Janez Podlesek

Koncertni mojster

Konec septembra se je na uvodnem koncertu nove sezone oranžnega abonmaja ljubljanski publiki predstavil nov koncertni mojster Orkestra Slovenske filharmonije. Komaj 23-letni Janez Podlesek je kljub mladosti že na prvem nastopu dokazal, da je iz pravega testa in da bo kos zahtevni in odgovorni nalogi.

Ob svojem debiju se je moral spoprijeti z zahtevno partituro simfonične suite Šeherezada Nikolaja Rimskega-Korsakova, v kateri se za prvega violinista skrivajo številne pasti in hkrati priložnosti, ki mu omogočajo, da pokaže vse svoje znanje. Janez Podlesek je priložnost odlično izkoristil in ob številnih drugih novih mladih obrazih v ansamblu naznanil nov zalet našega najboljšega orkestra. Janez Podlesek je februarja letos z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu rednega profesorja Primoža Novšaka; je dobitnik številnih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, leta 1998 mu je Srednja glasbena in baletna šola v Ljubljani podelila Škerjančevo nagrado za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole, za izvedbo Mozartovega Koncerta za violino in orkester v A-duru z Orkestrom Slovenske filharmonije maja 2001 pa je prejel študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Med študijem se je izpopolnjeval pri uglednih pedagogih in bil član mnogo slovenskih orkestrov in komornih zasedb. Pomemben mejnik na njegovi glasbeni poti je izvrstna priložnost za pogovor o novi zaposlitvi, svežih vtisih in načrtih za prihodnost.

Janez, prestal si ognjeni krst, ki je bil več kot uspešen, saj je dvorana toplo pozdravila tvoj prvi nastop v vlogi koncertnega mojstra Orkestra Slovenske filharmonije, pozitiven pa je bil tudi odziv kritike. Kakšni so tvoji prvi občutki?

Zelo dobro se počutim, zelo sproščeno. Krst je bil zame zelo zahteven, saj je bil to moj prvi abonmajski koncert s Filharmonijo, solo violinski part v Šeherezadi pa je precej zahteven, tako da sem resnično zelo zadovoljen, da je to za menoj in da je uspelo tako, kot je, predvsem pa sem zelo srečen, da so bili odzivi na mojo igro tako dobri.

Na odru si deloval zelo suvereno, rutinirano, kot da bi v tej vlogi nastopal že dvajset let. Ali je takšna samozavest del tvoje narave ali si se na svoj prvi nastop posebej pripravljal?

Ne vem, mogoče tak sem, je pa precej odvisno tudi od tega, kako dobro se na to prej pripraviš. Svoj part sem dobro znal, najhuje mi je bilo pravzaprav na prvi vaji. Takrat sem imel mogoče največjo tremo, najbolj sem bil živčen, na koncertu pa je bila prisotna drugačna napetost. Nisem vedel, kako bom funkcioniral, bal sem se, da se bo tresel lok ali kaj podobnega, da mi bo v trenutku pred vstopom razbijalo srce ... Ampak ko je bila prva fraza mimo, sem se kolikor toliko dobro počutil, na drugem koncertu sem bil že veliko bolj sproščen in tudi tisti, ki so slišali oba koncerta, so rekli, da je bil drugi še boljši. To, da sem deloval, kot da bi bil že dvajset let koncertni mojster, pa je zelo lepa pohvala in mogoče pomeni, da sem na pravi poti.

Pojdiva na sam začetek. Kdaj je potekala avdicija, kako je bilo tam, koliko se vas je je udeležilo in kakšni so bili kriteriji?

Avdicija je potekala maja, pričakoval pa sem jo že prej, ker je Slovenska filharmonija novega koncertnega mojstra iskala že nekaj časa. Ko je bila razpisana, so me nagovarjali, naj se je udeležim, in sem se v tistem trenutku odločil, da grem in poskusim, da vidim, kaj bo. S tem, ali jo bom opravil ali ne, se nisem obremenjeval. Avdicije smo se udeležili štirje violinisti. Potekala je v treh etapah, v drugo pa sem prišel samo jaz. Zadnja etapa je potekala z orkestrom in takrat sem moral igrati prav Šeherezado. Potem se je komisija odločala in mi takoj po avdiciji sporočila, da sem jo opravil. Takoj zatem sem začel razmišljati, kaj bo zdaj, kaj bom igral in kako bo vse to potekalo, tako da v tistem trenutku mogoče nisem povsem dojel, kaj mi je uspelo, zdaj sem pa že v toku.

Z orkestrom si resda občasno sodeloval že prej, prehod iz nerednega članstva v orkestru na mesto koncertnega mojstra pa vseeno ni majhen. Ali je ta uspeh zate pomenil velik miselni preskok?

