JOHN HIATT

Walk On

Capitol, 2004 (DVD izdaja)

John Hiatt – kitarist, pevec in predvsem avtor – je izredno spoštovan ustvarjalec ameriške glasbe. V ljubiteljskih krogih uživa status, podoben tistemu Johna Mellencampa. Hiattove pesmi lahko slišimo na ploščah tako različnih glasbenikov, kot so Bonnie Raitt, Iggy Pop, Buddy Guy, Bob Dylan in skupina Neville Brothers. Njegova glasba je splet različnih zvrsti popularne glasbe od countryja, soula, rhythma and bluesa do melodičnega rocka v slogu skupin z zahodne obale ZDA. Prav takšna je tudi glasba na albumu Walk On, ki ga je založba Capitol izdala tudi na formatu DVD. Poznavalci ploščo Walk On uvrščajo v vrh tako imenovanega rocka za odrasle; zaradi omenjene zvočne raznovrstnosti pa Hiattu pripisujejo vlogo, ki so jo imeli v šestdesetih letih The Band – skupina z najbolj ameriškim zvokom.

Hiatt se je rodil leta 1952 v Indianapolisu. V poznih šestdesetih letih je bil član več skupin (najbolj znana je bila The White Ducks, s katero je preigraval klasike rhythma and bluesa). V zgodnjih sedemdesetih letih se je preselil v Nashville; tam je za založbo Epic posnel dve solidni plošči, nato pa se je podal na krajšo turnejo. Ry Cooder (mojster slide kitare in dober poznavalec ameriške ljudske glasbe) je Hiatta spoznal leta 1980. Prijateljsko mu je pomagal, da se iztrga iz objema alkoholnih hlapov, in ga popeljal v družbo najboljših ameriških pevcev. Povabil ga je na snemanje svoje plošče Borderline. Nekaj odličnih Cooderjevih solov pa lahko slišimo na Hiattovi najboljši plošči Bring the Family, izdani leta 1987 in tedaj dosegljivi tudi v naši domači licenčni ponudbi. John Hiatt se je pridružil tudi super skupini Little Village in takrat so zanj slišali tudi izven razmeroma ozkih ljubiteljskih krogov. Hiatt se na plošči Walk On predstavlja z elektrificirano različico energičnega rocka, ki v najhrupnejših pasusih spominja na glasbo ameriških rockovskih skupin osemdesetih let (Eleventh Dream-Day, Green on Red in Rain Parade).

Uvodno skladbo lahko razumemo kot odkrito izpoved zrelega glasbenika, ki sicer ljubi idilo družinskega življenja, a še vedno čuti nemir. Naslovna skladba je prava pocestna (»on the road«) tema in prav zaradi nje boste to ploščo velikokrat našli na seznamu najboljših popotnih albumov novejše popularne glasbe. Nežnejšo polovico plošče predstavljajo izrazito melodične skladbe, ki jih Hiatt zapoje ob spremljavi v devetdesetih letih zelo priljubljenih cingljajočih kitar v slogu Rogerja McGuinna iz skupine The Byrds. No, vsekakor je to bolj umirjena plošča kot že nekaj let stara klasika Perfectly Good Guitar, ki na trenutke spomni celo na našega koncertnega znanca Steva Wynna.

Ploščo bi lahko primerjali z deli nekaterih »osivelih« zabavljačev. Hiatt se namreč ukvarja s preprostimi življenjskimi temami, podobnimi tistim, o katerih na zadnjih ploščah pojejo Lou Reed, Van Morrison, Alex Chilton in Iggy Pop. Hiatt je sicer manj vznemirljiv, a prepričljiv pevec. To je plošča za ljubitelje neobveznega kitarskega rocka, ki najlepše pride do izraza na dolgih nočnih vožnjah po praznih avtocestah. Hiatt v ZDA uživa podoben status kakor kak Vlado Kreslin v naših logih. Med najbolj uspele po mojem mnenju sodijo skladbe: Cry Love, Dust Down A Country Road ter Shredding The Document.

Jane Weber