KHALED

Ya Rayi

Az/Universal, 2004

Khaled morda res že nekaj plošč nima več vseh zmogljivosti in veličine nepozabnega glasu Šeba Khaleda, ima pa še vedno čisto isto prepoznavno in veličastno »zrno glasu«, za nameček pa še tehniko in občutek – in tega mu tudi rdeče marlboro in še kaj ne morejo vzeti. Skratka, Khaled je še vedno Pevec z Glasom. (Z okrhanima velikima začetnicama, ja!) Na Ya Rayi spet celo za spoznanje bolj kot na prejšnji plošči Kenza, od katere je preteklo že skoraj pet let ...

Skratka: Končno! Končno spet nova Khaledova plošča po petih letih suše, ko ni izhajalo čisto nič razen kompilacij tipa »naj« ali »mladi«, ko sem se spraševala, ali se bo sploh še kdaj kaj zgodilo in ali se je Khaled morda upokojil. Nato so se pričeli pripetljaji in govorice. Kmalu zatem, ko sem pred dobrima dvema letoma sanjala, kako nastopa v telovadnici na poljanski gimnaziji, se je razširila vest, da se je skregal z založbo, češ da »hočejo mladim prodajati le osladne sanje in da so slabši od prodajalcev preprog« – ter odvihral. Čez hip so se že začele širiti Khaledove izjave, da pripravlja novo ploščo, seveda tako čisto pravo vrnitev h koreninam, ki da bo že kje izšla. Potem je pred dobrim letom po potresu v Alžiriji izšla pesem La Terre A Tremble (Zemlja je zatrepetala), v solidarnosti z žrtvami potresa in tudi, kot razlaga Khaled, »s tole našo Zemljo, ki jo nenehno svinjamo, zato ni čudno, če se ubožica včasih vznemiri in zatrepeta, razumel bi tudi, če bi se nas hotela vseh otresti, revica.« Nato se je začelo čakanje na novo ploščo, ki naj bi zdaj zdaj izšla, uvedena z omenjeno Zemljo. Dan izida so večkrat prestavili za nekaj mesecev naprej – in tako dobro leto, dokler se ni letos poleti pojavila pesem Ya Rayi na mali plošči in kmalu zatem, zadnjega avgusta letos končno tudi Khaledova nova prava redna studijska plošča, šesta po vrsti, če zanemarimo obe redni koncertni izdaji, torej Tri Sonca s Taho in Faudelom ter samostojno Haflo.

Ya Rayi je izšla pri založbi AZ (ne Barclay kot prejšnji albumi, a pod isto velikanko Universal). Žal ne prinaša lanske uspešnice La Terre a Tremble, prinaša pa letošnjo in naslovno Ya Rayi, ki je ena šibkejših, čeprav udarnejših pesmi, kot edino jo je produciral Khaledov stari družabnik Don Was, in sicer sta pesem pripravljala na razdaljo po internetu, Was pa je začasno na stranski tir postavil same The Rolling Stones. Še eno od šibkejših in udarnejših, pesem Zina Zina, je produciral legendarni Antilčan Jacob Desvarieux iz Kassav, sicer pa je ploščo povečini produciral Philip Eidel s Khaledom in z alžirskimi gosti, največ s producentom Faridom Aouameurjem, ki dela s številnimi arabskimi glasbeniki, tudi z Amrom Diabom in s Cherifo.

Khaledova nova plošča je po svoje res vrnitev h koreninam, kot je bilo obljubljeno in kot zdaj pisarijo, nikakor pa ni vrnitev k Šebu Khaledu, kakršnega poznamo s starih alžirskih kaset in s tem povezanih izdaj. In tako je kar prav, saj Šeb Khaled ostaja nepozabni kralj, a nepreklicno stvar preteklosti, medtem ko gre Khaled naprej, obogaten in tudi obremenjen z vsem, kar se je zgodilo pred Šebom, z njim in še zlasti po njem. Tudi in predvsem na plošči Ya Rayi, saj ta Khaledove raijevske zvočnosti tokrat ne širi toliko v raznotere svetovne popularnoglasbene stileme, temveč se bolj Khaledov svetovni popularnoglasbeni stilem širi v alžirske godbene prakse, ki niso le rai in ki jih ni malo. Tako se z ekipo uspešno loti šaabi klasike El H'Mam mojstra El Hadj Mohameda El Anke, pesmi, ki jo je za ploščo Diwan priredil že Rachid Taha, ki poleg širše magrebskega Orchestre National de Barbes edini od »svetovnih Alžircev« že od samega začetka posega po vsej raznolikosti magrebskih godbenih praks. Skratka, Khaledove korenine so se po desetletjih uspevanja v domači oranski (predvsem) raijevski zemlji razrasle po drugih stilemih regije in naprej v prestolnico Alžir, od koder si je sposodil tudi izkušen alžirski šaabi orkester z godali, in tudi to je po večnih kairskih godcih prava osvežitev, čeprav tudi slednjih ne manjka v večini skladb, denimo v raijevski cvetlici Ya Galbi in v še enem biseru s plošče, pesmi H'mama, ki je še ena priredba, in sicer mojstrov Rabaha Driasse in Blaouija Houarija, slednji se je Khaledu tudi pridružil v studiu. Pridružili so se mu tudi Maurice El Medioni in cela armada bolj ali manj znamenitih, celo legendarnih alžirskih glasbenikov, ki so skupaj s Khaledom pisali originalne skladbe in jih snemali, ekipe pa se menjajo tako rekoč za vsako pesem. Tudi Khaled, v mladosti vsestranski instrumentalist, sam zaigra na precej glasbil, zlasti harmoniko, poleg tega je glasbenikom za vsa glasbila sam kazal, kaj hoče. Plošča Ya Rayi je vsekakor korak naprej v Khaledovem glasbenem ustvarjanju in njegova razširitev pri koreninah, četudi verjetno ne bo prinesla takšnih uspešnic, kot sta bili Didi in Aicha, in četudi ji lahko še vedno tudi marsikaj očitamo. Tako.

TC Lejla Bin Nur