Filmska glasba

Prihaja James (Newton) Howard

Rodil se je 9. junija 1958 v Los Angelesu. Pri dveh letih je pričel resneje kazati zanimanje za glasbo in se poigravati z domačim klavirjem. Pri štirih letih je pričel obiskovati zasebno glasbeno šolo v domačem kraju in s šestimi leti prvič nastopil. Z osmimi leti se je vpisal na redno glasbeno šolo in kot mlad pianist nastopal v širši in bližnji okolici Los Angelesa.

Njegova babica, pri kateri je vadil klavir, je bila pred prvo svetovno vojno violinistka (koncertna mojstrica) v simfoničnem orkestru v Pittsburgu. Tako je bil mladi James nenehno v stiku s klasično glasbo in odlično možnostjo za izobraževanje. V intervjuju (Movie Press) poudarja, da je bilo njegovih prvih osemnajst let življenja posvečeno klasičnim koncertom, poslušanju klasične glasbe, učnim uram klavirja in učenju v šoli. Ko je bil star skoraj dvajset let, pravi, se je ozrl v svet okoli sebe in spoznal, da je glasba resnično tista, ki mu popolnoma ustreza.

Še beseda o babici: ko je prenehala svojo kariero kot prva violinistka simfoničnega orkestra, je pričela sodelovati s Colom Porterjem. James ima še danes spravljeno pesem, ki mu jo je podpisal sam Porter. Glasbena pot ga je zanesla na študij glasbe naprej na Zahodno glasbeno akademijo (Santa Barbara), nato je diplomiral iz klavirja, dirigiranja in kompozicije na univerzi v južni Kaliforniji. Klavir je končal pri Leonardu Fleisherju, dirigiranje pri Reginaldu Stewardu, kompozicijo pa ga je poučeval Marthy Paich. Kot rad poudarja, se njegova glasbena abeceda ne pričenja pri črki A, temveč pri B. Prisega na Beethovna, Bacha, Brahmsa in – Beatles. Po njegovem pa sledijo Chopin, Liszt, Mahler, Jimmy Hendrix, The Doors in Led Zeppelin. Kar zanimiva družba dobrih glasbenikov, mar ne?

Leta 1974 je naredil svoj prvi solo album skladb (takrat si je nadel še ime Newton) in se že znašel v bolj popularnih vodah. Pričel je sodelovati z zanimivimi (in znanimi) glasbeniki, jim pisal aranžmaje in igral klaviature. Med večjimi imeni so: Melissa Manchester (1974–75), Ringo Starr (1974), Carly Simon (1975) in Elton John (1976), s katerim je bil kar nekaj časa na turnejah, na precej posnetkih tedanjih skladb lahko slišimo Jamesovo igranje na klaviaturah. Nadaljeval je z glasbenim prijateljevanjem, in tako sodeloval še z glasbeniki, med katerimi so bili: Neil Diamod (1976), Leo Sayer (1977), Diana Ross (1977–85), Olivia Newton-John (1977– 88), Barbra Streisand (1978–84), Shaka Khan (1983–84), Eric Clapton (1985) in Rod Steward (1995). V letih od 1981 so 1986 je imel James Newton Howard pogodbo z Yamaho in je kot klaviaturist testiral njihove najnovejše izdelke. Tako je med prvimi preizkušal klaviature (danes že “klasiko”) DX-7, DX-9 in GS-1.

Pot ga je zanesla k filmu leta 1983, ko ga je najel filmski skladatelj Jerry Goldsmith. Potrebovali so odličnega pianista za elektronske klaviature. Howard je moral na najnovejšo yamaho odigrati precej zahteven klavirski part za film Twilight Zone (Cona somraka), pri Goldsmithu je vzbudil izredno zaupanje, sledila je pogodba za nekaj filmskih aranžmajev, nato pa samostojni projekti. In tako je John Newton Howard danes, po dvajsetih letih, eden bolj iskanih filmskih skladateljev na svetu. Vidnejši filmi, ki jih je podpisal, so: The Promised Land (1987), Some Girl (1988), Pretty Woman (Čedno dekle, 1989, režija Gerry Marchall, igrata pa znameniti par Julia Roberts in Richard Gere), Flatliners (Tanka linija smrti, 1990, režija Joel Schumacher), Dying Young (1991), The Fugitive (Ubežnik, 1993, režija Andrew Davis), The Client (Klient, 1994, ponovno režija Joel Schumacher), Restoration (1995), One Fine Day (1996), The Emperor's Club (Vladarjev klub, 2002). Prvo nominacijo za oskarja za filmsko glasbo je doživel leta 1991 s filmom The Prince of Tides (Princ plime, Columbia). To je odlično narejena drama, ki jo je spretno režirala in v njej glavno vlogo odigrala Barbra Streisand (kot Dr. Susan Lowenstein). Ob njej je bil skoraj enako prepričljiv Nick Nolte (Tom Wingo), v sedmih nominacijah, ki jih je film dobil, pa komisija ni našla razloga, da bi mu dodelila kakršnegakoli oskarja. Škoda. Sedaj prihaja na filmska platna film Collateral (Stranski učinek) režiserja Michaela Manna, za katerega je napisal James Newton Howard kar obsežno partituro.

