Tomaž Sevšek

Orgle – največja družina največjih glasbil

To jesen sta slovensko glasbeno življenje zaznamovala dva velika orgelska projekta, Slovenski orgelski dan – celodnevno koncertno dogajanje 16. oktobra – in Evropsko tekmovanje mladih orglavcev konec septembra.

To edino mednarodno tekmovanje mladih glasbenikov v Sloveniji v Zvezi evropskih tekmovanj za mlade EMCY, letos že 6. po vrsti, so organizatorji pripravili na novih orglah v Slovenski filharmoniji. Občinstvu in mednarodni žiriji, ki ji je predsedoval Uroš Lajovic, se je tam predstavilo dvanajst mladih orglavcev, med njimi dve slovenski tekmovalki, ki sta obe posegli po nagradi. Kaže, da se kraljica glasbil v našem koncertnem prostoru spet uveljavlja. O tem sem se pogovarjala s Tomažem Sevškom, mladim slovenskim orglavcem, ki je bil tokrat tajnik organizacijskega odbora tekmovanja.

Po srednji glasbeni šoli v Velenju ste več let študirali v tujini, veliko ste že nastopali in spoznali mnoge orgelske instrumente ter različne razmere, v katerih so se ta glasbila znašla v današnjem času. Kakšne so razlike, kako je pri nas?

Na orgelski sceni imamo več smeri, ena gre na primer v koncertno, virtuozno, podobno klavirski. Pri tej si instrumenti postajajo podobni, kar je primer v ZDA. Pozna se predvsem, koliko denarja je na razpolago, in tam ga je dovolj, da instrumente neprestano nadgrajujejo, posodabljajo. Tu mislim na sisteme za registracijo, kombinacijo, elektroniko. Od II. svetovne vojne dalje izdelovalci orgel tam uporabljajo en sistem, ki je standarden. To po eni strani izvajanje olajša, po drugi pa je malo dolgočasno, ker se izvajalec niti ne potrudi vsakega instrumenta posebej pregledati in poslušati, preveriti, kakšen je koncept, in tako se vse odvija rutinsko. Pri nas je situacija zelo drugačna in zanimiva. Po eni strani imamo nekaj čisto novih glasbil, predvsem po zaslugi mlajših orglarskih delavnic (Mariborske škofijske delavnice, Tomaža Močnika, Simona Kolarja), po drugi strani pa se je ohranilo še veliko poznoromantičnih glasbil, starih 50 pa tudi 100 let, ki jih niso spreminjali in posodabljali. Imamo torej historična glasbila, narejena za izvajanje literature tedanjega časa. To pa je vedno bolj cenjeno, ker lahko določeno skladbo najbolje izvajamo prav na tipu glasbila, za katerega je bila napisana, kar je pravzaprav najpomembneje, ker ti že sam instrument z možnostmi, ki jih nudi, pove, kako naj skladbo izvajaš. V tem imamo tudi srečo. V bogatejših državah so namreč orgle sproti posodabljali in glede na modo spreminjali zvočno sliko in nadgrajevali trakture (povezave med tipko in piščaljo). Danes ne rečemo več, da gre pri tem za izboljšave, ker se ob tem tudi kaj poslabša in uniči, včasih nepopravljivo.

Kaj pomeni nadgradnja orgel? Je to več registrov, boljše možnosti?

