Punk! Kongres

Sliši se precej kontradiktorno, smešno, neizvedljivo. Kongres med 22. in 26. septembrom v nemškem Kasslu pa je bil zastavljen čisto resno in se je odvil v prav zanimiv dogodek.

Refleksija o punku po skoraj 30 letih od njegovega pojava je pravzaprav povsem na mestu. O rejvu so recimo podobno srečanje priredili še v času evforije v prejšnjem stoletju, sredi 90. let. Povezovalni element obeh kongresov (punkerskega in elektronskega) je Dick Hebdige. Eden prvih študentov programa kulturnih študij v Angliji v 70. letih prejšnjega stoletja tovrstne prireditve pozdravlja, saj: “Na takih dogodkih o izkušnjah in pogledih govorijo različni ljudje, akterji scene, to je priložnost, da si razširiš znanje o kakem pojavu in srečaš mnoge zanimive ljudi.”

Nekaj že mora biti na tem punku, če nanj v času odsotnosti množičnega glasbenega gibanja masovno obujamo spomine že doma (ponovna izdaja kompilacije Za vedno Lepo je ..., zaboj cedejev Pankrtov, dokumentarni film Totalna revolucija, reinkarnacija Lublanskih psov), mlada organizatorska ekipa iz Berlina pa je dogodek v Kasslu znala dvigniti na zavidljivo raven. Zagotovili so udeležbo akterjev s punkovske scene z vseh koncev sveta (manjkala je le avstralska delegacija), teoretikov punka ter seveda bendov, sodobnih in takih, ki so se po dolgem času ponovno srečali šele na kasselskem odru.

Filmski program

Zadnjih 100 let se na filmskem traku (zadnje čase resda bolj v digitalnem zapisu) znajde marsikaj. Menda celo pri nas obstaja zasebna zbirka posnetkov iz Diska FV, ki čaka na finančno injekcijo za pregled, obnovo in trajni zapis na obstojni nosilec. Rdeča nit filmskega programa v Kasslu so bili prav obdelani amaterski posnetki iz punkovskega obdobja. Večinoma je šlo za kolaže in kratke eksperimentalne filme, podložene s punkovsko glasbo, dokumentarne (Berlin, londonski King's road, Hamburg) in koncertne posnetke (ilegalni punk koncerti v NDR, Pankrti) ter nekaj fikcije v punkovskem slogu.

Absolutni vrhunec filmske sekcije je bil profesionalno narejeni dokumentarec End Of The Century, ki so ga prikazali zadnji dan festivala v nabito polni dvorani kina Bali. Ves čas kongresa se je za ta dokumentarec o skupini Ramones tako med uradnimi diskusijami kot v osebnih pogovorih intenzivno agitiralo, kot da še ne bi slišali pohval, ki jih je bil film deležen na Berlinskem filmskem festivalu.

Avtorji so pred kamere dobili še pravočasno vse člane skupine (iz trdega jedra skupine ni več nihče živ) in jih pripravili do tega, da so bili v izjavah iskreni. Še več, Ramones med intervjuji v kamere povedo stvari, o katerih se v živo očitno niso nikoli pogovarjali. Zgodba o pionirjih punka nas vodi skozi njihove psihične in socializacijske težave, začetke in newyorško sceno sredi 70. let, trasformacije, krizne trenutke, razprtije in negotovosti, ki so jih razjedale. Med drugim izvemo, da je po prvem koncertu v CBGB's do Ramones z odobravanjem in znaki podpore prvi stopil Alan Vega (Suicide), o odnosih z bendom spregovoriji npr. lastniki CBGB's, menedžerji, glasbeni sodobniki benda, sledimo odisejadi s ploščo End of the Century, ki so jo delali s Philom Spectorjem, pred nami se jasno razgrnejo razlogi za rivalstvo med pevcem Joeyjem in kitaristom Johnnyjem, ki je tlelo vse do konca njunih dni.

Iz filma vre občutek, da Ramones kljub pionirstvu, izvirnosti, prepoznavnosti in nesporni prelomnosti za dogajanje na rockovski fronti niso izkoristili priložnosti, tega se prej ali slej zave tudi vsak član skupine posebej. Bili so prvi punkerji, imeli so zvok in stil, bili so dobri in včasih tudi najboljši, a nikoli niso uspeli dobiti tistega, kar jim je bilo namenjeno, za kar so si prizadevali in igrali, za vekomaj so ostali bend iz undergrounda. V edinem trenutku totalne evforije za njimi ob poslovilnih trenutkih na ulicah Brazilije pa se, kako tragično, niti niso znali ujeti v zvezdniški trenutek.

