druge, najbolj divjo turnejo vseh časov! Tja smo šli maja 1999, točno ob 10. obletnici pokola na trgu Tiananmen, če temu lahko rečemo obletnica. Imeli smo petnajst koncertov v Hongkongu, Šanghaju, Pekingu in Kantonu. Tam je rock'n'roll še vedno slaba stvar, ker predstavlja grožnjo morali in kulturnim interesom Ljudske republike Kitajske. Igrali smo v ilegalnih podzemnih klubih, muzejih, v šoli, v kavarni. Igrali smo ljudem, ki prej niso slišali rock glasbe. Bilo je res zabavno. Ko smo v Hongkongu gledali poročila, smo videli, da so ZDA bombardirale kitajsko veleposlaništvo v Beogradu. To je bilo v Clintonovem obdobju, ko se mu je dogajala afera z Monico Lewinsky, pa je naključno bombardiral nekaj reči, da bi preusmeril pozornost. Novice o bombardiranju kitajskega veleposlaništva so pokazale življenje v Pekingu, ljudje so tekali za belci in jih lovili po ulicah. Mi pa smo bili namenjeni tja teden dni kasneje, ampak smo preživeli.

Kako ste prišli do vizumov in si organizirali turnejo?

V državo smo prišli kot turisti. Kitajski prijatelji so prenesli našo opremo, da ne bi bili videti kot rockovski bend. Pokrili smo si tetoviranja, v otroški trgovini smo kupili očala, umetne brke ...

Kaj ste naredili s frizurami?

Takrat so bile naše frizure sicer malce bolj urejene, ampak ... Ljudje so buljili v nas, se ustavljali sredi ceste in si nas dolgo ogledovali od tal do glave in nazaj, bilo je osupljivo.

Kitajska postaja med glasbeniki zelo popularna. Blixa Bargeld iz Einstürzende Neubauten zdaj nekaj mesecev na leto preživi tam, nekaj pa v San Franciscu.

Blixa je zmešan, čeprav ne vem veliko o njem. Upam samo, da Kitajci ne bodo uvozili vseh zahodnjaških fenomenov, upam, da ne bodo ponoreli za avtomobili, da ne bodo hoteli zahodnjaškega življenjskega sloga. V našem bendu nihče ne je mesa, to jim je bilo težko razložiti. Od belcev, Evropejcev pričakujejo, da smo bogati, bogati pa na Kitajskem jedo meso, vegetarijanska hrana je za odpadnike in reveže. Ko smo hoteli tofu in zelenjavo, so se nam smejali in govorili, da tako hrano jedo njihovi sorodniki v gorah.

Verjetno so pred vami na nastopih igrale domače skupine. Kako je to zvenelo?

Igrajo jezno in hrupno glasbo, z glasbili udrihajo isti akord po 10 minut, kričijo. Na nekem koncertu je prišel za bobne še neki tip, tako da sta naenkrat bobne igrala dva človeka, to je bila mučna glasba, spraševali smo se, kaj se sploh dogaja. Niso imeli koncepta rockovske glasbe, šlo je bolj za neko čudno eksperimentalno reč. Bilo je zanimivo, a tudi grozno hkrati.

Kaj si misliš o menjavi kulturnih izkušenj med Azijci, Kitajci, Evropejci, Američani ...

Tja smo šli na neke vrste poslanstvo. Smo političen rockovski bend, s pestmi v zraku in z odnosom: “Tu smo, na Kitajskem, kjer se je pisala zgodovina.” Država je bila v kurcu, imeli so diktaturo, vendar ima zanimivo zgodovino radikalnih misli. To je bil vzrok naše fascinacije s Kitajsko. Sprejeli pa so nas kot čudež z Zahoda, zahodno kulturo, rock'n'roll, Ameriko. To nam ni bilo všeč, kaj moremo.

Na Švedskem imate kar močno sceno, tudi glasbeno industrijo. Koliko je na to vplivalo dejstvo, da so v šestdesetih pri vas po majhnih klubih igrali kasneje svetovno pomembni bendi, kot so Kinks, Rolling Stones, Beatlesi?