Verjetno najzanimivejše sodelovanje je nastalo pred leti med njim in samosvojim režiserjem indijskega rodu, čigar ime je M. Night Shyamalan. Skupaj sta ustvarila (do sedaj) natančno štiri filme, ki so v današnji kinematografiji res nekaj posebnega. To so: The Sixth Sense (Šesti čut, 1999), Unbreakable (Nezlomljivi, 2000), Signs (Znamenja, 2002) in najnovejši The Village (Vas ob gozdu, 2004). Oglejmo si jih.

Primer 1 – Šesti čut: uvodna tema

Film Šesti čut je zagotovo prvi pokazal na posebnost režiserja Shyamalana: filmska zgodba ni več sama v sebi zaokrožen svet, v katerem bi bile stvari lahko tako logične in jasne, kot si jih predstavljamo. In kaj je pravzaprav šesti čut, če vemo, da imamo ljudje nekako priznano le pet čutov? Ali je to tisti nerazumljivi in nedokazljivi čut? Film niha med psihološkimi in vsakdanjimi problemi, dokler uspešen psiholog dr. Malcolm Crowe (Bruce Willis) ne naleti na mladega fanta po imenu Cole Sear (Haley Joel Osment), ki “vidi” nedavno nenadno umrle ljudi; njegovo poslanstvo je, da jim pomaga urediti stvari do konca. Tudi dr. Crowe je imel pred časom težavo, saj ga je nevarno obstrelil njegov pacient, ki je nato naredil samomor. Kakorkoli – film ima zanimiv obrat, to je za režiserja Shyamalana postala zaščitna znamka. James Newton Howard je sledil sami ideji filma in naredil dobro izhodiščno glasbeno temo. Niha nekoliko med liriko in čudnim tonovskim načinom v g-molu, s katerim pa se ne identificira povsem. Manjka znižani ton E v Es, zato ne vemo točno, ali ne gre za dorsko lestvico. Sploh pa bi bila v tretjem in četrtem taktu lahko eolska, ki pa je znana kot šesta lestvica starega načina v modusih.

V drugem taktu imamo skok v tritonusu (E-B), ki je nestabilni interval, a na njem postavi Howard še naslednji skok (E-D), ki pa je nestabilna septima. Očitno je, da gradi glavno, uvodno filmsko temo na nestabilnosti. In če jo poslušamo v celoti, lahko temu pritrdimo. Če pa gledamo nanjo še po sistemu funkcionalnih harmonij, potem je njen začetek na tonu G in konec na D razmerje tonike in dominante. Konec na dominanti pa je, kot vemo, nedokončana kadenca, ki je v klasični kompoziciji postavljena kot vprašanje, kateremu sledi nujni odgovor povrnitve dominantne harmonije nazaj v tonično. Ali se bo to v filmu zgodilo? Tisti, ki se ga spomnimo, vemo, da se bo. Toda na poseben način, s posebnim darom mladega fanta.

Primer 2 – Nezlomljivi: tema Elijaha Pricea

Filmska glasba Jamesa Newtona Howarda je konceptualno zelo vezana na obliko in vsebino filma, zato lahko natančno opazujemo njeno zgradbo, ki se potopi v filmsko poanto. Nezlomljivi je film o dveh možeh, ki sta usodno povezana kot junaka iz stripov – eden je krhek kot steklo in se razleti, razbije, razlomi in poškoduje že ob najmanjših udarcih po telesu, drugi pa je kratko malo neuničljiv. Prvi (Elijah Price, ki ga igra Samuel L. Jackson) je črn, drugi (David Dunn) je bel. Kot dve figuri na šahovnici, ki sta usodno povezani in prepleteni. Howardova tema za zlomljivega Elijaha je več kot zanimiva. Postavljena je v tridobni takt, kot bi klicala po vprašanjih tretjega, če sta z Davidom popolno nasprotje. Kaj je potem tretja pot? Njena melodična struktura je prav tako v zunanjem okviru tritonska. Ton C, G in A. Vse tri tone omejita spodnji Dis in zgornji D, kot bi rekli spodnji David in zgornji Dunn.