Naj povem primer. Orgle v ljubljanski Frančiškanski cerkvi je leta 1897 zgradil Goršič, naš najkvalitetnejši izdelovalec orgel s konca 19. in začetka 20. stoletja. Temu poznoromantičnemu glasbilu z dokaj posebnim sistemom trakture, z manj visokimi miksturami in večjim fundamentom pri zvoku so pozneje dodali motor s previsokim pritiskom, krajšali so piščali, jih fizično rezali, nato pa je 1997 Škofijska orglarska delavnica v Mariboru dobila naročilo, da te orgle prenovi. Zdaj je traktura mehanska, to je za izvajanje baroka skoraj nujno, ni pa nujno najboljše pri izvajanju romantike. Dodali so še hrbtni pozitiv, ki je po dispoziciji dokaj baročen (višje miksture). Dodali so tudi elektronski sistem za shranjevanje registrskih kombinacij, kar je zelo dobro, vendar pa ni več tistih prejšnjih elementov, ki bi nam povedali, kako so včasih izvajali na primer Regerjeve skladbe. To glasbilo je največje pri nas in je tudi zelo kvalitetno, a nima več prave identitete. Še vedno namreč ne znamo narediti enakih piščali, kot so jih izdelovali v prejšnjih časih. V švedskem Göteborgu obstaja orgelski raziskovalni institut Goart, kjer se z natančnim zbiranjem podatkov o kakih orglah ubadajo tudi po več let, da raziščejo postopke, po katerih so v določenem obdobju izdelovali piščali. Ko poslušamo omenjene Goršičeve orgle, lahko med prvotnimi in dodanimi registri prav slišimo razlike – ta je nov, tale je star. Težko je seveda reči, da je bil instrument v prvotni obliki popoln, a vseeno je čutiti, da se je izgubil del identitete. Pri večini glasbil je odnos do tradicije drugačen. Tudi pri čembalu bi na primer lahko rekli, da je preobčutljiv in se prehitro razglasi, zato pač zamenjajmo leseni okvir in vijake s kovinskimi, ker bolje držijo intonacijo. A se to k sreči ne dogaja.

Kaj pa rekonstrukcija?

Osnovna ideja stilne interpretacije (izvajalske prakse) pravi, da če bi v kakem času obstajala drugačna glasbila, potem bi se pisala tudi drugačna glasba. Če hočemo glasbo izvajati na avtentičen način, se pravi tako, kot je bila ob nastanku zamišljena, ne moremo mimo pravega glasbila. Orgle so morda nekoliko izjemno glasbilo, ker v nobenem trenutku niso bila vsa glasbila enaka, tudi ni obstajal enoten ideal. Zato se tako radikalno razlikuje že zvočna slika, tisto najpomembnejše, kar ljudje slišijo, da sploh ne omenim trakture, števila manualov in vseh podrobnosti. Razlike so neverjetne, zato je tudi vprašanje, kaj naj bi bil ideal, ko se lotevamo rekonstrukcije. Pri vsaki rekonstrukciji lahko rečemo samo, da je le poskus rekonstrukcije določenega instrumenta določenega izdelovalca, in še tedaj ni primeren za izvedbo vseh del svojega obdobja.

Kaj šele različnih obdobij?

Tega pa sploh ne poskušamo več. To se je dogajalo do pred kakšnimi dvajsetimi leti.

Kako pa lahko potem pripravite tekmovanje na enem samem glasbilu?

Rekel bi, da gre skoraj za krizo identitete. Na tekmovanju se od nas dejansko pričakuje, in tudi prav je, da igramo skladbe iz šestih stoletij – skoraj od prvih zapisov leta 1490 do danes. V teh obdobjih je nastalo na milijone različnih glasbil. Ime orgle samo po sebi nič ne pomeni, to je skupina glasbil, vsako glasbilo je drugačno in še vsako obdobje, ki sledi, je po navadi delna negacije prejšnjega. Organisti pa se trudimo, da bi v izvajanju zajeli čim večji razpon, in na tekmovanju ne gre drugače, kot da zelo različna dela odigramo na enem glasbilu. Seveda obstajajo tudi programsko ožje usmerjena tekmovanja. V zadnjem času – tega pri nas iz določenega razloga še nimamo – predstavlja težišče programa obdobje, npr. nemška romantika, in to zajema polovico programa, druge skladbe pa izvajajo na drugih glasbilih. To je idealno, če je na razpolago popolnoma delujoč historičen instrument.

Kakšne orgle imamo trenutno na razpolago pri nas?

Letos smo Evropsko tekmovanje mladih orglavcev prvič pripravili v Slovenski filharmoniji, prejšnja leta je potekalo v Cankarjevem domu. Orgle v Cankarjevem domu skušajo biti še bolj univerzalne kot te v Slovenski filharmoniji, za katere lahko rečemo, da se na njih da zadovoljivo izvajati skladbe od recimo leta 1720 do danes. Prav zato so program sestavljale skladbe iz tega časovnega razpona. A to je edino mednarodno orgelsko tekmovanje s tako nizko starostno omejitvijo, in to celo z dvema kategorijama, do 20 in do 25 let. Udeleženci so skoraj vsi še dijaki in študentje, s tekmovanjem jih skušamo spodbuditi, da se lotijo različne literature. Poleg tega se zavedamo, da v tem obdobju še niso ozko usmerjeni.

