Radio 4

Ples kot uporništvo

Radio 4 so bili od vedno plesni bend. Kljub kitaram, pankovski uporniški naravnanosti in hardkorovski preteklosti. Njihova precej verna privrženost postpankovskim glasbenim smernicam na prvih dveh studijskih albumih ni bila le kocka v mozaiku splošno aktualnega preporoda starejših glasbenih žanrov, pač pa precej uspešna oživitev in nadgradnja, taka, ki predvsem mlajšim generacijam razkriva umetelno preoblečeno zvrst, ki so jo, v nemara bolj rudimentarni obliki, poslušali njihovi starši.

Pri prvem stiku z Radio 4 me je navduševalo to, da so kljub precejšnjemu napajanju pri angleških vzornikih poznih sedemdesetih let – Gang of Four, The Clash, Wire in Public Image Ltd, od katerih pesmi so si tudi navzeli ime – ohranili samosvojo svežino in nalezljiv plesni naboj.

Radio 4 se je začel kot trio. Basist Anthony Roman, kitarist Tommy Williams in bobnar Greg Collins so se leta 1999 iz rodnega Long Islanda preselili v New York in po hitrem postopku posneli EP-ploščo za založbo Gern Blandsten iz New Jerseyja. Debitantski album The New Song and Dance, ki je sledil istega leta, rokovska plošča s pankovskimi nastavki malo počasnejšega tempa, s ključnimi spevnimi trenutki, se je od sodobnikov, s katerimi jih radi mečejo v isti koš, razlikoval po mnogočem. Vsaj po ostrini družbeno kritičnih besedil. Pravzaprav so kot veterani hardkorovske scene že dolgo zelo resno jemali pravico do svobode govora. Najprej jih je zbodel mačehovski odnos župana Giulianija do New Yorka in njegovih subkultur. Pevec Anthony Roman, sicer predan glasbeni zanesenjak, ki živi v Brooklynu in ga navdihuje tamkajšnja umetniška srenja, je odprl malo glasbeno trgovino s “preverjeno robo”, ki je tudi kraj, kjer se srečujejo somišljeniki. Od tod tudi njegova predanost Velikemu jabolku, njegovi klubski sceni, na drugi strani pa opozarjanju na težave s socialno politiko mesta.

Naslednji studijski izdelek tria, z močnim sporočilom, da je lahko tudi ples vrsta upora, prodorni EP Dance To The Underground, je s tremi kosi, vključno s plesnim remiksom naslovne pesmi, dosegel prav rušilni učinek po newyorških klubskih podijih, s funkovskimi rifi in poudarjenimi basovskimi linijami pa so ustvarili zvok, ki je brisal ločnice med rockom in danceom.

Leta 2002, ko sta se jim pridružila še tolkalec PJ O'Connor in klaviaturist Gerard Garone, je sledil Gotham!, ki so ga na allmusic.com označili kot nekaj med politično dirko in plesno zabavo. Producirala sta ga Tim Goldsworthy in James Murphy, ki sta od leta 2001 znana pod imenom DFA, preden pa sta se spoznala in ustanovila to produkcijsko znamko, je prvi sodeloval z Jamesom Lavelleom in projektom U.N.K.L.E. DJ Shadowa in Trans Am, Murphy pa je tehniciral pri Six Finger Satellite and June of 44. Gotham! je bil veliko več kot le logično nadaljevanje. Energična mešanica kitar, duba, elektronskih beatov, klaviatur in perkusij, ploskanja, s prasketajočimi kitarami in eksotičnimi tolkali je ovekovečila zabavljaški značaj kaotičnega velemesta na začetku novega stoletja, še pred katastrofalnim 11. septembrom. Promocija tega albuma takoj po katastrofi z WTC-jem je imela močan vpliv na bend: “Prepričani smo bili, da imamo težave samo mi,” je v intervjuju za Independent News povedal vodja Roman, “kar ne zavedaš se, koliko stvari v svetu ne funkcionira. Na turnejah pa smo na lastni koži začutili antiamerikanizem. V Hamburgu, na primer, je na vratih kluba, kjer so razprodali koncert, visel, paradoksalno, napis, da je Američanom vstop prepovedan.”

Če prva dva albuma, izdana pri mali založbi, kažeta dobršno mero neokrnjene zvočne svobode in pristnosti, se je v tretje z Radio 4, ko so presedlali na City Slang in s tem na široko distribucijo Astralwerks, nekoliko zalomilo. Večja založba – torej več denarja, utegne bendu priskrbeti boljšo produkcijo in tako obrusiti potencialen dragulj. Novi producent Max Heyes je s tem, ko jih je skušal predstaviti širšemu občinstvu, precej globoko posegel v njihovo glasbeno identiteto. Producentski prsti britanskega kolega so namreč letos izdani album Stealing of a Nation pripeljali bližje poznejši struji z Otoka, manchestrski “factory” sceni osemdesetih let, New Order in Happy Mondays. Očitno razvojna glasbena pota benda, ki na odru sicer ve, kaj dela, niso bila dovolj jasno začrtana, rezultat je album, ki prekipeva od produkcijske pretencioznosti. Pravzaprav je zven celotne plošče, morda še najbolj plesne od vseh dosedanjih, od ambicioznosti kar nekoliko prenasičen. V mešanici punka, duba in karibskih ritmov, preplavljenih z organskimi in elektronskimi beati ter sinterizatorskimi vložki, kitare pravzaprav nimajo več nosilne vloge. Bobni so pogosto nadomeščeni z napravo za ritem in s poudarjenimi vokali. Doseženi učinek je nekoliko pretiran, saj so besedila toliko bolj izpostavljena, čeprav vsebine, ki se jim žal v današnjih časih ni moč izogniti, “morajo” biti poudarjene: družbena kritika današnje ameriške družbe, njene socialne kontrole in kritika napada na Irak so očitno dobrodošle, zaželene in kontinuirano aktualne, čeprav so slogani nekoliko preveč klišejski. Morda pa bodo ravno zaradi preprostosti in plesne naravnanosti dosegli svoj cilj.

HelenaB