Ja, razlika je velika, predvsem odgovornost je zdaj bistveno večja. Nimam izkušenj, to je največ, ampak izkušnje si lahko pridobiš samo tako, da enkrat začneš. Prej sem v orkestru že igral kot zamenjava, kot študent, tako da sem večino članov orkestra že spoznal ali pa smo se poznali že od prej. Morda je bil ta preskok zato nekoliko lažji, me pa zelo veseli, da so me kolegi iz orkestra sprejeli zelo lepo, tako da mi je veliko lažje.

Prav ta odnos s starejšimi člani orkestra me zanima, ker si, če ne najmlajši, pa vsaj med najmlajšimi člani ansambla. Kako se razumete in kako gledajo nate?

Ne vem, to je verjetno odvisno od posameznika. Sem pa na tem prvem koncertu, kjer sem imel s številnimi soli v Šeherezadi precej odgovorno nalogo, to občutil kot podporo, tudi med starejšimi člani orkestra. Vsi so navijali zame, tako sem to občutil, in verjetno mi je tudi to malo pomagalo, da nisem bil pod stresom še zato, ker me mogoče kdo grdo gleda. S tem nastopom sem tudi sam pokazal, da sem sposoben za to mesto. Mislim, da je to najboljši način, kako dokazati, ali si za kaj takega sposoben ali ne.

Potemtakem nimaš težav z avtoriteto in s spoštovanjem med svojimi kolegi?

Za zdaj ne. Moraš pa biti tudi malo diplomatski. Odnosi so dobri, treba pa je paziti, da ne pride do večjih konfliktov. Čas bo pokazal, kako se bodo stvari razvijale, sam začetek je bil zelo dober.

Položaj koncertnega mojstra Orkestra Slovenske filharmonije poleg igranja verjetno prinaša še številne druge obveznosti. Kaj vse so tvoje naloge?

Pravzaprav naloge spoznavam postopoma. Za zdaj je moja skrb to, da so urejene note, najpomembnejša pa je moja osebna priprava pred koncertom, zato da lažje sledim dirigentu. Potem je tu komunikacija z dirigentom, ena od primarnih obveznosti je tudi uglaševanje orkestra. Kmalu bodo verjetno prišle tudi druge dolžnosti, mogoče sodelovanje v komisijah na avdicijah in podobne stvari. Vse to, kaj bom moral delati, bom sčasoma še spoznal. Za zdaj je moja glavna skrb pripravljenost na samih vajah.

Ali te številne zadolžitve občutiš kot veliko odgovornost?

Ja, zagotovo občutim to tako. Ves čas imaš občutek, da te vsi gledajo, da ne smeš preveč grešiti oziroma naj ne bi grešil. Moraš biti zelo samozavesten in delovati tako, da ti drugi zaupajo. Ne vem, kako bo kasneje, za zdaj je pa kar v redu.

Kot si rekel, je ena od tvojih nalog tudi komunikacija z dirigentom, to pa zahteva znanje tujih jezikov. Govoriš tuje jezike?

Običajno se s tujimi dirigenti sporazumevamo ali v angleščini ali v nemščini. Moje znanje nemščine morda ni tako dobro kot znanje angleščine, a se z dirigenti sporazumevam brez večjih težav. To je nekaj, kar mogoče pride samo po sebi, velikokrat pa se na vajah zgodi, da pri komunikaciji dirigenta z orkestrom pride do mešanice treh ali celo štirih različnih jezikov. Ampak tega smo že vajeni.

Orkester ima s tvojim prihodom dva stalna koncertna mojstra, poleg tebe to delo opravlja še Miran Kolbl. Kako usklajujeta in si delita delo?

To je čisto najin dogovor. Že pred začetkom sezone sva se dogovorila za vnaprej. Miran je že dolgo časa član orkestra in točno ve, kako deluje. Malo mi je tudi svetoval, kako naj kaj počnem, če pa sam česa točno ne vem, se tudi lahko obrnem nanj, ker je toliko bolj izkušen. Drugače pa nikoli ne igrava na istem koncertu, ampak si delo razdeliva tako, da orkester vodi enkrat eden, drugič drug.

Kot koncertni mojster orkestra si seveda najprej njegov prvi violinist, to mesto pa zahteva dober instrument. Ali je Slovenska filharmonija poskrbela za to, da si dobil dobro violino?

Ne, pravzaprav sem imel glasbilo že prej, to je bil plod družinskega projekta. Glasbilo je dragoceno in res odlično, tako da sem, kar se tega tiče, hvala bogu, preskrbljen. Zahvaliti se moram svoji družini in vsem, ki so kaj prispevali, ker je to zahtevalo precej denarja. Upam, da bom upravičil zaupanje. Tudi komentarji na violino in njen zven v dvorani so bili zelo dobri, tako da s tem nimam težav.