Kakšne so pri nas razmere za študij orgel?

Na Akademiji obstaja že zelo dolgo. Mislim, da je od 60. let dalje pouk potekal na manjših Jenkovih pnevmatskih orglah, ki so bile postavljene na podstrešju stare Realke na Vegovi ulici. Pnevmatske orgle so sicer zanimive, a na njih so poučevali vse. Pri baročnih skladbah so težave, ker pri pnevmatskih orglah traktura ni dovolj občutljiva, narejena je za drugačno glasbo. To podstrešje so pred nekaj leti zaprli, ker statično ni bilo več varno. Na Akademiji trenutno za pouk uporabljajo orgle v Frančiškanski cerkvi in dva elektronska instrumenta (ta dva mogoče samo za vajo). Igralnik je podoben kot pri večjih orglah, ima več manualov in pedal, zvočno pa je to na žalost katastrofa. Tipke imajo samo dve možnosti, 0 in 1, ni pa vmesnih stopenj. Pri mehanskih orglah lahko tipko počasi spuščamo in s tem počasi zapiramo ventil na piščali, zato je ton čisto drugačen in prav tako občutek. Prav tako pa ima že vsak Casiev sintetizator boljšo elektroniko kot te elektronske orgle.

Pogovarjava se o pouku orgel na Akademiji za glasbo. Kaj pa drugod?

Pri nas trenutno obstaja kakšnih dvajset nižjih glasbenih šol, ki imajo pouk orgel in nekatere izmed njih na zelo dobrih mehanskih instrumentih, kupljenih prav za glasbene šole. Srednje glasbene šole pa imajo pouk orgel v Celju in v Velenju, v Mariboru žal samo na elektronskih orglah, v Ljubljani pa še ne, vendar so načrti za orgle v novi stavbi, kamor se bo šola preselila. Seveda pa je v Ljubljani še nekaj glasbil, med drugim v cerkvah, kjer se da občasno igrati.

Ali je vsaj osnovno znanje klavirja nujno za vpis na pouk orgel?

Trenutno je treba končati najprej tri letnike klavirja, prej je bilo treba štiri. Pri orglah je poleg samega igranja po tipkah toliko dodatnih tehničnih, stilnih in drugih vprašanj, da se je z njimi treba spopasti od samega začetka. Bilo bi nemogoče, da bi nekaj prvih let igrali samo prstne vaje in etude. Takoj je treba začeti s pedalom, s koordinacijo, z registracijo, zato je dobrodošlo čim več predznanja klavirja.

Organisti morate “svoj” instrument zelo dobro poznati, da ga obvladujete. Sodi v reden pouk tudi podrobno spoznavanje zgradbe glasbila?

To je že naloga nas, ki poučujemo instrument. Orgel ne moremo gledati kot glasbilo, ki stoji pred nami, ampak je to cel svet, ki ga učencu počasi razgrinjamo. Na srednji glasbeni šoli, vsaj v Velenju je tako, obstaja predmet organologija, teoretična veda o zgradbi orgel, literaturi in slogovni interpretaciji. Zelo pomembne so ekskurzije, ogledi različnih glasbil, tečaji, sodelovanje med različnimi institucijami. Osnova pa je vsekakor lasten mehanski instrument, še bolje dva ali trije, lahko so majhna glasbila, stanejo toliko kot klavir. Vedno me zaboli, kadar elektronske orgle predstavljajo kot enakovredne ali celo boljše in cenejše od mehanskih, čeprav ni nujno, da so res cenejše, imajo le več lučk. O tem sploh ne bi smeli več razmišljati! Tudi noben pianist ne razmišlja o poučevanju klavirja na nekakšnem keyboardu z ožjimi tipkami. Zato se tako trudimo, da bi zagotovili osnovne pogoje, od katerih ne moremo odstopiti.

Poleg koncertiranja in poučevanja ste skrbnik orgel v Slovenski filharmoniji. Kaj pomeni biti skrbnik orgel?