Predavanja

Vrhunec predavanj je bila brez dvoma izpoved Malcolma McLarna, človeka, ki ga vsi v prvi vrsti povezujemo z (umetni(ški)m) nastankom Sex Pistols. Z video in avdio posnetki je med verižnim kajenjem z umirjenim glasom in s sila skromnim pristopom prikazal ključne trenutke svojega delovanja na (punkovski) sceni, natrosil nekaj življenjskih modrosti, jih argumentiral in zvočno predstavil (le nekatere) svoje dosežke zadnjega časa. Malcolm je zmagal že, ko je po kratkem uvodu dejal: “Govoril vam bom o danes, saj včeraj nikoli ni tako zanimiv, kot je danes.” Večina sodelujočih je, predvsem na okroglih mizah, namreč obujala spomine.

Ker so se razmišljanja o tem, kje je popularna kultura danes, iz česa črpa in kam potuje, v našem prostoru izgubila, bomo s tega vidika izredno zanimivo predavanje skoraj v celoti objavili v prihodnji številki Muske. Za tokrat le mamilo: “Kakšna je kultura danes? Kako bi jo bilo najbolje predstaviti? Mislim, da jo najbolje predstavita dve besedi: ena je avtentičnost, druga beseda je karaoke. Pravzaprav celo funkcionirata skupaj. Verjamem, da se večina umetnikov danes vse svoje življenje trudi dokazati pristnost karaoke kulture.”

Malcolmova stališča so dobila smisel s predvanjem njegovih novejših glasbenih umotvorov: na Kitajskem je pod njegovim vodstvom ženski bend The Wild Strawberries naredil priredbo Hendrixove Foxy Lady, za Tarantinov film Kill Bill 2 je iz dveh starih komadov – prispevala sta ju Bessie Smith in britanska pop skupina iz 60. let The Zombies – naredil povsem novo zvočno kuliso, s starimi igralnimi konzolami je zmiksal Sonnyja Boya Williamsa in naredil še kolaž dveh komadov z nasprotujočima si naslovoma – Love will keep us together in Love will tear us appart.

Refleksijo o tem, v kakšnih razmerah živimo v odsotnosti kakršnegakoli množičnega gibanja, je na zelo zanimivem predavanju predstavil tudi Dick Hebdige. Za naravo srečanja v Kasslu je bil morda nekoliko preveč teoretičen, a ponudil je tudi zanimivo tezo. Podstat za dogajanja v punku in rejvu, dveh ključnih družbenih in glasbenih mladinskih gibanj zadnjih 30 let, je seveda našel v uporniških 60. letih, medtem ko naj bi se danes angažiranost in užitki umaknili strahu pred tveganjem.

Med zanimivejšimi predavanji je bilo še predavanje Nemca Siegrfrieda Kalusa, ki je z glasbo in sliko predstavil glasbene skupine iz obdobja let od 1955 do 1977, ki pa so že imele punkovsko energijo in idejo (Seeds, Monks, Sonics, New York Dolls).

Predavanja so bila koncipirana tudi tako, da so posebej predstavila punkovske zgodbe, ki zahodnjakom praviloma niso znane: mednje poleg predstavitve dogajanja v NDR – ki je bilo žal v nemščini, tako da so mi bili razumljivi le drobci povedanega, med drugim to, da je punkerjem pred preganjanjem oblasti zatočišče ponudila cerkev in da so (tako kot našega Igorja Vidmarja) ljudi v zapor tlačili zaradi nošenja bedža Nazi punks fuck off – štejem tudi predavanje našega Igorja Bašina o dogajanjih v Sloveniji.

Okrogle mize

Te so bile najslabše koncipiran del programa. V pogovorih o tem, kaj punk sploh je (bil), kje je danes in kaj se mu glasbeno dogaja, se je praviloma za mizo znašlo preveliko število ljudi, opremljenih s slabo kulturo komuniciranja in predvsem s slabo razvito sposobnostjo poslušanja izjav drugih. Najhujši med njimi je bil ameriški kitarist Cheetah Chrome iz Rocket From The Tombs in Dead Boys, ki je npr. z veseljem začel odgovarjati na vprašanje: “Kako pa je bilo v NDR?” Edina ženska in edina pravoverna punkerica med njimi, Marlene Marder iz legendarnega švicarskega ženskega benda Kleenex, kasneje preimenovanega v Liliput, se je zlahka izgubila med mačističnimi teoretiziranji o tem, kdo, kdaj in kako je ustvaril in živel punk. Toliko odločneje pa jih je znala spraviti v kot, ko je dobila trenutek pozornosti ob razdiranju velikih idej: “Ne vem, ali je punk spremenil svet, zagotovo pa je spremenil moje življenje.” Sicer pa je bilo med sodelujočimi ob omenjenih še malo morje legend: Marty Thau, pomembna figura z newyorške scene 70. let, ki je kot producent, menedžer in lastnik založbe veliko sodeloval predvsem z New York Dolls, Blondie in Ramones, Mark Perry, avtor prvega angleškega punkovskega fanzina Sniffin' Glue, zagovornik etike D.I.Y., vodja skupine Alternative TV in založbe Step Forward, Andy Shernoff, basist skupine Dictators in eden od pionirjev ameriškega punka s fanzinom Teenage Wasteland Gazette, v katerem je članke, ki so mu jih v večjih medijih zavračali, objavljal tudi Lester Bangs. Prav Andy Shernoff in Škot Lindsay Hutton (fanzin Next Big Thing, danes piše za Mojo in druge glasbene revije) sta sodelovala v eni od zame zanimivejših debat, saj sta govorila o tem, kako se lotevata recenziranja plošče, o glasbeni kritiki. Ko so bila na vrsti vprašanja iz občinstva, je fanta v zadrego spravila študentka, ki ju je “opomnila”, da bi moralo biti novinarstvo objektivno.

