The Killers

Ubijalci s stilom

V puščavskih in zabaviščnih nedrjih umetelnega mesta Las Vegas se ni kalilo veliko glasbenih talentov. Toda časi se spreminjajo in letošnje poletje je postreglo s še toliko slajšim presenečenjem – The Killers!

Presenečenje je še toliko večje, ker ameriški kvartet, katerega člani so stari nekaj čez dvajset let, zveni tipično britansko. Njegovo glasbeno držo tvori trdna retro hrbtenica, katere vretenca so sestavljena iz vseh tipičnih angleških primesi: sintetičnega angleškega zvoka osemdesetih let, pop in indie rock romantike iz istega obdobja ter brit popa devetdesetih let. Zgodnji Depeche Mode, Duran Duran, The Cure, New Order, Pulp in Oasis so le nekateri izvajalci, katerih vpliv je zaslediti v skrbno obtesanem in zloščenem zvoku The Killers.

Nič čudnega. Anekdota pravi, da sta bila tako ali tako spet vsega kriva brata Gallagher, ki sta med svojimi popotovanji po svetu in širjenji melodij lepega dne pristala tudi v Las Vegasu. Brandon Flowers, ki si je v mestu hotelov in igralnic kruh služil kako drugače kot hotelski sluga, je prav v tem času dobil nogo v svojem soft pop bendu Blush Response (menda zato, ker se z drugimi člani zasedbe ni hotel preseliti v Los Angeles) in tako mu očitno ni preostalo drugega, kot da si večer popestri s pristnim odmerkom angleške arogance in zagrenjenosti. Od tod naprej je šlo vse samo še navzgor. Flowersu, čigar priimek (slov. 'rože') že sam po sebi pove, da mu je v življenju namenjeno kaj bolj glamuroznega kot delavski status, so se ob živem nastopu Oasis prikazala rockovska nebesa, kmalu zatem pa še časopisni oglas, v katerem je kitarist David Keuning v skupino snubil glasbenike, ki poslušajo – uganili ste – Oasis. Brandon je takrat resno zaslutil, kaj mu hoče dopovedati usoda, in izkazalo se je, da je bila njegova intuicija brezhibna. Flowers in Keuning sta drug v drugem prepoznala sorodno umetniško dušo in takoj začela ustvarjati melodije, ki jih danes posluša ves svet. The Killers so odtlej svoje glasbene veščine in znanje kalili kar v sobi glasbene univerze, v katero so vdrli s pomočjo na novo pridobljenega člana, tamkajšnjega študenta tolkal Ronnieja Vannuccija. Širok izbor kvalitetnih glasbil, ki se je valjal “na faksu”, je za štiri lasvegaške mladce pomenil paradiž, katerega dragoceno ponudbo so dodobra izkoristili.

Toda tudi neprodušni prostori okorele institucije niso bili dovolj izolirani, da njihov zvok ne bi prodrl do britanskega otočja. Prva, ki je zaznala njihov potencial, je bila angleška neodvisna založba Lizard King. Ta se je takoj ponudila, da jih popelje čez Atlantik, jih predstavi britanskemu občinstvu in izda prvo malo ploščo Mr. Brightside. Prikupno pesmico (najdete jo tudi na albumu) o ljubosumju, ki se kot kuga razraste v zaljubljenem mladeniču, sta odlikovala histeričen ritem in še bolj histeričen Brandonov glas. S tem so The Killers že v prvem poskusu pokazali, da so v glasbo sposobni pretopiti tudi najbolj kompleksne človeške emocije. Dodajte k temu še Brandonovo drencanje in zvijanje na odru – in jasno vam bo, zakaj so pri NME lansko jesen izmed vseh novih bendov stavili ravno na The Killers. Turneja po Veliki Britaniji je kvartetu prinesla želeno pozornost publike, kritikov in večjih založb. Medtem ko se je na njihovih koncertih zbiralo čedalje več privržencev in so se v tisku že razpisali o novih zvezdnikih iz Las Vegasa, so si The Killers zagotovili zavetje založbe Island Records, kjer so junija letos izdali eno najlepših presenečenj tega leta.

Album Hot Fuss, ki gre za med v domačih Združenih državah in tudi v Evropi, je izdelek, poln nostalgičnega navdiha, zdrave ustvarjalnosti in skrbno pretehtane tehnike, ki kaže na to, da so se The Killers temeljito pripravljali na naskok na glasbene lestvice. Prva mala plošča Somebody Told Me, v kateri se Brandon hudomušno loteva androginosti in neopredeljive spolne identitete, je po vseh idealnih zvočnih proporcih izklesana pop mojstrovina, ki je nemudoma zlezla v ušesa poslušalcem radijskih in gledalcem televizijskih postaj. Brandon in njegova druščina so poskrbeli, da je na albumu ravno dovolj takšnih brezhibno poslušljivih učbeniških kosov, da so s tem zadostili tako kritičnim ušesom zrelih poslušalcev, ki se še predobro spominjajo zlate alternativne indie dobe izpred 25 let, kot tudi ušesom nekoliko bolj površne, hitrega ritmičnega udara željne mladine, ki bolj kot na zgodovinsko in “klasično” vrednost izdelkov stavi na njihovo zabavniško sestavino. S tem so The Killers ubili dve muhi na en mah in zadostili vsem zahtevnim pogojem trenutnih tržnih zakonitosti, ki od novih obrazov zahtevajo kakovost, nadarjenost, razvedrilo in všečno slogovno zunanjost. Želite o The Killers izvedeti še kaj več? Ob poslušanju Hot Stuff boste izvedeli vse, kar morate vedeti.

Marta Pirnar