Spopad formatov (2)

Magnetofonski trak

Izum magnetofonskega traku je v mnogem pripomogel k razvoju snemalnih tehnik in posledično vplival na posneto glasbo. Posnetek se je v nasprotju z neposrednim vtiskovanjem na gramofonsko ploščo kasneje lahko popravljal, nasnemaval, manipuliral, skratka, glasba je postala materija s fizičnimi lastnostmi, ki jo lahko obdelujemo na različne načine …

Podobno kakor zapisovanje zvoka na vrteči se valj in ploščo tudi magnetofonski trak prvotno ni bil namenjen zapisovanju glasbe. Princip magnetofonskega zapisa je že leta 1898 patentiral danski izumitelj Valdemar Poulsen. Le da je Poulsen prek mikrofona in elektromagneta svoj glas beležil na kovinsko žico, ki se je raztezala po vsej dolžini njegovega laboratorija. Zapis je lahko tudi reproduciral, tokrat prek telefonske slušalke, zato se je naprave oprijel naziv telefonograf. Širših praktičnih uporab “magnetna žica” ni dosegla, zaradi odpornosti proti visoki temperaturi in mehanskim poškodbam se ponekod še uporablja namesto magnetofonskega traku (na primer v letalskih črnih skrinjicah). Žica je pač nerodna za rezanje in “lepljenje”, tudi kakovost zapisa je slaba.

Revolucijo je prinesel šele izum magnetofonskega traku. Najprej so ga predstavili v Nemčiji, že leta 1928. Prvi trakovi so bili papirnati in so se radi trgali, mnogo obstojnejši so plastični. Med slojema tanke plastike je natresen železo-oksidni prah, ki se pod vplivom magnetnega polja ustrezno namagneti. Prav tako v Nemčiji so prvi izdelali magnetofon, napravo, ki bila zmožna na trak posneti zvok in ga tudi reproducirati. Princip je dokaj preprost: zvok se zajame z mikrofonom, ki nihanje zraka pretvori v električni impulz, ta pa prek elektromagnetne glave ustrezno namagneti drobce železovega oksida v premikajočem se traku. Reprodukcija je obratni proces: namagneten trak inducira električno napetost v odjemni glavi, ta signal se ojači z ojačevalnikom in prek zvočnikov pretvarja v nam slišno obliko.

Prednosti pred mehanskim zapisom na gramofonski plošči je več; magnetofonski trak je možno brisati (ga razmagnetiti) in ga ponovno posneti, torej presnemavati in nasnemavati, lahko ga režemo in lepimo … Te prednosti so najprej izkoristili radijski studii v Nemčiji sredi tridesetih let, že leta 1935 je firma AEG predstavila magnetofon, ki je posnetke tudi kopiral.

2. svetovna vojna je ustavila razvoj oziroma širšo uporabo magnetofona v svetu, zato pa so takoj po vojni nekaj naprav uvozili Američani. Po zaslugi uspešnih radijskih snemanj Binga Crosbyja in Franka Sinatre (Crosby je naenkrat posnel kar 26 oddaj, ki so se z zamikom predvajale v letih 1947 in 1948) je magnetofon postal nepogrešljiv pripomoček v radijskem studiu.

Že na teh prvih studijskih magnetofonih je bila kakovost posnetka neprimerno boljša od tiste na gramofonski plošči! Ko se je vrtel posnetek z magnetofonskega traku, tega poslušalec radijskega programa ni mogel ločiti od dejansko živega oddajanja. Posnetek s stare šelakove plošče pač.

