LEONARD COHEN

Dear Heather

Sony/Menart, 2004

Ko poslušam Dear Heather, po treh letih novo ploščo Leonarda Cohena (bil je hiter!), se mi zazdi dvoje. Prvič: njegovi klasični pesniški vplivi niso bili še nikoli bolj vidni. Drugič: glasbena podlaga zveni kot mešanica aranžmajev za pesem That's What Friends Are For in usmeritve s plošče Ten New Songs. Ta mešanica dá občutek, da poslušate soulovsko ploščo tam nekje s konca sedemdesetih ali z začetka osemdesetih let, ko pa slišite še izjemno intenzivno priredbo pesmi Tennessee Waltz Peeja Weeja Kinga (pesem je leta 1950 proslavila Patti Page) v koncertni različici, se vam zazdi, da je Leonard Cohen končno spet ustvaril ploščo svojih korenin, namreč nekakšne pozne kvazicharlesovske soulovske usmeritve in countryjevskega popa; vse to, kar je odlično povezal že na plošči Various Positions leta 1984. In tudi pesniško je plošča malce drugačna; s te plati jo lahko primerjamo z albumom I'm Your Man iz leta 1988, na katerem je Cohen v čast zgodnjih pesniških vplivov predelal Lorco. Barve njegovih zgodnjih pesniških vplivov na novi plošči najbolj učinkovito zastopa uvodna Go No More A-Rowing, ki je eno najlepših Byronovih del; Slovenci jo imamo v prevodu Janeza Menarta. Znano je, kako močno so na mladega Cohena vplivali romantični pesniki; Byronovo sintagmo »love itself« že precej dolgo uporablja kot rdečo nit lastne izpovedne note. Pesniške barve zastopata tudi Nightingale in To A Teacher, medtem ko naslovna Dear Heather odpira možnost novih usmeritev v Cohenovem sestavljanju plošč; s to pesmijo dobi album naenkrat podobo koncepta, sicer že znanega, koncepta vrste »take this longing«, ampak vseeno koncepta, iz katerega lahko še zelo svež sedemdesetletnik izhaja tudi vnaprej. Že njegov guru Roshi mu je pred tridesetimi leti dejal: »Kone, you should write more sad!« Bolj žalostno moraš pisati. Žalostno je pri Cohenu seveda relativno. Življenjsko. Kjer ne manjka tudi njegovega prefinjenega humorja, ki te udari, ko najmanj pričakuješ.

Matej Krajnc