Seveda je zanimivo gledati fotografije Beatlesov iz majhnih švedskih klubov ali posnetke s švedske televizije, še preden so postali slavni v Ameriki. To je res kul. Švedska je bila prva država, ki so jo Beatlesi obiskali poleg Nemčije. Ne vem, zakaj se je to dogajalo. Mogoče zato, ker je Švedska že imela pop sceno, na katero so vplivali Beatlesi. Glasbena invazija Švedske ali kako že rečejo temu ...? Ko pomislim, zakaj je tako majhna država naredila tako veliko na glasbeni sceni v svetovnem merilu, najprej pomislim na to, da znamo sprejeti tuje kulture, ne samo glasbo, ampak tudi hrano, filme in druge reči. To nam je všeč, ker se zavedamo, da smo majhna država. Svojo kulturo imamo radi, ampak radi imamo tudi tisto, kar prihaja k nam od drugod. Ne trudimo se ustvarjati švedske glasbe, delamo rockovsko glasbo, pop glasbo, krasno mednarodno glasbo. Ne gremo se tega, kar se gredo nekatere države, npr. Francija, ki je zelo ponosna na svojo kulturo in kjer igrajo “francoski pop”, ki tako tudi zveni, kar je tudi v redu! Na Švedskem želimo zveneti kot ameriški in britanski bendi. Drugi razlog za ugodne razmere je seveda švedski socialni sistem. Imeli smo res dobre javne šole, v katerih smo se začeli učiti angleščine pri 10 letih. V šolah je eden od obveznih predmetov glasba. Vsa, tudi najmanjša mesta, imajo mladinske centre, ki imajo glasbeno opremo in prostore za vaje. Zastonj se da vaditi in preizkušati glasbila, včasih so bile tudi glasbene šole zastonj. Tretji razlog pa je ta, da tujih filmov ne uničujemo s sinhronizacijo. Imamo podnapise, to nam pomaga dojeti povezavo med pisanjem in govorom. To so po mojem razlogi za to, da je Švedska glasbeno uspešna tudi mednarodno.

Ali socialna država vpliva tudi na kulturno politiko?

Seveda. Življenjski standard je odvisen od gospodarskih razmer, od razmer v družbi, od življenja, od tega, kako dostopni so kultura, glasba, filmi in umetnost nasploh. To je del vsega.

Omenil si učenje angleščine v šolah. Čeprav velika večina švedskih bendov poje v angleščini, imate tudi močno ljudsko, folk sceno z mladimi glasbeniki, ki prihajajo z neodvisne scene. V Sloveniji recimo poznamo Hoven Droven, Garmarno ...

Spomnim se vseh teh bendov. Včasih sem hodil na njihove koncerte, pred kakimi 10 leti, name so naredili močan vtis. Ta scena ni velika, doma so majhni, a spoštovani. Ljudje spoštujejo tradicijo. Z besedili se vračajo namreč v srednji vek, brskajo po arhivih in vlečejo ven grozljive zgodbice, ki jim dodajajo glasbo. Precej simpatično! Kar zadeva Garmarno, so nanje vplivale tako različne reči, kot so folk glasba in Nine Inch Nails.

Vaše srednjeveške zgodbice so še posebej temačne.

Ja, saj tistim časom pravijo mračni vek. Več sto let se ni nič dogajalo. Fevdalni sistem je držal vse na svojem mestu, krščanska religija je ljudi umirila in poneumila. Živeli so v kmečki družbi, vse je tako temno, pa še kuga ...

The (International) Noise Conspiracy ste političen bend, imate svoje politično stališče. Kako se političen bend razlikuje od drugih bendov. Koga nagovarjate?