V Evropi so magnetofone takoj začeli po svoje izkoriščati avantgardni skladatelji. Utemeljitelj konkretne glasbe (musique concrete) Pierre Schaeffer je že leta 1948 v studiu Francoske radiotelevizije po urah bolečega in natančnega dela z magnetofonskim trakom zložil dve skladbi; Etude aux Chemins de Fer in Etudes aux Casseroles. Obe sta nastali z manipulacijo zvokov okolice, brez uporabe “klasičnih” glasbil. Schaeffer je le manipuliral z zvoki vlakov in ponev, te zvoke, posnete na trak, je rezal, lepil, spreminjal hitrosti predvajanja, jih speljal v zanko. Vsi ti postopki so kasneje našli pot v popularno kulturo, najprej v hiphop in breakbeat, dub, drum and bass, triphop in sploh sodobno elektronsko glasbo, čeprav že z drugimi sredstvi.

Skladanje Schaefferja in njegovega kolega Pierra Henryja temelji na ugotovitvi, da magnetofonski trak materializira glasbo v trden, konkreten objekt. Ujeto v plastično obliko jo lahko merimo s centimetri in sekundami, za njen opis ne potrebujemo partiture, za izvajanje ne izvajalcev, vsaj ne v klasičnem pomenu. Ko se je konkretna glasba izvajala v živo, pred poslušalci, so uporabljali dodatne tehnike; z več zaporednimi predvajalnimi glavami se je pojavil efekt odmeva, še en izumitelj na področju akustike, Jacques Poullon, je izumil “prostorsko mešalno mizo” (pupitre d'espace), s katero je zvok razpršil v vse kote koncertne dvorane.

Na drugi strani je John Cage leta 1952 napisal 500 strani dolgo “partituro”, na kateri so bile šablone in drugi napotki, kako rezati magnetofonski trak, na katerem je lahko posnet katerikoli zvok iz okolice. Skladbo William Mix je Cage pisal več kot leto dni, kasneje je sam izjavil, da bi z računalnikom za isti rezultat potreboval le en dan …

Magnetofon se je iz radijskih snemalnih studiev kmalu razširil v snemalne studie gramofonskih založb, saj so producenti in tehniki posnetke lahko spreminjali še potem, ko je izvajalec zapustil snemalni studio, v nasprotju z direktnim vrezovanjem na gramofonsko ploščo.

Studijski magnetofoni so se zelo hitro razvijali, predvsem v obdobju razcveta popularne glasbe, od konca petdesetih in skozi šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Možnosti so se odpirale predvsem z več vzporednimi, ločenimi stezami (kanali). Število teh je skokovito naraščalo; najprej so uporabljali dve stezi (stereo), potem štiri, osem, 12, 16, 24 in tako naprej. Na vsako stezo je mogoče posneti neodvisen vir zvoka (na primer posamezno glasbilo), obenem je možno posnetek na vsakem kanalu še dodatno obdelovati, kar vodi do neslutenih možnosti popravljanja zvočnega gradiva do končnega miksa.

Zvočna kvaliteta posnetka je načeloma odvisna od širine in hitrosti premikanja traku. To je praktično pomenilo, da je bil za kvaliteten posnetek potreben precej širok trak (četrt palca), ki se je premikal s hitrostjo 7 in pol palca na sekundo. Kvalitetni magnetofoni so bili relativno dragi, obenem so se dolgi trakovi navijali na velike kolute, dokaj nerodne za uporabo, zato magnetofoni niso našli poti do širše domače uporabe razen v nekaterih cenejših različicah, ki pa niso bile zmožne kvalitetnega snemanja ne reprodukcije glasbe. Prvi korak k popularizaciji magnetofonskega traku je pomenila kaseta. Zaradi priročnosti je trak v kaseti precej ožji in se premika z manjšo hitrostjo, zato ga je za isto trajanje posnetka lahko manj. Prvo kaseto je predstavil znani nemški izdelovalec elektronskih naprav Loewe že leta 1951, nanjo je bilo mogoče tudi snemati, a njihov izdelek je bil pred časom in se širše ni prijel. V Združenih državah Amerike je magnetofonski trak, navit v kaseti, prvi ponudil prodajalec avtomobilov Earl “Madman” Muntz, saj je v svoja vozila za boljšo prodajo vgrajeval kasetofone. Te kasete so imele en kolut, z notranje (spodnje) strani tega se je trak odvijal, peljal prek reprodukcijske glave in se zvrha navijal nazaj na kolut. Poseben mehanizem je omogočil neskončno predvajanje traku brez obračanja kasete, za povrh sta bila na štirih stezah zabeležena dva stereo posnetka. Kasneje so Američani uvedli še osemstezno kaseto, na tej so bili zapisani štirje stereo posnetki, ker pa je bil trak enako širok, je za vsak kanal pripadlo pol manj širine, to je pomenilo še slabšo kvaliteto. Ko je izdelovalec avtomobilov Ford v svoja vozila začel serijsko vgrajevati kasetofon za predvajanje osemsteznih kaset, so te povsem izpodrinile štiristezne kasete, kasneje so se ti kasetofoni razširili tudi v domove in sploh postali izredno priljubljena domača naprava za reprodukcijo glasbe. Vsaj v Ameriki. Še preden se je osemstezna kaseta razširila drugod po svetu, je Philips leta 1963 poslal na trg štirikrat manjšo, torej še priročnejšo kompaktno kaseto …

