TED HAWKINS

The Next Hundred Years

Geffen Records, 2004 (Gold CD izdaja)

Kar ne morem verjeti, da bo od smrti Teda Hawkinsa minilo že deset let.

Gospela je veliko vrst. Seže od škripajočih posnetkov črnskih zborov iz dvajsetih let do komercializiranih nabožnih popevk Tramaine Hawkins, pevke, ki na zadnji plošči ob podpori sodobne tehnologije poje v duetu s pokojno kraljico gospela Mahalio Jackson. Duhovne pesmi tudi v zakladnicah Johnnyja Casha, Lyla Lovetta in številnih drugih pomembnih izvajalcev zdajšnjega countryja pomenijo nekakšno pribežališče, h kateremu se pevec vedno znova vrača, da bi dobil odvezo. V vode gospela se je rad vračal tudi Ted Hawkins.

Širše občinstvo je glasbo Teda Hawkinsa, enega zadnjih pravih uličnih pevcev, v čigar repertoarju so bili poleg klasike countryja, folka in soula tudi gospeli, spoznalo leta 1986 ob izidu glasbenikovega drugega albuma z naslovom Happy Hour. Ted Hawkins se je kot zavrženi sin prostitutke že zgodaj skregal z zakonom. Imel je težko otroštvo, odraščal je ob gospelu in se pri muzikantih svojega kraja naučil osnovnih akordov in prvih pesmi. V poboljševalnici je po radiu slišal Sama Cooka, zvezdnika soula, čigar glas je pozneje spretno oponašal, na koncertu pianista Professorja Longhaira pa se je dokončno odločil postati glasbenik. Sredi šestdesetih let je s kitaro – igral jo je tako silovito, da je oblekel levico v rokavico – nastopal na ulicah Los Angelesa in kmalu začel pisati paradoksalne pesmi, razklane med srečo in bolečino. Hawkinsov labodji spev, glasba na plošči z naslovom The Next Hundred Years, je pretanjen splet bluesa, soula, countryja in gospela in je prava majhna mojstrovina popularne kulture devetdesetih let. Založba Geffen jo je deset let po snemanju izdala na formatu avdiofilskega CD-ja in nam tako omogočila še kakovostnejše poslušanje verjetno najboljše Hawkinsove zbirke. Album je na priporočilo Michaela Penna – ta je Hawkinsovo petje slišal skozi okno nekega apartmaja in bil popolnoma navdušen – produciral Tony Berg, prinaša pa sedem Hawkinsovih pesmi v razpoznavnem ganljivem razpoloženju in priredbe klasik Webba Pierca, Johna Fogertyja in Jesseja Winchesterja, treh izrazitih avtorjev ameriške povojne glasbe.

Ted Hawkins je umrl 1. januarja leta 1995, star 58 let, kmalu po izidu plošče The Next Hundred Years, s katero nam je še zadnjič potrdil, da ga upravičeno štejemo za enega največjih sodobnih songsterjev in za dostojnega nadaljevalca tradicije ulične pesmi, ki sta jo ustoličila Blind Willie Johnson in Woody Guthrie. Ta plošča je mogoče edina, na kateri se je Hawkinsova glasbena vizija popolno zlila z igranjem studijskih glasbenikov, nekateri podobni poskusi so namreč neslavno propadli, saj Hawkinsove glasbe niso pokazali v pravi luči, marveč so jo iznakazili. Izdaja prinaša tudi neizdan posnetek, in sicer odlično Hawkinsovo izvedbo skladbe Corrina Corrina, ki jo je po ljudskem motivu spisal Bob Dylan. Vsekakor mojstrovina!

Jane Weber