Na to je moč gledati z različnih vidikov. Najprej: ne pojemo o avtomobilih, puncah, surfu, drogi in podobnem, to ni naša resničnost. Nato: če pogledate svet, kakršen je v tem trenutku, ni bilo še ni nikoli tako hudo. Živimo v najbolj strašnem obdobju vseh časov; lahko pogledate polarizacijo bogatih in revnih v Evropi, 40 milijonov brezposelnih, ki so potrebni zato, da lahko velika podjetja poslujejo dobro. ZDA so začele nepravični in krivični vojni proti Afganistanu in Iraku; na Kitajskem 1,5 milijarde ljudi nima kam iti; Vzhodna Evropa se spreminja v sužnjo Zahoda, rešili so se diktatorjev, zdaj pa nimajo dovolj niti za hrano. Saj je v redu, da lahko izbirajo, kdo jim bo vladal, vendar pa svoboda govora ne hrani njihovih otrok, ne plačuje položnic. Tja izvažamo vse, od pretihotapljenih oblek do HIV-a in prostitucije. Poglejte izraelsko zasedbo Palestine ... Toliko je groznih reči, ki se dogajajo. Mi smo se odločili. Lahko bodisi zapadeš v eskapizem tipa: “Ni mi pomembno, lahko se ga napijem, zadrogiram, igram rock'n'roll, nosim usnjeno jakno.” Ali pa se odločiš, da ne boš del tega. Odločiš se, da boš govoril o problemih, da boš povedal, kar misliš in čutiš, da boš analiziral svet in govoril o svojem pogledu nanj, igral glasbo in koncerte. Hočemo delati glasbo, ki bi ljudi spodbudila k razmišljanju z lastno glavo. Bendi, ki jih poslušamo, so nas spodbujali k temu. To je verjetno ta razlika.

Vendar pa si ne ustvarjate lepih slik o prihodnosti, kot so nekoč počeli hipiji.

Kje pa! V tem smislu smo bolj podobni Black Sabbath. Smo le štirje fantje s Švedskega. Res je, da imamo vsi svoje korenine kot radikalni levičarji od tam, vendar smo po drugi strani le štirje fantje, le del sveta, le del gibanja, del glasbe in nočemo biti voditelji, nočemo, da bi ljudje od nas pričakovali, da jim ponudimo odgovore ali zamisli o tem, kakšen bi bil popoln svet. To je tista napaka, ki jo je naredilo še vsako revolucionarno gibanje, izbrali so nekoga za vodjo in skrbel je za vse. To nismo mi.

Misliš, da bi z glasbo lahko spremenili svet?

Ne, tega ne moremo.

Kaj pa človeško zavest?

Glasba ne more spremeniti sveta. Nekoč so na polju zbrali pol milijona hipijev, ki so poslušali Jimija Hendrixa – in potem so ustavili vojno v Vietnamu, vendar je bilo to povezano s širšim takratnim gibanjem, s pretresom v narodu. Glasba ne more spremeniti dogajanja, lahko pa spremeni ljudi. Glasba komunicira z ljudmi na čustveni ravni. Tega ne govorim le kot član političnega benda, ampak kot človek, ki ga je glasba spremenila.

Glasba je za mlade ljudi pomemben element socializacije. Ko sem bil star 13 let, sem slišal Crass, ki so spremenili moj pogled.

Crass so naredili marsikaj neumnega, a vseeno ... Zanimivo, da govoriš o Crass. Rad jih imam. Prav imaš. Tudi sam imam podobno izkušnjo, ko sem bil star 14 ali 15 let. Odrasel sem brez vzornikov, nikogar ni bilo, ki bi mi pojasnil, kaj se dogaja, me spodbujal k lastnim stališčem. Punk pa je bil tam in mi je pomagal. Ni me prisilil, naj kaj storim, bolj me je sprovociral. Ko sem naredil korak v to subkulturo, sem si olajšal pot do stališč, ki so v nasprotju s splošno sprejetimi normami.

Kaj pa si misliš o vsej tej glasbi, ki se vrti po radijskih postajah in televizijah?