Kakovost zapisa na kompaktni kaseti na začetku ni bila zadovoljiva. Šele izboljšava traku (namesto železovega oksida so začeli uporabljati kromov dioksid, to je povečalo frekvenčni razpon posnetka), uvedba t. i. reduktorja šuma iz laboratorija Dolby in izboljšane snemalne ter reprodukcijske glave so omogočili zavidljivo tehnično raven, še posebej v primerjavi s precej širšimi in hitreje premikajočimi se magnetofonskimi trakovi na kolutih, na katere so še vedno prisegali avdiofili in ki jih še vedno uporabljajo v nekaterih snemalnih studiih. Obenem je dolžina (trajanje) kompaktne kasete primerna za presnemavanju LP-plošč, to je bila ena od težav izdelovalcev osemstezne kasete (nanjo je bilo možno zapisati štirikrat po 10 minut glasbe). Kompaktne kasete imajo podobno kot vinilne plošče dve strani, A in B, to je še približalo oba formata in že konec sedemdesetih let so glasbeni albumi izhajali istočasno na vinilnih ploščah in kompaktnih kasetah. Še več, število prodanih posnetih kaset se je zelo približalo številu prodanih vinilnih albumov.

Navkljub izboljšani tehnologiji za reprodukcijo in snemanje kompaktnih kaset so zahtevnejši uporabniki še vedno prisegali na vinilne plošče za reprodukcijo in na magnetofon za snemanje glasbe. Kajti na kompaktni kaseti je bil zvok še vedno slabše kakovosti, obstajala je nevarnost razmagnetitve, če je kaseta ležala v bližini izvora magnetnega polja (zvočniki, televizijski sprejemnik), trak v kaseti se hitro obrabi, zvije, celo strga, previjanje je relativno počasno, kaj šele iskanje pesmi … V prid kaseti pa govorijo dejstva, kakor so priročna uporaba, saj se uporablja v avtomobilih, v prenosnih kasetofonih, walkmanih, izdelava je cenejša, možno je domače presnemavanje glasbe s plošč in radia. Ali na črno na koncertih, kar je hitro porodilo t. i. bootleg posnetke, ki so se prodajali na črnem trgu na kasetah in celo na ploščah.

Ko je število prodanih praznih kaset preseglo število posnetih kaset, je glasbena industrija začela akcijo s sloganom “domače presnemavanje ubija glasbo”. A dokler je bil posnetek na kaseti slabše kakovosti od originala in dokler se s presnetimi kasetami ni delal posel, tega pravno ni nihče preganjal. Drugače je bilo s t. i. piratskimi kopijami, torej prekopiranimi avtorsko zaščitenimi posnetki, ki so bili namenjeni za nadaljnjo prodajo. Vse to je bila predhodnica prihajajoče težave, ki se je pojavila z izmenjavo glasbenih datotek po internetu in s presnemavanjem CD-plošč.