Njeno ritmično strukturo pa zlahka prepoznamo kot popolnoma nestabilno, ritmično krhko in lebdečo. V prvih dveh taktih manjka prva, torej težka taktova doba, kot bi melodija želela uiti ritmu, kot bi se hotel izogniti metričnemu dogodku reda in sistema. Alteracije, ki znotraj nje nastopijo, ne vplivajo prav mnogo na njeno zgradbo, saj gre vseskozi za variirane tone, ki pa se mehansko ponavljajo tako, da z vnašanjem osminske pavze samo melodijo premikajo po tridelnem taktu. Menjavanje kratkih in daljših, vezanih tonov (melodija je orkestrirana v godalih in kasneje v oboi) pa daje izhodišče za občutenje skoraj neresnosti in neoprijemljivosti. Pozor – lomljivo!

Primer 3 – Znamenja: tema signala

Sam film bi lahko označili za znanstveno fantastiko, vendar je to le prvi vtis in prva vsebinska definicija. V globalu pa gre za dramo in videnje celotne problematike človeštva do nečesa, kar je morda drugačno od tega, kar srečujemo. Sicer pa tudi naslov namiguje na pojem znamenj, ki jih nosimo nekako vsi na sebi, v sebi, s seboj. Mož srednjih let (Graham Hess, igra ga Mel Gibson) je opazil na svoji njivi nadnaravne in nepojasnjene znake v žitnih in koruznih steblih, položenih v nerazumljivih okroglih oblikah. Njegovi otroci – najmlajša hčerka Bo Hess (Abigail Breslin) ter sinova Morgan Hess (Rory Culkin) in najstarejši Merrill Hess (Joaquin Phoenix) – pa spoznajo, da prihajajo prek televizijskih in radijskih valov do njih različni signali iz vesolja. Tako je srečanje s tujimi bitji očitno neizbežno ...

Newton Howard je oblikoval filmsko glasbeno temo po preprostem receptu srhljivke, ki dviguje napetost pričakovanja s ponavljanjem ritmično-melodičnega vzorca, kar smo lahko že srečali pri Herrmannu in njemu podobnih skladateljih psiholoških dram. Poltonski premik v srednje hitrem šestosminskem taktu je utrip, ki najavlja radijski signal, ki ga družina Hess prestreže. Glasba je postavljena v godala in trobila, tako da slišimo temnejšo, bolj alikvotno obarvano ritmično-melodično temo, ki se začne in konča na istem tonu. Kot bi se pripravljala na ponovitev. In se res. Tako kot signal, ki postane iz minute v minuto jasnejši in resničnejši. Toda – ali smo Zemljani pripravljeni na srečanje z drugačno civilizacijo? In ali so ti “tujci” res tako popolnoma drugačni? V bistvu se ljudje zrcalimo v njih, kot nam pokaže Shyamalan. In oni so le naš odsev.

Primer 4 – Vas ob gozdu: tema za “bitja”

Zvočno okolje, ki nam ga ponudi James Newton Howard v filmu Vas ob gozdu, je večplastno, sploh je takšen celoten film, ki ga vseh 108 minut lupimo kot čebulo. In pod vsako plastjo je nekaj novega. Skritega, vsekakor. Nekako tako nas Howardova glasbena govorica zapleta in ovija v svet klasične kompozicije, polne vabljivih harmonij, pod temi toni pa se odpirajo ostrejši ritmi in zašiljeni akordi. Zvočna gradnja filmske glasbe tega filma je tako rekoč bipolarna – na eni strani se ukvarja z vaščani, ki živijo v nekakšnem ustavljenem času, na drugi pa z bitji v gozdu, ki vaščane omejuje in obdaja.

Filmski premiki od enega zornega kota do drugega so glasbeno izdelani kot zvočni dialogi med urejeno zvočno podobo in njenim nasprotnim polom. Sodobni glasbeni prijemi, ki jih Howard uporablja predvsem v duhu Hitchcockove psihološke grozljivke z glasbo Bernarda Herrmanna, nemalokdaj zakoračijo v prvi zvočni plan in tako prevpijejo tisto, kar nam pogled kamere tako ali tako ni imel namena pokazati. In kaj se skriva za vsem tem? Kaj je “tisto”? Zakaj o nekaterih stvareh preprosto ne smemo govoriti? Ker se z besedo, ki je v samem bistvu znak, ki je pripoved in zvok, “tista” stvar poimenuje. Z imenovanjem pa največkrat izgine njen učinek.

Howardova filmska glasba v tem primeru zlahka prestopa to mejo in nenehno vzpodbuja prav slednje. Učinek, namreč. S tem postanemo še večji ujetniki te dvojne igre, ne le med vaščani in bitji, temveč med zunanjim in notranjim svetom. In glasbena tema teh “bitij” je zgoščena harmonija, skozi katero pač ne more posijati žarek svetlobe, žarek upanja ali pasti zrno resnice. Napetost intervalov je premišljena, prav tako orkestracija, ki niha med zgoščenimi trobili in godali, s katerimi se James Newton Howard tako rad spoprijatelji, ko išče nemir in brezizhodnost. Sicer pa kar se da tesno sodeluje prav s Shyamalanom, a ne?

Mitja Reichenberg