Orgle so tako velik in kompleksen instrument, da po postavitvi potrebujejo kakšna tri leta, da se dobro “usedejo”, da se les ustali, da se kovina aklimatizira. Moja naloga je poskrbeti, da je instrument takrat, ko ga potrebujejo, v čim boljšem stanju. Redno vse pregledam in preskusim, manjše težave sam popravim, vsak mesec (ali pogosteje) je treba uglasiti jezičnike. Na mojem seznamu dolžnosti je tudi redno igranje na to glasbilo, ker šele takrat vidimo, če je kaj narobe. Pri koncertih registriram in skrbim za vse, kar nastopajoči organist potrebuje. Vesel sem, da Mariborska škofijska orglarska delavnica, ki je te orgle izdelala in postavila, bdi nad njimi. To je prednost bližine izdelovalca. V Cankarjev dom pride izdelovalec Schucke iz Nemčije orgle pregledat enkrat na leto.

Kako vpliva na orgle sprememba temperature?

Grozno. V Slovenski filharmoniji je na žalost Plečnikova stena za orglami, ki je obrnjena proti Ljubljanici, slabo izolirana. Ker je zelo malo prostora, je skupina piščali tretjega manuala dobesedno naslonjena na to steno, ki močno menja temperaturo. Menjava temperature in predvsem vlage pa izjemno vpliva na kovino, že na samo uglasitev. Ustnične piščali uglašujemo tako, da s kovinskim stožcem udarimo po vrhu piščali, a tega naj ne bi počeli pogosto, ker se lahko zlomi noga ali sesede piščal. Razmere, v katerih se razglasijo ustnične piščali, ki v konstantni temperaturi in vlagi zdržijo uglasitev tudi 200 let, so nevarne za celotno glasbilo. Obstajajo zelo različne škodljive okoliščine, v katerih se orgle ne bi smele znajti, na primer, da stoji poleg njih radiator ali da se okrog njih dogaja predstava, v kateri se kadi ali celo kuri ogenj.

Koliko so danes orgle uveljavljene v slovenskem koncertnem življenju?

Po mojih izkušnjah orgle ljudi zelo impresionirajo, a je ta scena v primerjavi z drugimi instrumenti tudi zaradi zgodovinskega razvoja specifična, zato je v splošnem “greatest hits” koncertnem prostoru težje ustvari pravi vtis. Element virtuoznosti koncertni poslušalci potrebujejo in iščejo, vendar pri nas iz različnih vzrokov ta tip orgelske glasbe ni tako zaživel, kot na primer v Ameriki, kjer je običajen. A ne smemo pozabiti, da imajo hkrati tam izjemno znanstven pristop, ogromno znanje in niso obremenjeni z nacionalnimi šolami. Kot študent sem v ZDA dobil vse, kar sem potreboval in še več, od praktičnih znanj pri pouku do največje glasbene knjižnice na severni polobli. Ni bilo težko priti niti do rekonstrukcije italijanskega instrumenta s konca 17. stoletja. Tudi njihova odprtost in komunikativnost mi je med študijem, ko najbolj potrebuješ nove vplive in ideje, še posebej koristila. Ko sem začel študirati v Nemčiji, sem bil res mlajši, a sem potreboval skoraj dve leti, da sem si nekako uredil svoj prostor med ljudmi, da sem vedel, kako se moram obnašati. Bilo je prav neprijetno. Če bi bila situacija v Ameriki podobna, bi v enem študijskem letu ne mogel ničesar narediti. Zato sem vesel, da smo v Slovenskem orgelskem društvu mlajši ljudje, ki imamo izkušnje študija v tujini in stike po svetu in jemljemo samo po sebi umevno, da vsa pomembna vprašanja skupaj premeljemo, da se zanimamo drug za drugega. Bolj ko vidiš, kako velika je scena in koliko različnih stvari lahko počneš, manj ogroženega se počutiš. In priložnosti za igranje je danes pri nas že izjemno veliko.

Kaja Šivic

Rezultati 6. Evropskega tekmovanja mladih orglavcev

1. kategorija, do 19 let:

prva nagrada – Sebastian Kuechler, 17 let (Švica)

druga nagrada – Aleksej Vylegzhanin, 17 let (Rusija)

tretja nagrada – Veronika Rošer, 16 let (Slovenija)

2. kategorija do 25 let

prva nagrada – Nina Štalekar, 20 let (Slovenija)

druga nagrada – Philip Schmidt-Madsen, 22 let (Nemčija)

tretja nagrada – Premysl Kšica, 23 let (Češka)