Na magnetofonski trak je bilo možno zapisati še vse kaj drugega kakor zvok ali glasbo. Že leta 1948, le dve leti zatem, ko so inženirji firme 3M v Združenih državah magnetofonski trak praktično uporabili za snemanje glasbe, je njihov inženir Bob Herr predstavil zamisel za zapisovanje slik na trak. Zaradi zahteve po snemanju večje količine informacij (slika in zvok) je uporabil vrtečo se snemalno glavo, ki je bila postavljena poševno glede na premikanje traku. S tem se je lahko zmanjšala hitrost premikanja traku ob večji hitrosti zapisovanja. Ta princip je dejansko zaživel šele leta 1957 s prvo komercialno uporabo video traku.

Konec petdesetih let je firma IBM uporabila magnetofonski trak za shranjevanje računalniških podatkov, kasneje, ko so se pojavili prvi računalniki za domačo uporabo, so podatke shranjevali in izmenjevali tudi na kompaktnih kasetah. Oba principa, poševno postavljeno, vrtečo se snemalno glavo in digitalni zapis na traku, izkorišča t. i. DAT-kaseta (Digital Audio Tape), ki jo je leta 1987 predstavil Sony. Še manjša od kompaktne kasete in predvsem z možnostjo visokokvalitetnega zvočnega zapisa naj bi DAT zamenjala kompaktno kaseto pri domači uporabi in magnetofon v snemalnih studiih. Na dolgi rok se ni zgodilo nič od tega.

Namreč, zaradi digitalnega zapisa rezanje in lepljenje traku, predvajanje nazaj, upočasnjeno in pohitreno predvajanje ni bilo možno in smiselno. Za domačo rabo je bil DAT nekompatibilen z razširjenimi kasetofoni, za zamenjavo pa se uporabniki niso množično odločali. Obenem so proizvajalci pod pritiskom organizacije RIAA (Recording Industry Association Of America) v DAT-kasetofone vgrajevali zaščito, ki je preprečevala izdelavo večkratnih kopij posnetka. Namreč, zaradi digitalne narave zapisa je bila kopija enaka originalu, zato se je že leta 1987 pojavil pomislek o nelegalnem presnemavanju tako zapisanega zvočnega posnetka.

DAT se je obdržal le v nekaterih profesionalnih okoljih, saj je nanj mogoče pod nekaterimi nastavitvami zapisati zvok v boljši kvaliteti, kot je na običajni CD-plošči.

Ko je bilo jasno, da se DAT ne bo razširil tako, kakor so upali proizvajalci, je Philips poslal na tržišče kaseto DCC (digital compact cassette). Tudi na te kasete, po zunanjosti enake navadnim, analognim kasetam, je bilo mogoče zapisati digitalni signal, le da je bil ta stisnjen podobno, kakor so stisnjeni zapisi MP3. Torej se je s tem postopkom del manj pomembnih informacij izgubil – ali drugače: posnetek na kaseti je bil slabše kakovosti kakor originalni izvor, le da tega večina niti ne bi slišala in opazila. Manjkajo namreč informacije, ki jih naše uho najmanj pogreša.

Na DCC-kasete je bilo možno glasbo tudi snemati, za povrh je bilo na DCC-kasetofonih možno predvajanje (ne pa tudi snemanje) navadne, analogne kompaktne kasete. Na DCC-kaseti so posamezni posnetki indeksirani, zato je iskanje pesmi precej olajšano. Še vedno pa je čas dostopa precej dolg, odvisen od hitrosti previjanja traku, količine le-tega in položaja posnetka.

Vse te prednosti je pustil daleč za sabo format, ki se je resda pojavil že deset let pred DCC-kaseto, a je šele z možnostjo zapisovanja trak postavil na stranski tir. To je bila CD-plošča. A o tej več prihodnjič.

Janez Golič