KHALED

Derriere le sourire...

Editions Michel Lafon, 1998, 197 str.

»Rai je nastal na alžirskem zahodu, med pastirji in revnimi kmeti. Potem je kot piš vročice in norosti zapihal nad mestom: Oranom.

Rai je glasba beznic in bordelov iz Orana, predmestnih plesišč. Rai je enako kot blues hudičeva glasba [...], ki ti scvre srce in možgane. [...] Da bi ga lahko polno zaužil, se moraš utapljati v alkoholu in dimu, se drgniti ob plesalke, se omamljati z vonjem razkritih žensk.

To je moja definicija te umetnosti [...]. Intelektualni kritiki umetnosti so o tej glasbi, ki mi je preobrnila življenje, pisali zelo lepe stvari. V stilu: Rai? Glasba, ki je tesno povezana z zgodovino in s tradicijami Magreba. Rai je oblika glasbenega in besednega izraza s starodavnimi koreninami; ne podreja se formalnim prisilam, je neke vrste osvobajajoča improvizirana pesem, v kateri jezik ne pozna več tabujev, emancipira se od vseh moralnih prepovedi in verskih zapovedi ter preprosto izpove radosti življenja in mladosti.«

Tako piše (in se norčuje) Khaled v avtobiografiji Za nasmehom, z izpusti pa sem kakopak cenzurirala najžmahtnejše dele. Khaled piše brez dlake na jeziku (in naivno verjamem, da piše predvsem on, morebitna pomoč ni izključena), vendar dovolj razumljivo tudi za Nefrancoza in Nemagrebčana, čeprav številni slengizmi morda zavirajo hitrost branja. No, priznam, da sem knjigo po mnogih letih čakanja prebrala na dušek, brez slovarja – in se ob tem kaj malo menila za nerazumljive malenkosti. Seveda Khaled povečini ne definira žanrov in dogajanj, temveč se predvsem sprehaja po svojem življenju, razmišlja in zlasti pripoveduje zanimive ter pikantne zgodbice, najzanimivejše in najpikantnejše pa tudi zamolči – tako recimo ne zvemo nič o njegovih ženskah (razen o ženi) in bore malo o doživljanju ženske. A to je po svoje razumljivo v kulturi, kjer je revolucionarno v pesmi prositi veter, da naj dviga krila dekletom – in manj razumljivo v glasbi, ki poje Žensko. Toda tudi o besedilih ne zvemo veliko, le verz ali dva uvajata vsako od osmih poglavij, naslovljenih povečini po pesmih (Fuir, mais ou?, Les gens de la fantasia, Wahrane, La route du lycee, Oran-Marseille, Didi, Aicha, Le jour viendra), ki so včasih le parafraza za vsebino, ne znak za obdobje, ko je pesem nastala. Knjiga tudi ni povsem kronološka. Na začetku nam razgrne, kaj se skriva za znamenitim nasmehom (strah, zadrega, žalost, a tudi radost) ter kakšne more vse ga tlačijo ponoči zaradi Alžirije, ubitih prijateljev, strahov ... (Skratka, za naslov bi mogel uporabiti tudi verz Bauhaus, In the shadow of his smile, V senci njegovega nasmeha, ampak morebiti bo to (avto)biografijonekega dne pisal Rachid Taha, inšalah.) Sledijo spomini na prvo pot v Pariz, na festival v Bobignyju, na razbite steklenice alžirskega vina in tri popite hotelske minibare. Nato končno začne od začetka, s prvimi spomini iz Orana, iz divjega otroštva in še bolj divje mladosti. Za dve poglavji. Oran-Marseille je začetek izseljenstva in domotožja ter zlasti v celoti objavljen obsežen članek o raiju: v 80. letih ga je spisal novinar revije Actuel, ki ga je Khaled pred člankom vodil po Oranu, po članku pa ga je nameraval ubiti, kot prvo stvar, ki jo naredi, ko pride v Pariz. Na srečo si je premislil in se s piscem sprijateljil; tudi sicer se Khaled trudi, da bi z nekaj pisanja in spomina počastil vse, ki so bili za njegovo kariero ključni. Didi je Didi – prvi veliki koraki na poti k velikanskemu uspehu, seznanjanje s svetovno slavo in njeno grožnjo, številne turneje po vsem svetu ter prva polovica 90. let. Aicha se začne pred Aicho, z materjo, ki je okupirala Khaledovo pariško stanovanje za nedoločen čas: dokler se ne poroči. No, sreča se mu je spet nasmehnila – in pravi čas je spoznal Pravo. Samiro. Ter skoraj zamudil poroko. V zadnjem poglavju se vrne nazaj, vstopi v brezčasje in gleda naprej z upanjem: za Alžirijo in svet.

Po Aichi in izidu knjige leta 1998 seveda Khaledovo življenje in glasba tečeta naprej, avtobiografija se konča tik pred še enim ključnim dogodkom za Khaleda, rai in arabsko glasbo nasploh: megalomanskim projektom 1, 2, 3 Soleils. Naprej tečeta tudi Alžirija in svet: toda kam? Upajmo, da se ne sprašujeta toliko Pobegniti – toda kam?, temveč bolj upata s Khaledom, da bo prišel dan!

TC Lejla Bin Nur