Odvisno od postaje. Všeč mi je tudi mainstream glasba, ker gre za dobro napisan pop, rad imam pop glasbo. Problem je z današnjim, modernim rockom, še posebej s tistim, ki prihaja iz ZDA in ga imenujejo “nu metal” ali kakor mu že pravijo, saj veste, tisti bendi, ki so tako zelo eksplozivni in polni jeze. Na primer Korn nikoli ne govorijo o tem, zakaj so ljudje zjebani in zakaj se počutijo, kot da so na napačnem kraju. Tudi mi govorimo o tem, da se počutimo odtujene in zjebane, ampak govorimo v povezavi z družbenimi okoliščinami, gospodarstvom in politiko, ter o tem, da smo prisiljeni delati po 8 do 10 ur na dan, kar te zjebe, ker čutiš, da je služba tvoje življenje. Vzgoja v tako tekmovalni družbi, ko je treba za lasten napredek zbrcati vse okoli sebe, te pusti z občutkom, da si sam. Tekmovanje te naredi osamljenega, nesrečnega, denar pa ne reši vseh težav v življenju. Kar želiš, ni vedno to, kar potrebuješ, o teh rečeh poskušamo govoriti in to nam veliko pomeni. Tisti bendi pa govorijo o jezi, ne o tem, od kod prihaja. Mi govorimo o tem, od kod jeza prihaja.

Tega ne počnete le z glasbo. Na koncertih prodajate tudi literaturo.

Prodajamo knjige, to je prijazna stvar. V svojem življenju sem prišel do točke, ko sem ugotovil, da je knjiga 200 strani informacij, to je super. Zdaj ves čas berem, berem počasi, ampak uživam v branju. Rad se učim z branjem, to me zabava. Spodbuditi hočemo ljudi, da preberejo knjigo in o njej razmišljajo.

Kaj izdajate pri založbi Black Mask Collective?

Ne gre za založbo.

Organizacija?

Tudi ne. Verjetno skrivnost, saj niti sam ne vem ...

Zamenjali ste založbo, zdaj ste pri veliki založbi.

Ja, smo pri veliki založbi, prodali smo se. Podpisali smo z American Recordings za ameriško tržišče, v Evropi ima licenco Burning Heart. To je bistvena razlika.

Album ste posneli z Rickom Rubinom?

Snemati smo začeli lani septembra, hitro smo ga posneli. Zavleklo se je z miksi, ki se niso in niso končali.

Tudi postava benda se je spremenila, zdaj ste samo štirje.

Ja, smo štirje, imamo pa najetega člana, ki igra orgle in kitaro. Gre za dolgo in zapleteno zgodbo. Sarah je bila včasih z nami na orglah in kitari, zdaj je ni več – in morali bi njo vprašati, zakaj je ni več z nami. Gre za umazano zadevo, o kateri nočem govoriti, ker bi jo lahko predstavil napačno, pravzaprav bi nekoga predstavil v napačni luči. Tega pa nočem storiti.

Ali je to razlog, da dve leti niste nič izdajali?

Eden od razlogov. Leta 2001 smo izdali album A New Morning, leto smo bili na turneji, izdali smo mini album Bigger Cages, potem smo bili spet na turneji. Že pred tem smo bili pet let na turneji, imeli smo po 150 do 200 koncertov na leto. Prišli smo do točke, ko nas to ni več zabavalo. Bili smo dobri, ampak turneje so postale naša služba, nismo več skrbeli drug za drugega, nismo poskrbeli zase, delali smo to, kar so nam rekli. Zadnja turneja, ki smo jo imeli pred našim odmorom, je imela 50 koncertov. Drug za drugim so si sledili, po ZDA v Avstralijo, nazaj v ZDA – in tu se je začelo vse najedanje znotraj benda. Po tem se nekaj mesecev nismo videli, ponovno smo razmislili o tem, zakaj imamo bend, kaj nam ta bend pomeni. Mislim, da smo to res potrebovali. Zdaj smo nazaj, boljši kot kdaj prej, posneli smo nov album, ki je res dober, v bendu je pozitivna in dobra vibracija, to me osrečuje.

BIGor in Viva