Scuola di Musica e Nuove Tecnologie

Študij elektroakustike

Sodobna glasba se je že v 20. stoletju razvejala v različne smeri. Spoznavanje le-teh je posledično postajalo predmet študijskega procesa na glasbeno-izobraževalnih institucijah. Razen v osrednjih evropskih državah so žal zlasti univerzitetne ustanove zaradi lastne togosti in strahu pred novostmi v velikem časovnem zaostanku za drugimi. Seveda to velja tudi za Slovenijo, kjer je študij kompozicije še vedno klasično akademsko zasnovan. Pač pa so se za veliko bolj fleksibilne izkazali na glasbenem Konservatoriju Giuseppe Tartini v Trstu, kjer so odprli Scuola di Musica e Nuove Technologie, namenjeno študentom glasbe, ki se želijo spoznati z novimi tehnologijami, vezanimi na glasbeno ustvarjanje, s poudarkom na multimedijski tehnologiji.

Scuola di Musica e Nuove Technologie obstaja od leta 2000 in pomeni obetavno alternativo klasičnim programom kompozicije za območje širšega, ne le italijanskega ozemlja. Študenti prihajajo iz vrst glasbenikov, študentov kompozicije, ki želijo spoznati nove tehnologije, in tistih, ki že poznajo nove tehnologije in bi želeli teoretično in praktično poglobiti glasbeno znanje. Študijski program je zasnovan na povezavi med teoretično glasbeno izobrazbo in spoznavanjem novih tehnologij kot osnovo, na kateri se gradi praktično delo z avdio in video tehnikami. Delo poteka v obliki študijskih srečanj in predavanj ter kot praktično delo v studiu. Kot je dejal predstojnik, skladatelj in profesor Roberto Doati, je namen šole ne le solidno teoretično znanje in poučevanje produkcijskih tehnik, marveč tudi razvijanje ustvarjalnosti študentov na avdio in video področju, v iskanju lastne izraznosti. Poseben poudarek je torej na spoznavanju elektroakustične glasbe in drugih novih smeri, obenem pa tudi na spoznavanju zvoka kot glasbenega objekta in možnosti njegovega oblikovanja in spreminjanja z računalniško tehnologijo. Bistvena prednost študijskega programa je ta, da v seznanjanju s tehnikami in tehnologijami, ki so vezane na glasbeno ustvarjanje, študentov ne omejuje in jih ne usmerja v uporabo določenih programov, marveč daje posamezniku popolno svobodo glede izbora – s tem nudi individualni izbor kot osnovni kriterij za razvoj osebnega sloga. S poudarkom na povezovanju glasbenega in vizualnega daje izobraževanje prednost glasbenim instalacijam, elektroakustični glasbi in mešani glasbi. Rezultati prvih generacij so se že pokazali s prvimi koncerti interaktivne glasbe, glasbenimi instalacijami in vizualnimi glasbenimi izdelki.

Profesor Doati nam je ob srečanju odgovoril na nekaj vprašanj.

Ali mi lahko pojasnite glavne motive, zaradi katerih ste se odločili odpreti MNT?

V Italiji od konca leta 1965 obstajajo šole za poučevanje elektronske glasbe – in več let je naša država pomenila avantgardo za ta tip poučevanja. Nobena druga država na svetu ni ponujala tako velikega izbora tovrstnega študija. Kar pa študij elektronske glasbe od vsega začetka najbolj karakterizira, je zlasti kompetentnost in kompleksnost poučevanja. S tem bi rad povedal, da so študenti trenutno vpisani v veliko različnih predmetov: zgodovina elektroakustične glasbe, akustika in psihoakustika, elektroakustika, matematika in informatika, muzikološka analiza, kompozicija in tehnike sinteze zvoka. V našem primeru je bil problem ta, da je bil za poučevanje vseh teh vsebin na razpolago en sam profesor, torej ista oseba. Seveda vsaka nova šola za poučevanje elektroakustične glasbe upravičuje svoj obstoj le, kadar so vse te discipline razdeljene med več profesorjev (v našem primeru 5), in seveda s številom ur, ki v enem samem letu preseže štiriletni tradicionalni program.

Organizacija študija je bila načrtovana v skladu z zakonom 505 (v Italiji še vedno ni veljaven), ki priznava Konservatoriju izobraževalno stopnjo, skladno z univerzitetnim programom tri- ali dvoletnega študija (3+2), s kreditnim načinom študija, ki je bil pred tem na konservatorijih neznan.

Kakšne so bile prve reakcije profesorjev in študentov po odprtju šole?

Zavedali smo se, da gre za eksperiment, ki smo ga pričeli izvajati v šolskem letu 2000–2001, leta 2003 ga je podprlo tudi ministrstvo za šolstvo. Začeli smo torej brez zagotovila, da bo diploma šole priznana, a s toliko več entuziazma.

Pokazali ste mi dela vaših študentov, ki so res kvalitetna. Ali obstajajo možnosti povezovanja študentov z delom v gledališčih, z multumedijskimi projekti … v Trstu in okolici?

Gre za način predstavitev, ki je bil oblikovan v prejšnjih letih in se vsako leto bolj konsolidira. Predstavniki industrije so začeli spraševati po ustvarjalnih delih. V glavnem pa na Konservatoriju študenti prakticirajo glasbo v manjšem krogu prijateljev in staršev, med preizkusi ob koncu leta. Zame pa je bilo vedno pomembno to, da se študenti soočijo z zunanjim svetom in tako postavijo delo v razredu na profesionalno raven, saj za zunanji koncert nikogar ne zanima, ali gre dejansko za delo študentov; vsi gledajo le na kvaliteto, bodisi vsebinsko bodisi izvajalsko. Mislim, da je ta vidik eden najpomembnejših na naši šoli.

Kakšni so vaši vtisi po štirih letih?

Za nič na svetu se ne bi vrnil nazaj k poučevanju tradicionalne glasbe! Količina in kakovost opravljenega in možnega dela na Konservatorijih s tradicionalnim študijskim programom sta izvedljivi le z nadarjenimi študenti, medtem ko pri nas lahko profesionalno rastejo tudi tisti manj nadarjeni. Zlasti pa vztrajamo pri skupinskem delu, v katerega so včasih vključeni tudi profesorji.

Kakšne pa so možnosti študijskih izmenjav diplomskega ali podiplomskega študija na Musica e Nuove Technologie? In kakšna je “kompatibilnost” študijskih programov v primerjavi z drugimi institucijami?

Naši študentje se že leta lahko udeležujejo študijskih izmenjav tipa Erasmus, verjetno se bo v akademskem šolskem letu 2005–2006 pričela tudi izmenjava študentov z Združenimi državami Amerike. Prav v teh dneh pripravljamo projekt sodelovanja z Akademijo v Talinu in s Trinity Collegeom v Londonu. Eden naših študentov je imel možnost dobiti štipendijo MOVE, to mu je omogočilo 6-mesečno bivanje in delo v enem od tujih centrov za glasbeno produkcijo.

Napreden tržaški projekt študija na Konservatoriju Giuseppe Tartini torej zdaj ponuja možnost slovenskim študentom, da vzajemno z italijanskimi kolegi ustvarijo skupen prostor, v katerem bi zaživela nova glasbena produkcija. Upajmo le, da se slovenska glasbeno izobraževalna srenja ne bo ustrašila konkurence, ampak jo bo znala izkoristiti za mednarodno sodelovanje!

Marina Žlender