GIBBY HAYNES AND HIS PROBLEM

Gibby Haynes and his problem

Surfdog Records, 2004

Tokrat bo veliko govora o Butthole Surfers. Gibby Haynes je namreč ustanovitelj in vokalist kultne teksaške skupine, ki po več kot 20 letih delovanja zadnje čase ne miga toliko, kot bi si želela. Jaz zato, ker imam njeno glasbeno zapuščino za nekaj najbolj dragocnega in pristnega, Gibby pa pravi, da je svoj Problem ustanovil ravno zato, ker si spet želi več nastopati v živo, na odrih, Butthole Surfers pa zaradi določenih razlogov za to trenutno nimajo časa. Ne vem, če je bila katera skupina bolj in tolikokrat težko pričakovana v Ljubljani, a smo pri nas za Butthole Surfers vedno izviseli. Jaz sem se leta 1996 potem odpravila na Dunaj, nekateri so že v 80-ih šli za njimi na Zahod. Nihče ni bil razočaran. Buttholi so vedno bili zakon. Nekoliko drugače je menda s Problemom. Znanka, ki jih je videla v San Franciscu, pravi, da so nateg. Jaz sem si želela tvegati. Najprej zato, ker je Gibby zame enostavno legenda in fenomen, katerega vokal je preživel pekel in ostal krasen, pa tudi zato, ker tale plošča vleče na preverbo v živo. A kaj, ko je tradicija ostala – koncert je tudi tokrat odpovedan.

Gibby Haynes se je torej lotil samostojne plošče. Doslej je ob Butthole Surfers, ki jih je ustanovil s sošolcem Paulom Learyjem v Austinu kot edino pravo alternativo obetajoči poslovni karieri (ob tem podatku se kot antipod vsiljuje Matjaž Gantar iz Lublanskih psov) in kasneje z njimi izdal malo morje odličnih, norih, legendarnih, hrupno in psihedelično zastavljenih albumov, tu in tam gostoval na ploščah drugih (daleč najbolj odmeven je njegov prispevek k Jesus Built My Hotrod skupine Ministry) in igral po različnih projektih (P s filmskim igralcem in režiserjem Johnnyjem Deppom, Jackofficers z Jeffom Pinkusom). Ker se ga drži sloves konfliktne osebe, ki ima težave z drogami, zadnja leta pa se je precej debatiralo o posledicah, tudi glasbenih, njegovega jemanja antidepresivov, je opravljivcem udarec vrnil – z imenom benda in vsebino plošče. Na njej je psihedelijo popeljal v smer hipnotičnost. Čeprav naj bi šlo za pravi bend, v katerem so vsi člani (basist Nathan Calhoun, kitarist Kyle Ellison iz Meat Puppets in bobnar Shandon Sahm, na turneji je bo tudi basist Abby Travis, ki je med drugim igral s KMFDM, Elastico in Beckom) enakovredni in prispevajo svoj delež, a ima zaradi prepoznavnosti in promocije pač ime, kakršno ima, je jasno, da je glasbena vizija na njem predvsem Gibbyjeva. Gre za progresijo tistega, kar so Butthole Surfers ponudili na zadnji plošči Weird Revolution, ki je nastajala v čudnih okoliščinah razhajanja z veliko založbo in je zagotovo njihova najslabša plošča. Načeloma torej ne bi smelo biti težko narediti koraka nazaj, na pozitivna pota. Recimo, da je tale plošča na dobri poti k temu. Predvsem je zelo transparentno plodno napajanje pri glasbi iz 60-ih let prejšnjega stoletja, v prvi vrsti pri guruju psihedelije Rockyju Ericksonu, po drugi strani pa plošča vseskozi vleče niti iz že slišanih dosežkov skupin kot so Stooges, Velvet Underground, REM, Jesus and the Mary Chain, Kraftwerk in še nekaterih. Občutki ob poslušanju so torej toplo-hladni in zelo odvisni od razpoloženja. Škoda le, da koncerta, na katerem bi lahko videli in slišali, kako resen je tale Gibbyjev problem, ne bo.

Viva