JIMMIE DALE GILMORE

One Endless Night

Rounder, 2004 (avdiofilska izdaja)

V sodobnem countryju je malo izvajalcev, ki nadaljujejo temačnejša poglavja te privlačne, pregrešne in velikokrat napačno razumljene glasbe in tako ohranjajo mistično razpoloženje, znano z Dylanovih countryjevsko obarvanih plošč ali iz literarnih del Jacka Kerouaca. Jimmie Dale Gilmore iz Lubbocka v Teksasu sodi v tok glasbenikov, kakršni so Joe Ely, Butch Hancock, Guy Clark in Townes Van Zandt, kot vzornike pa navaja črnske pevce bluesa iz Delte Misisipija in tri ključne belske glasbenike: Hanka Williamsa, Elvisa Presleyja in Boba Dylana.

Pevec z najbolj nosljajočim glasom v novem countryju zatrjuje, da mu je življenje spremenila glasba Townesa Van Zandta, saj je v njej začutil usodno moč iskrene poezije, podložene s folkom in countryjem. Po mnenju številnih poznavalcev gre za enega tistih, ki so countryju devetdesetih let vlili prvinskega duha. In prvinskega duha kljub številnim glasbenim novotarijam ohranja tudi zadnja Gilmorova plošča. Jimmie Dale Gilmore se je rodil leta 1945 v glasbeni družini. Njegov oče, čigar najljubši pevec je bil karizmatični Jimmie Rodgers, je igral v neki stari countryjevski skupini. Mladi Jimmie se je kmalu naučil igrati violino, trombon in kitaro; nastopati je začel v lokalnih klubih v Lubbocku in sodelovati s prej omenjenima glasbenikoma, Butchom Hancockom in Joejem Elyjem. Z njima je leta 1971 ustanovil skupino The Flatlanders in posnel odlično ploščo One Road More, ki je izšla šele leta 1990 in ima še danes kultni status, saj so bili The Flatlanders z današnjega zornega kota dejansko kakih 20 let pred časom. Kritiki so glasbo The Flatlanders označili kot splet akustičnega rocka, countryja in dylanovske poezije ter jo primerjali z glasbo prve resne skupine Grama Parsonsa, The International Submarine Band.

Gilmore se je po razpadu skupine posvetil študiju filozofije in šele leta 1988 posnel prvo solistično ploščo z naslovom Fair And Square. Na njegovih ploščah in koncertih – Gilmore je predvsem odličen interpret – lahko ob pesmih omenjenih mojstrov Townesa Van Zandta in Butcha Hancocka slišite številne priredbe pesmi avtorjev, kakršni so David Halley, Boz Scaggs in Elmore James. Gilmore je za novi album One Endless Night posnel le nekaj avtorskih pesmi s preprosto ljubezensko tematiko, druge skladbe pa so priredbe tem iz bolj ali manj oddaljene zgodovine popularne glasbe. Najbolj zanimiva je vsekakor priredba klasike Ripple iz zakladnice skupine The Grateful Dead, ki jo krasi sijajen kitarski uvod v drsnem slogu.

Gre za komercialno obarvano glasbo izkušenega glasbenika, namenjeno zahtevnejšemu občinstvu; njeno kakovost bi sicer težko primerjali z nedosegljivo lepoto in predrznostjo glasbe z Gilmorovega tretjega albuma After Awhile, ki so ga navdušeno sprejeli celo največji tradicionalisti, a tudi One Endless Night pravzaprav ne zaostaja. Ker je v countryju v zadnjih nekaj letih težko ločiti zrno od plev, so zakladnice tako samosvojih pevcev, kakršen je Gilmore, toliko bolj dragocene. O pomembni vlogi, ki jo mladi glasbeniki pripisujejo nosljajočemu trubadurju irsko-indijanskega rodu, govori tudi mala plošča, ki jo je pred kakim desetletjem posnel z odlično rockovsko skupino Mudhoney za založbo Sub Pop. Naj dodam še, da album prinaša tudi pesmi izpod peresa Johna Hiatta, Jesseja Winchesterja in nepogrešljivega Butcha Hancocka. Skrivnostni Teksačan me za zdaj še ni razočaral in molim, da bi ga nekoč (upam, da ne prepozno) slišali tudi na naših odrih. Če mislite, da je Dylan kralj nosljajočega petja, ste v zmoti. Čez Gilmora ga namreč ni, in nikoli ne bom pozabil dne, ko sem prvič v neki nemški trgovini s ploščami slišal njegovo nepozabno petje.

Jane Weber