Vloga koncertnega mojstra zate ni popolnoma nova, saj si na tem mestu dve leti igral že v orkestru Akademije za glasbo. Ali je bila ta izkušnja zate dragocena?

Ja, gotovo, saj sem vsaj malo lahko pričakoval, kaj me čaka, čeprav je seveda absolutno drugače, ko prideš v profesionalni orkester, kot pa če si koncertni mojster orkestra Akademije. Mi je pa tistih nekaj malo izkušenj gotovo pomagalo, tako da se nisem počutil, kot da bi padel z lune.

Sta se z neuradnim šefom, dirigentom orkestra Georgeom Pehlivanianom, že spoznala ali celo sodelovala?

Kot koncertni mojster orkestra z njim še nisem sodeloval, to me čaka tretji teden v oktobru (pogovor je potekal 28. septembra, op. p.), drugače pa se poznava. Pod njegovim vodstvom sem nazadnje igral v orkestru Akademije za glasbo, ko je ta gostoval v Berlinu. Tam sva se spoznala, tako da se že veselim svoje prve izkušnje v novi vlogi pod njegovim vodstvom.

Zdaj si redno zaposlen, to pa od tebe verjetno terja veliko časa in energije. Ali je tvoje delovanje v drugih ansamblih in komornih zasedbah zato ogroženo?

Verjetno malo že, ker je to delo zame prioriteta in ga moram jemati zelo resno. Dokler nimam preigranega veliko repertoarja, potrebujem mogoče malo več časa za pripravo. Vseeno pa skušam poleg tega igrati v več komornih skupinah. Igram v stalni zasedbi – triu Mefisto, to je zame tudi zelo pomembno, potem pa so tu še številni priložnostni koncerti, ki jih, če utegnem, z veseljem sprejmem. Vsekakor pa je na prvem mestu Filharmonija.

Koliko ur na dan od tebe zahteva nova služba?

To pa težko rečem, ker sem že zdavnaj nehal igrati na ure. Vadim pač, kolikor mi dopušča čas, in pogosto se zgodi, če moram veliko vaditi, da mi od dneva ostane bore malo. Prostega časa imam zato bolj malo, a je treba to vzeti v zakup in znati porazdeliti čas.

Letos si diplomiral, tako da so študentski občutki verjetno še zelo živi, stiki s tvojimi kolegi pa še vedno močni. Kako tvoji še pred kratkim sošolci gledajo na tvoj uspeh?

Ja, ne vem, mogoče sem bil nad tem še najbolj presenečen sam in nisem vedel, kakšne bodo reakcije. Nekateri so bili zelo veseli in so mi čestitali, rekli bravo, smo veseli zate, drugi so bili presenečeni, mogoče je bil kdo nekoliko skeptičen ... Verjetno po tem gledajo name nekoliko drugače, ker sem kar naenkrat iz študentskih vod padel v poklicne. Predvsem je to velika sprememba zame. Vendar so prijatelji in kolegi še vedno isti, skupaj hodimo ven, gremo na pijačo in se vsi skupaj privajamo na to.

Pa si že med študijem kdaj razmišljal o takem delu, si ga morda celo želel? Ali si se videl kje čisto drugje?

Ja, malo na skrivaj sem si pa res želel, no. Mlad človek mora biti ambiciozen in nekaj tega gotovo ne škoduje. Potihem sem si to želel in si rekel, da vsaj poskusil enkrat bom. Če ne tu, pa kje drugje, ampak vsaj toliko, da vidim, ali mi lahko uspe ali ne. Zdaj pa je prišlo tako zgodaj, da še sam nisem povsem dojel.

Kako naprej? Ali bi lahko to delo opravljal vse življenje ali imaš še kakšne višje cilje?

O tem trenutno ne razmišljam. Čas bo pokazal svoje. Če se bom počutil dobro v tem in če bom po nekaj letih, seveda če bom še vedno na tem mestu, to rad počel, potem bom to delal še naprej, če pa ne bo šlo, bom pač počel kaj drugega, mogoče učil ... Ne vem, za zdaj res še ne razmišljam o tem, ker skušam biti čim bolj v sedanjosti.

Kaj pa študij? Ali si s tem že končal?

Ne še čisto, saj prav zdaj vpisujem podiplomski študij v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku, ki je bil že prej štiri leta moj profesor, tako da me čakata vsaj dve leti študija tu v Ljubljani. Za naprej pa še ne vem.

Matjaž Matošec