NICK DRAKE

Fruit Tree

Hannibal Records, 2004

Letošnjega 25. novembra mineva 30 let od smrti Nicka Draka, zato je na police glasbenih trgovin spet prišla nova pošiljka s kovčkom Nicka Draka z naslovom Fruit Tree. Neki glasbeni novinar je zapisal: »Fotografije namigujejo na njegovo enkratno osebno držo. Bil je visok šest čevljev in tri palce; hodil je s sklonjenim pogledom in že s samo garderobo izžareval melanholijo, ki je mejila na morbidnost.« O enkratnosti Drakove podobe umetnika govori tudi odlična poezija. Drake na primer nekako takole poje v skladbi Clothes Of Sand: »Kdo ti je nadel to čudno obleko iz peska / kdo te je speljal daleč iz mojega kraja / kdo te je prepričal v zmoto mojih besed / in kdo bo pričal, da sem zmogel tako dolgo bedet?/ Obleka iz peska ti pokriva obraz / te dela pomembno in krni moj jaz.«

Drake je ustvarjanje jemal resno in njegove pesmi so popolne do skrajnosti. Za nameček je bil še dober kitarist, to ga dela drugačnega od Dylana, Younga ali kakšnega drugega kitarista, ki bi ga težko razglasili za kitarskega genija. Drake je učenec angleške kitarske šole, bil je mojster igranja na akustično kitaro. Igral je v odprtih uglasitvah, zato so njegove melodije in glasbene strukture zapletene; veliko glasbenikov je imelo težave, ko so hoteli posneti kakšno njegovo mojstrovino. Če koga zanima Drakov kitarski slog, mu priporočam Drakovo pesmarico, ki jo je izdala založba Music Sales Limited (www.msc-gs.net), v njej je namreč temeljito obdelano tudi Drakovo igranje na kitaro in uporaba nenavadnih akordov, od katerih vas bodo boleli prsti in glava (o knjigi smo v Muski obširno pisali).

Nick Drake se je rodil 19. junija 1948 v Burmi, stereotipnim staršem angleškega srednjega sloja. Kot dojenček se je z družino preselil v Bombay in kasneje, tik pred drugim rojstnim dnevom, v angleško vasico Tamworth-in-Arden blizu Coventryja. V Marlboroughu, kjer sta se šolala tudi njegov oče in ded, si je za 13 funtov kupil prvo kitaro in kljub ogorčenju staršev začel pisati najstniške pesmi, v katerih uporablja pokrajinske slike, morje in luno, kot nadaljevanje francoske simbolistike, ki jo je podrobneje spoznal šele na Fitzwilliam Collegeu v Cambridgeu. »Prvi vtis, ki si ga dobil ob Nicku, je bila neverjetna eleganca,« pravi njegov prijatelj Paul Wheeler. Takšna je tudi njegova poezija, ki jo ovija v krhko melodijo, katere obrisi še najbolj spominjajo na Faurejev Requiem, ki ga prepeva deški zbor. Drakova mladostna nedolžnost se prepleta in nemalokrat pride v resonanco z ugovarjajočo hipijevsko kulturo šestdesetih let. Ljudje, ki jim je igral svoje pesmi, so si na različne načine razlagali razočarane izpovedi osemnajstletnika, intenzivno potrebo po zasebnosti, zanikanje svojega in nezmožnost dotikanja tujega telesa, njegovo vizijo o idealni ženski in strah pred razdorom takšne zveze. Nekateri so v Drakovi poeziji »slišali« potlačenega homoseksualca. Vendar čistost in doživetost interpretacije ter dejstvo, da se Drake ponavadi spretno izogiba enopomenskim oznakam spola, pričajo o umetniku, ki se svoje morebitne drugačnosti ne sramuje in jo, nasprotno, celo uporablja kot ščit pred preveč zvedavimi konzumenti popularne glasbe. Ta nepozabni angleški kantavtor je leta 1969 posnel prvo zbirko pesmi Five Leaves Left, baročno obarvano ploščo z bogatimi in težkimi strunskimi aranžmaji, katere tematika in razpoloženje razkrivata vpliv irskega rockovskega pesnika in pevca Vana Morrisona.

Po boleči turneji – publika (v nasprotju s kritiko) njegove glasbe ni sprejela – se je Drake zaprl v sobico neke viktorijanske palače v Hampsteadu in napisal pesmi za drugi album Bryter Layter (1970), kjer ponovno opeva bodisi izgubljeno bodisi izginjajočo ljubezen in v slogu Williama Blaka postaja del angleške romantične tradicije. Najtežje poglavje pa pomeni tretji album Pink Moon (1972), ki ga je Drake posnel v dveh nočeh, sam z akustično kitaro, v enem mahu in brez godalnih aranžmajev. Pesmi, ki jih ni izvajal v javnosti, pomenijo višek in konec kariere; celo v pasusih, kjer smo nekoč čutili prikrito nadutost, Drake ostane redkobeseden.

Potrt spričo neuspeha je padel v depresijo in 25. novembra 1974 umrl na domu svojih staršev zaradi premočne doze antidepresivov. Pesmi, ki mu jih posvečajo pomembni glasbeniki (Dream Academy, John Martyn, Mark Eitzel) in priredbe Drakovih skladb (Skin, Cassell Webb) so najlepše posvetilo in zahvala avtorju, ob čigar glasbi te postane sram, da si del tega sveta. Ta zbirka prinaša vse redne Drakove albume in posthumno izdano ploščo Time Of No Reply.

Jane Weber