Koncerti

Koncertno dogajanje na punkovskem kongresu so z odličnim nastopom odprli naši CZD. Trdo jedro skupine v sestavi Dušan Hedl in Bojan Tomažič je okrog sebe končno zbralo pravo ekipo treh mladcev in v akustično izvrstnem opečnatem klubu A.R.M. so odprašili kratek in učinkovit, za mnoge, ki so se z njimi srečali prvič, neverjeten koncert. O njem se je naslednje dni veliko govorilo. Še posebej je uspelo presenečenje z a capella vložkom, prav take so bile tudi kratke sekvence punkovskih hitov pred njihovimi lastnimi komadi. Takoj za našo skupino so na oder stopile punce iz nemške zasedbe BOONARAAAS!. Odkrito priznam, da sem pred koncertom razmišljala o uniformirani formi, ki da s sabo zagotovo ne bo prinesla potrebne vsebine, a po njem jim dam prav, če druge ženske bende pošljejo v vrtec. Glasbeno črpajo iz garažnega rock and rolla 60. let, z energijo se napajajo pri Ramonesih in vse skupaj zapakirajo v pop rock obrazec, ki je simpatičen za uho in oko. Večer so nedostojno sklenili legendarni nemški S.Y.P.H., ki so se po dolgem času zbrali – in nas soočili z izjavo: “Pozdravljeni. Mi smo Modern Talking.”

Druge dni so bili koncerti v ogromni dvorani Ing. Schule za vsaj 1000 ljudi, ki je bila prvi večer skoraj zapolnjena, drugi večer pa je nesrečno zevala napol prazna. Koncerte tam je neposrečeno odprl Boy From Brazil (v resnici iz Berlina), ki uporablja matrico s skladbami Suicide, Ramones, Cramps ipd. ter čeznjo izvaja vokalno-vizualni šov. Tudi Španci Tokyo Sex Destruction, s katerimi smo se na naših odrih že srečali, so pustili slab vtis, pravo razočaranje pa so priredili Buzzcocks. Ne le, da je bilo takoj vsem jasno, da so za glasbila poprijeli le zaradi denarja, Pete Shelly in Steve Diggle sta uprizorila pravi pretep, zapustila oder, potem pa se celo vrnila ter z bendom odigrala še kakih 10 minut. Edini pozitivni trenutek tega koncertnega dne so bili tako belgijski veterani Kids.

Sklepni večer je bil spet pravi. Uvodne takte smo sicer zamudili, a smo ujeli memphiško skupino Viva l'American Death Ray Music, elektrobluesovski projekt Nicholasa Diabla Raya, ki stalno menja spremljevalne člane, angleške veterane Alternative TV, ki so svoje hite odprašili nepretenciozno, ter vrhunec koncertnega dela Kongresa Rocket From The Tombs. Skupina iz Clevelanda, ki je delovala sredi 70. let, je rodila dve pomembni in vplivni zasedbi punkovske zgodovine: Dead Boys in Pere Ubu, na čelu prve je bil Cheetah Chrome, na čelu druge pa David Thomas. Oba sta v novi zasedbi odnesla komade Rocket from the tombs in z njima komade originalne skupine naredila znane. Če so Dead Boys igrali npr. Sonic reducer in What love is, so Pere Ubu vzeli za svoji Final solution in 30 seconds over Tokyo. Izvedbe teh pesmi v živo v originalni zasedbi so bile pravi magični trenutki.

Ob koncu kongresa so organizatorje spraševali, ali bo sledilo nadaljevanje. Odgovor je bil pošten: svoje smo za punkerje pravkar naredili. O drugih bomo razmišljali, ko si spočijemo.

Viva