Letnik: 2004 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Jane Weber

ALLAN TAYLOR

We Must Journey On: The Songs of Allan Taylor

T-Records, Biografija, zbirka poezije in not, 2004

Pesnik, pevec, skladatelj filmske glasbe in pisatelj Allan Taylor je že večkrat nastopil na slovenskih odrih. Pripada nekoč tudi pri nas zelo popularnemu toku britanske folklorne glasbe, je sodobnik Richarda Thompsona in Johna Martyna. Allan Taylor samosvoje združuje evropske in ameriške glasbene tradicije, kot so: angleška ljudska glasba, pocestni folk v slogu Woodyja Guthrieja in južnjaški cajun. Njegova glasba je nežna in resnična, je ena sama pesem o potepanju in iskanju, zavita v tančico melanholičnega zvoka akustične kitare. Poznavalci popularne glasbe ga zato uvrščajo med največje avtorje intimne glasbe, najdrznejši pa si nekatere njegove najboljše skladbe upajo primerjati celo s tistimi karizmatičnega Nicka Draka. Popotnikove pesmi nam bodo zdaj, ko so zbrane v lični pesmarici, še bližje in verjetno bomo lažje razbirali skrite pomene, ki jih večkrat prinašajo.

Taylor se je rodil leta 1945 v angleškem obmorskem mestecu Brightonu. Pri šestnajstih letih je zapustil šolo in se posvetil folklorni glasbi; delal je v lokalnih nočnih klubih, kjer je prijateljem igral svoje preproste pesmi. Iskalci mladih talentov so ga odkrili, ko je na turneji spremljal skupino Fairport Convention. Njeni člani so mu pomagali posneti prvo veliko ploščo z naslovom Sometimes. Glasbeni kritiki so jo slišali nekje med Nickom Drakom in Johnom Martynom. Allan Taylor se je po turneji s še eno znamenito skupino modernega folka Steeleye Span sredi sedemdesetih let preselil v ZDA. Začel je sodelovati z najboljšimi nashvillskimi glasbeniki. S skupino Cajun Moon je posnel istoimensko ploščo v zelo raznovrstnem slogu ameriške popularne glasbe. Taylorjevo glasbo iz sedemdesetih let bi tako lahko označili kot splet poskočne glasbe (večkrat celo s harmoniko v glavni vlogi), angleškega poetičnega rocka, potepuškega bluesa in balad, odpetih z visokim tenorjem kakega Ciscoja Houstona. Leta 1980 je nastopil na razvpitem švicarskem festivalu folklorne glasbe v Montreuxu in žirijo popolnoma prevzel ter prejel nagrado za najboljšo ploščo evropskega folka The Traveller. Kljub pohvalam kritike ni nikoli presegel okvirov lokalne popularnosti, glasbenim sladokuscem pa ga je predstavil kultni nemški didžej Alan Bangs. Prav v Bangsovih oddajah je za Taylorja slišal naš glasbeni navdušenec Eduard Miler – in tako je Taylorjeva glasba pred dobrim desetletjem zašla tudi k nam. Iz pevčevih novejših pesmi veje nekoliko drugačen način pesnjenja, bolj vezan na angleško poezijo in glasbo. To vam bo ob prebiranju poezije in komentarja, ki ga prinaša tale knjiga, hitro jasno. Taylor še vedno poje o zbledeli ljubezni, o prijateljih, ki jih je spoznal na poti. Z zvokom razglašenega barskega klavirja pa daje nekaterim skladbam pridih francoskega šansona.

Če imate radi glasbo Vana Morrisona z albuma Veedon Fleece, če si radi pojete pesmi o vetru Johna Stewarta, prisluhnite tudi Allanu Taylorju. Mislim, da ne boste razočarani; knjižna izdaja pa vam bo v veliko pomoč, saj z natančno biografijo, referencami, opisom inspiracij in drugimi zapisi omogoča vpogled v način pesnjenja Allana Taylorja in nenazadnje tudi pisanja glasbe. V knjigi boste našli tudi nekaj popolnoma surovih zapisov s prtičkov in jedilnih listov v restavracijah; in prav iz teh grobih okvirov so pozneje nastale nekatere odlične Taylorjeve pesmi. Zanimivo je, da je knjiga eden najbolje prodajanih izdelkov Allana Taylorja in da v prodaji prekaša celo nekatere plošče. Očitno ljudje radi kaj Taylorjevega tudi zaigrajo (allantaylor.com).

Jane Weber