THE DEARS

No Cities Left

Bella Union, 2004

Ob prvem poslušanju albuma No Cities Left sta se mi utrnili dve misli. Najprej, da je izvajalec potencialov polna angleška skupina, ki pozna tamkajšnjo popularnoglasbeno izročilo, in da lahko po prvencu pričakujemo še marsikaj. Kasneje, po brskanju po internetu, presenečeno ugotovim, da gre za kanadsko zasedbo, niti ne novo, saj deluje že od sredine devetdesetih let in ima za seboj že nekaj albumov in malih plošč.

Globalizacija se je usodno razširila v vse pore popularne glasbe. Pred desetimi in več leti smo še z veliko gotovostjo uganili, s katerega zemljepisnega območja prihaja kaka glasba, in ji za povrh še dovolj natančno določili čas nastanka. Danes je to na slepo vse težje. Avtorji in izvajalci ne črpajo iz lastnega okolja ali scene, temveč se »učijo« s plošč, globalnih TV-kanalov in z MP3-jev, pobranih s svetovnega spleta.

Angleška založba Bella Union, v lasti dveh nekdanjih članov Cocteau Twins, se je kar specializirala za izvajalce, ki na angleškem trgu in posredno na stari celini s ploščami doslej niso bili zastopani. Ali drugače: navkljub nepregledni vrsti založnikov tudi Angležem uide kak biser. Po teksaških Explosions In The Sky in Mandarin se novo odkritje imenuje The Dears.

Ob albumu No Cities Left se lahko vprašamo, kaj je v tej glasbi še sploh njihovega? In obenem to počnejo dovolj prepričljivo, da njihov zgoščeni miks lepo nadomesti prenekateri »izvirnik«. Kaj hočem reči? Da se od pesmi do pesmi izmenjujejo reference predvsem angleške artrockovske šole s kabaretnim predznakom. No, če sta David Bowie in Scott Walker še rahlo zamegljena, se v Lost In A Plot in Don't Lose The Faith nezgrešljivo »sliši« Morrisey. In drugje po malem vsi »kloni« omenjenih, od Suede, Divine Comedy do Marka Almonda.

Navkljub tem očitnim navezavam uspevajo The Dears vzore predelati v dovoljšno širino, da album le ne zapade v določeno kategorijo; so nalezljivo spevni, aranžersko bogati, tudi jazzovsko razpuščeni in celo rockovsko nabriti, še posebej se razlezejo v drugi polovici albuma, ki zaradi dramaturških obratov prikliče v spomin celo že močno zastarel podžanr: rock opero. Temu je kriv operetno naravnan glas vodje Murraya Lightborna, zdi se, da prav uživa v različnih poosebitvah. A dokler napiše pesem kot je 22: The Death Of All Of The Romance, ki se je ne bi sramovala niti Lee Hazlewood in Nancy Sinatra, mu je to oproščeno. Ostaja le še vprašanje, če so The Dears, prežeti s tujimi vplivi, sploh sposobni »prave« avtorske plošče. Glede na to, da so se že imeli čas in priložnost izoblikovati, v kaj takega težko verjamem. Treba je pač odmisliti »preteklost« – in potem je No Cities Left povsem zgleden album.

Janez Golič